Vojislav Bercko
Punk ruši tabuje
Prav na slovenski kulturni praznik, 8. februarja leta 1980, je izšel kultni album Dolgcajt slovenske skupine Pankrti. Ljubljanski punkerji so peli besedila, ki so za tedanje čase, še zlasti, ker je predsednik SFRJ Josip Broz – Tito na smrtni postelji, nekaj subverzivno nepredstavljivega. Toda v Sloveniji se kažejo zametki upora. Le teden dni po izidu albuma je postal novi ljubljanski metropolit in nadškof Alojzij Šuštar.
Neposlušni mladinci
Čeprav se danes to rado pozablja, je bila nosilka začetka sprememb v Sloveniji Zveza socialistične mladine. Že leta 1982 je na kongresu v Novem mestu v slovenski politični prostor pričela uvajati nove kategorije, kot so feminizem, mirovništvo, ekologija, civilna združenja ... Že leto kasneje se je zavzemala za skrajšanje služenja vojaškega roka in ugovor vesti, ukinitev zloglasnega 133. člena kazenskega zakona oziroma verbalnega delikta in drugo.
Mladina, Tribuna, Katedra ...
Močno, skoraj absolutno podporo so imele ideje ZSMS v tedanjih mladinskih medijih. Mladina, Tribuna, Katedra in Radio Študent so po merilih tedanjih komunističnih oblasti popolnoma ušli z vajeti. Prav nič nenavadnega ni bilo, da so tožilci zaplenili kakšno številko navedenih časnikov, a dosegli so predvsem kontraefekt. Na različne načine, v ciklostirani ali fotokopirani obliki, se je širila naprej.
Sovjetska glasnost
Tedanje jugoslovansko politično in partijsko vodstvo je nenehno pogledovalo proti Sovjetski zvezi, kjer so se sredi osemdesetih let dogajali tektonski premiki. Kot glavnega lahko označimo reformo oziroma perestrojko, ki jo je uvedel Mihail Gorbačov. Ljudje so smeli povedati, kar si mislijo, in "glasnost" je naletela na dober odziv, poskus gospodarske reforme pa je, podobno kot številni ekonomski eksperimenti v SFRJ, neslavno propadel.
Kučan in božič
Predsednik Zveze komunistov Slovenije je leta 1986 postal Milan Kučan, kar je, kot se je pokazalo kmalu, pomenilo zasuk k bolj liberalni politiki. Med drugim so se precej izboljšali odnosi oblasti s slovensko Cerkvijo in istega leta so lahko ljudje na radiu slišali božično poslanico Alojzija Šuštarja, prvo po koncu druge svetovne vojne. Leto kasneje je po televiziji voščil vesel božič tudi tedanji predsednik SZDL Jože Smole.
Nova revija, št. 57
Intelektualci in kulturniki, ki so bili poleg mladincev gonilo postopnih sprememb, so februarja leta 1987 izdali kultno 57. številko Nove revije s podnaslovom Prispevki za slovenski nacionalni program. Šestnajst avtorjev prispevkov je začrtalo programske smernice slovenskega osamosvajanja. Zavzeli so se za več samostojnosti in demokratizacijo Slovenije. Mesec kasneje je na javni tribuni Društva slovenskih pisateljev zadišalo po neki novi ustavi.
Plakatna afera
Kot da ni Nova revija dovolj razjarila političnih trdorokcev, je dva meseca kasneje prilil olje na ogenj še umetniški kvartet Novi kolektivizem, ki je izdelal osnutka plakata za dan mladosti in štafetne palice. Najprej so poželi odobravanje, zapletlo se je, ko so politiki ugotovili, da so v Novem kolektivizmu za osnutek plakata vzeli nacistični plakat Richarda Kleina, le da je nacistično zastavo zamenjala jugoslovanska, nemškega orla golob miru, plamenico pa štafetna palica.
Nove politične oblike
Kolesja zgodovine ni bilo več mogoče ustaviti, kaj šele zavrteti nazaj. Konec leta 1987 je bil v ljubljanskem Litostroju ustanovljen prvi neodvisni sindikat, maja naslednje leto pa sta nastali Slovenska kmečka zveza in Zveza slovenske kmečke mladine. Formalno sicer še nista bili politični stranki, saj je bila prva ustanovljena znotraj Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), druga pa pod okriljem ZSMS.
Afera JBTZ
Delavci tajne policije so zadnji dan maja leta 1988 aretirali novinarja Mladine Janeza Janšo in podčastnika JLA Ivana Borštnerja, nekaj dni kasneje pa še publicista Davida Tasića in Francija Zavrla. Odzivi Slovencev so verjetno presenetili oblasti, ljudje so šli spontano na ulice in pred vojaške zgradbe na Metelkovi v Ljubljani, kjer so pridrževali Janšo in ostale. Tri dni po aretaciji Janše je nastal Odbor za varstvo človekovih pravic, ki ga je vodil Igor Bavčar.
JBTZ obsojeni
Manj kot mesec dni po aretacijah so bili vsi štirje že obsojeni. Sojenje je potekalo pred vojaškim sodiščem v Ljubljani v srbohrvaškem jeziku in brez civilnih zagovornikov, kar je še bolj podžgalo ljudi, da so se vsakodnevno zbirali pred sodiščem. Borštner je bil obsojen na štiri leta, Janša in Zavrl na leto in pol, Tasić pa na pet mesecev zapora. Slabo leto kasneje so slovenske oblasti vse tri civilne obsojence oprostile.
Večstrankarstvo
Januarja leta 1989 je bila ustanovljena prva stranka zunaj obstoječega sistema, Slovenska kmečka zveza. Naslednji so bili Zeleni Slovenije pa Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza za Slovenijo, Slovenski krščanski demokrati, Liberalna stranka in Sivi panterji. Konec novembra so ustanovili predvolilno koalicijo Demos, ki jo je vodil dolgoletni disident, obsojenec in prebežnik v Nemčijo dr. Jože Pučnik.
Prve svobodne volitve
V času, ko so se rojevale politične stranke, so Slovenci šli na prve neposredne volitve za člana predsedstva SFRJ. Na presenečenje "starih" oblasti je zmagal skoraj nepoznani bančnik z Izlak dr. Janez Drnovšek, ki je premagal favoriziranega kandidata oblasti Marka Bulca. Drnovšek je 15. maja leta 1989 po utečenem vrstnem redu za leto dni postal (predzadnji) predsednik predsedstva SFRJ.
Majniška deklaracija
Na dan, ko je moral Janez Janša v zapor, 8. maja 1989, je bila na Trgu revolucije v Ljubljani prebrana Majniška deklaracija, s katero je opozicija predstavila svojo vizijo Slovenije, željo po suvereni državi. Nekaj kasneje je SZDL predstavila svoj dokument, Temeljno listino Slovenije 1989, v kateri je predlagala preobrazbo Jugoslavije v federativno in demokratično skupnost. Zanimivo je, da je predlog SZDL dobil večjo podporo javnosti.
Začetek konca SFRJ
Medtem ko so v Sloveniji 8. januarja leta 1990 že razpisali prve večstrankarske volitve, so drugod v SFRJ že verjeli v obstoj skupne države - po starih načelih. Toda začetek konca 45-letnega sobivanja je bil 14. kongres Zveze komunistov Jugoslavije, ko so delegacije večine drugih republik zavrnile slovenske predloge za reformo ZKJ. Slovenski in hrvaški delegati so odšli s kongresa, ZKJ pa je nedolgo zatem razpadla.
Zbogom, socializem
Še pred volitvami je slovenska tridomna skupščine sprejela dopolnila k Ustavi Republike Slovenije. Le še republike, saj je bila iz imena črtana beseda socialistična. Skupščina je po sprejetju Deklaracije o urejanju razmerij, ki imajo splošni pomen za Slovenijo, izvršnemu svetu naložila, naj pripravi načrt konfederalne ureditve Jugoslavije. Načrt so v slovenski vladi pripravili, vendar ni nikdar zaživel.
Zmaga Demosa
Leto dni po neposrednih volitvah člana predsedstva SFRJ so Slovenci šli na prve večstrankarske volitve. Zmagala je združena opozicija Demos, četudi je med strankami dobila največ glasov prenovljena Zveza komunistov. Predsednik štiričlanskega predsedstva Slovenije je postal Milan Kučan, predsednik vlade krščanski demokrat Lojze Peterle in predsednik skupščine socialdemokrat France Bučar.
Sprava v Kočevskem rogu
Eden najpomembnejših simboličnih mejnikov enotne Slovenije bila gotovo spravna slovesnost v Kočevskem rogu v spomin na domobrance in civiliste 8. julija leta 1990, ki so jih po drugi svetovni vojni izvensodno pobili partizani. Na njej sta sodelovala predsednik predsedstva Milan Kučan in ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar, slovesnosti ob grobišču domobrancev pa se je udeležilo več deset tisoč ljudi.
Moteča TO
Jugoslovanski ljudski armadi kot "zadnjemu braniku" komunizma in Jugoslavije je bilo jasno, da slovenska teritorialna obramba pomeni nevarnost. Po delno uspešnem poskusu praznjenja skladišč z orožjem teritorialcev so vojaki JLA maja leta 1990 zasedli štab TO v Ljubljani, saj je slovensko predsedstvo razrešilo projugoslovanskega načelnika TO Ivana Hočevarja in na njegovo mesto imenovalo Janeza Slaparja.
Razpis plebiscita
Na sestanku v Poljčah so na znameniti tajni seji 9. in 10. novembra leta 1990 predstavniki vladajoče koalicije sprejeli odločitev o plebiscitu, s katerim naj se Slovenija odcepi od takratne skupne države Jugoslavije. Poslanskemu klubu Demosa so jo predlagali člani ustavne komisije Tine Hribar, Tone Jerovšek in Peter Jambrek skupaj z vodjo Demosa Jožetom Pučnikom. Idejo o plebiscitu oziroma referendumu naj bi bila že poleti dobila SZDL.
Za samostojnost
Plebiscit je bil izveden 23. decembra leta 1990, za veljavnost plebiscita je bila potrebna tričetrtinska volilna udeležba, udeležilo pa se ga je kar 93,2 odstotka volilnih upravičencev. Rezultate so slovesno razglasili v slovenski skupščini: za samostojno in neodvisno državo je glasovalo 88,2 odstotka vseh volilnih upravičencev oziroma 95 odstotkov tistih, ki so 23. decembra oddali svoj glas.
(Ne)uresničeno ob plebiscitu
Drago Jančar: “Uspeh referenduma se mi zdi sam po sebi umeven. Smo na začetku neke poti, ki bo težka. Delati bo treba ostro in odločno.”
Dr. Rasto Ovin: “Pričakovana stvar, ki je začetek nečesa novega. Pogajanja z Jugoslavijo in Evropo bodo v veliki meri odvisna od nas samih, še več pa bo odvisno od tega, kakšen odnos bomo zavzeli do zdaj res naše države. Marsikaj nam ni v prid, marsikaj pa, med drugim naša dosedanja vključenost v evropski prostor.”
Alfi Nipič: “Vsi smo bili za v upanju, da nam bo tako boljše. In upam, da slovenska politika volivcev ne bo razočarala, da si bo enotna zlasti tedaj, ko bo šlo za reševanje zagat preprostega delavca. Da pa bo za leto ali dve treba stopiti korak nazaj, je tudi jasno - tako si pač človek jemlje zalet.”
Zoran Predin: “Gre za uresničitev nekih sanj že iz gimnazijskih let, za katere sem mislil, da jih ne bom nikoli doživel. Zgledalo je nemogoče. Ampak kaže, da je letošnje leto v slogu Nemogoče je mogoče. Vesel sem, nočem pa biti evforičen. Plebiscit sam še nič ne pomeni. Za naprej pa bi rad poudaril: naša odgovornost do Neslovencev v Sloveniji se mora z vsem tem še povečati.”
Angelca Povše: “O samostojnosti Slovenije sem zaradi bolezni glasovala doma. Prepričana sem, da je plebiscit uspel, in upam, da bomo naposled le pričeli živeti bolje. Predvsem pa - da bo dela za vse dovolj in da ljudje ne bi bili lačni.”
Franc Štebih: “Dolgo smo čakali in dočakali samostojnost slovenskega naroda. Suverenost seveda še zdaleč ni vse. Je samo osnova, na kateri bomo morali najprej oživeti propadajoče gospodarstvo in pri tem razčistiti račune z našimi republikami. Seveda na miren in kulturen način.”
Miha Rek: “Ljudje so za samostojnost in suverenost, čeprav bo v veliki meri odvisna ne le od naše volje, ampak tudi od zunanjih dejavnikov. Pa vseeno sem prepričan, da slabše, kot nam gre, po plebiscitu ne more biti.”
Igor Dimnik: “Vzdušje na voliščih je enkratno. Tudi to izpričuje voljo ljudstva, da sami odločamo o svoji usodi, ki nekaj časa prav gotovo še ne bo rožnata. Več se bomo morali ukvarjati z gospodarstvom in zaposlovanjem. Suverenost in kruh si morata seči v roke.”
Oto Mesarič: “Plebiscit bo prav gotovo uspel, o tem ni dvoma. Vendarle pa čaka zdaj naše politike in državljane suverene Slovenije še ogromno odgovornega dela. Brez ‘švicanja’ se ne bomo mogli približati Švicarjem.”
Martin Lahne: “Mislim, da bo plebiscit uspel. Potem bomo Slovenci lahko delali, kar bomo mi hoteli, in nam nihče ne bo ukazoval. Za mlade bo boljše, ker bo več svobode. Lažje bo dobiti in izbrati službo.”
Obiščite spletno stran brez oglasov.
