Zgodovinskega datuma seveda ne bomo pozabili, čeprav ga ne najdemo med prazničnimi dnevi. V političnih igricah je dobilo prednost praznovanje božiča. Plebiscit je prišel na vrsto šele 26. decembra, sprva kot dan samostojnosti, ki so ga pred 15 leti dopolnili z "… in enotnosti". Odločilno naj bi potemtakem bilo formalno dejanje republiške volilne komisije, torej njena razglasitev izidov, in ne izrekanje volje volilnega telesa. Ob 93,2-odstotni udeležbi je pod preprostim vprašanjem Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država? 88,5 odstotka volivcev obkrožilo DA. To se je izkazalo že čez dve uri in ne "šele čez tri, štiri ure", kot je veljala uradna napoved, koliko časa bo potrebnega za štetje glasovnic. Vsekakor sem ob ugotovitvi, da je razpoloženje volivcev, ki smo ga spremljali že ves dan, prehitevalo uradne izide, pribil: "Kdo lahko prepreči navdušenje tistim, ki vedo, kako so se odločili?"
Lepo pozdravljeni na dan, ko smo dohrepeneli odločitev o svoji državi
Ja, kljub nerazumni strankarski razcepljenosti (pol leta pred tem je na prvih demokratičnih volitvah sodelovalo kar 43 strank in list) smo tistega za našo zgodovino prelomnega dne res pokazali izjemno enotnost. Ta je zapeljala prvega predsednika Milana Kučana, da je po predaji svojega glasu na volišču v Murglah novinarjem izjavil (če strnem): "Seveda pričakujem ugoden izid. Ne zato, ker bi do zdaj dvomil o tem, da bodo Slovenci potrdili svojo odločenost, ampak da nam bo zdaj omogočeno živeti normalno, z vsakdanjimi problemi, in da se bomo od izrazito političnih vprašanj začeli usmerjati h gospodarskim in socialnim, tistim, od katerih je bistveno bolj odvisno prijazno življenje naših ljudi. Zato smo tudi šli v plebiscit."
Vedeti je treba, da je takratna opozicija sprejela plebiscitno pobudo vladajočega Demosa zadržano. Iz skupščinskih klopi je bilo ob načelnem pritrjevanju slišati tudi dvome. Bo ljudsko izrekanje dovolj množično? Bo izid dovolj prepričljiv, da bo osamosvajanju zagotavljal legitimnost tako pred domačo (slovensko in jugoslovansko) kot pred tujo javnostjo? Vsi dvomi so se razpršili, ko so vse parlamentarne stranke podpisale sporazum o skupnem nastopu. V njem je zagotovilo, da sta osamosvojitev in samostojnost Slovenije njihova temeljna politična usmeritev in cilj. Toda glede na nekaj zadnjih slovesnosti v počastitev spomina na dogodke pred 30 leti ne bo odveč obuditi spomin na še eno določilo omenjenega sporazuma, da si namreč "pozitivnega izida plebiscita ne more pripisati nobena posamezna stranka ali koalicija".
Naj se za konec svojega obujanja spominov vrnem k TV Dnevniku na plebiscitni večer. Končal sem ga namreč s "prisluhom" pogovora takratnega predsednika izvršnega sveta/vlade Lojzeta Peterleta. Ko je ob odhodu z volišča neuspešno krotil svoja razigrana otroka, je prijatelju potožil: "Kako bom 'regiral' državo, če še svojih otrok ne morem." No, čez poldrugo leto se je moral umakniti s premierskega stolčka. In medtem ko sta se otroka lepo razvila, je z državo bolj tako.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
