Marko Crnkovič, Frank Zappa in Deep Purple: Ste bili pred 50 leti na Mothersih v Montreuxu? Jaz tudi ne

Ja, in? Ta požar seveda ni bil kar nekaj. Pa ne zato, ker je izbruhnil sredi koncerta Franka Zappe & The Mothersov. Del splošne glasbene izobrazbe in pop kulturnega izročila je postal in ostal zato, ker so ta požar iz hotela na drugi strani zaliva Ženevskega jezera opazovali člani skupine Deep Purple … — in ga ovekovečili z znamenito hard rock himno Smoke on the Water.

Razlog, da proslavljam to obletnico, pa je tudi ta, da sta Smoke on the Water — in še bolj Zappa — dve od mojih malih osebnih obsesij. Zato mi, prosim, dovolite, da opišem ta dogodek v stilu glasbeno-historične črne kronike. Se bom potrudil, da bo v obojestransko zadovoljstvo tako starejših bivših hipijev kot mlajših glasbenih neznalcev.

Montreux Jazz Festival

Kazinska dvorana je bila prizorišče Montreux Jazz Festivala, ustanovljenega leta 1967. Prvih nekaj let so tam nastopale korifeje jazza, kot so Miles Davis, Keith Jarrett, Bill Evans, Weather Report, Jan Garbarek, Nina Simone in Ella Fitzgerald — John Coltrane je umrl mesec dni po začetku prvega festivala —, že kmalu pa so ustanovitelji postali eklektični in so začeli vabiti tudi rock izvajalce. Prvotno je trajal festival tri dni, danes pa traja ne več ne manj kot dva tedna in ima tudi do dvestotisočglavo publiko.

Skratka: tisto prvo decembrsko soboto leta 1971 so tam nastopali Frank Zappa & The Mothers. Kot poročajo viri, so ravno izvajali skladbo King Kong. Gre za nekakšno suito, razvlečeno čez célo tretjo stran dvojnega albuma Uncle Meat iz leta 1969. (Naporno celo za fane.) Klaviaturist Don Preston — pozneje, veliko pozneje soustanovitelj zdaj že penzioniranih Grandmothers of Invention (oba z Bunkom Gardnerjem sta stara že blizu 90), ki se ga spomnimo iz Kina Šiška leta 2014 in 2018 — je ravno začel svoj solo, ko je nekdo v publiki izstrelil v strop signalno raketo. Ta se je zagozdila v ratan, s katerim je bil strop obložen, in zadeva je začela tleti.

Sprva je je bilo videti nedolžno in nenevarno, toda ogenj se je kmalu razplamtel in razširil. Koncert je bil prekinjen. Kakih dva tisoč poslušalcev so brez panike evakuirali. Žrtev ni bilo, niti poškodb.

Toda kazino je pogorel do tal. Totalka. Vključno z ozvočenjem od Mothersov.

Machine Head

To se je zgodilo zadnji večer festivala. V ponedeljek so ga nameravali začasno zapreti za publiko zaradi obnove. In to je bil tudi razlog, da so bili tam Deep Purpli. Od Rolling Stonesov so namreč najeli mobilni studio — v bistvu tovornjak, predelan v studijsko kontrolno sobo — in se že veselili, da bodo v kazinu v miru posneli svoj naslednji album.

Deep Purplom požar ni čisto prekrižal načrtov, samo drug prostor za snemanje so si morali najti. Najprej so si omislili oder lokalnega teatra, od koder pa jih je policija že po nekaj dneh vrgla ven zaradi pritožb nad hrupom.

Osnutke skladb za album Machine Head (1972) so potem le posneli na hodnikih nekega zapuščenega hotela. Vključno s skladbo Smoke on the Water. Machine Head je izšla 25. marca 1972 in postala instanten mednarodni hit.

Mobilc in mutiranje

Ne morem si kaj, da ne bi citiral (začetek) besedila in ga za nameček še prevedel:

We all came out to Montreux/On the Lake Geneva shoreline/To make records with a mobile/We didn't have much time/Frank Zappa and the Mothers/Were at the best place around/But some stupid with a flare gun/Burned the place to the ground

Prišli smo dol u Montreux/ob Ženevskem jezeru/posnet plato z mobilcem/prav dost časa ni blo/Frank Zappa in The Mothers/so mel najboljš plac okrog/sam en butl je z raketo/zažgal cel plac do tal

(Mimogrede: "mobile" oziroma "mobilc" je danes tista zadeva za komuniciranje, ki jo damo v žep. Pred petdesetimi leti pa je bil to cel kamion!)

Z rimanjem se mi ni dalo ubadati — ker tudi v originalu ni dosledno —, sem pa poskrbel, da se da peti na melodijo.

Bom pa ja vedel. Smoke on the Water sem namreč pel velikokrat. Po navadi takrat in tako, da me nihče ni slišal, v rani mladosti pa tudi javno. No, vsaj pred razredno skupnostjo. V 6. ali 7. razredu OŠ Franca Rozmana - Staneta nas je nekaj sošolcev — ne vem, ali ravno peterica — sestavljalo Deep Purple in tako smo včasih med odmorom izvajali Smoke on the Water. Jaz sem bil Ian Gillan. Pa ne zato, ker bi znal tako dobro peti, ampak ker sem znal najbolje angleško. Tako sem kričé momljal to prvo kitico in se afnal z besedilom, ki mi ga niti ni uspelo v celoti dešifrirati. Na live albumu Made in Japan namreč ni bilo natisnjenih besedil, Machine Head pa nisem imel. Po mojem me je bilo grozno poslušati. Čisto možno, da sem ravno takrat mutiral.

Kakorkoli, bobnar naših razrednih Deep Purplov — če lahko rečemo bobnar nekomu, ki mlati z dlanmi po šolski klopi —, je bil sošolec, ki smo ga kdo ve zakaj klicali Drakula (ali tudi Viza).

Rings the bell? Ja, to je bil Stane Vizovišek, ki je pozneje res postal bobnar in je v srednji šoli s pevcem in bas kitaristom Bojanom Labovičem — danes režiserjem in aktualnim direktorjem Festivala slovenskega filma — ustanovil skupino Testament (ki se ji je pozneje namesto Laboviča pridružil pokojni Smiljan Kreže).

Pri trinajstih ali štirinajstih letih najbrž nisem poznal ozadja o nastanku skladbe. Ali pač? Iz Džuboksa je mlad človek izvedel tako rekoč vse. Džuboks je bila jugoslovanska glasbena revija, striktno posvečena samo rocku, ki jo je od leta 1966 do 1969 izdajala beograjska revija oziroma izdavački zavod Duga, od leta 1974 do 1986 pa Dečje novine iz Gornjega Milanovca. Tam so objavljale glasbene avtoritete kot Dražen Vrdoljak in Darko Glavan.

Zato se ne bi čudil, če bi za požar v Montreuxu izvedel iz Džuboksa. Ta revija je bila takrat enkrat tudi moja študijska literatura za referat pri moji izvenšolski angleščini — na temo Stairway to Heaven od Led Zeppelinov.

Zdeněk Špička

Požar ima zanimivo podzgodbo. Koga je pevec in pisec besedil Deep Puplov Ian Gillan imel v mislih v verzu "some stupid with a flare gun"? Kdo je bil "butl z raketo"?

To je bil človek po imenu Zdeněk Špička. Čeh. Po intervenciji Varšavskega pakta na Češkoslovaškem 1968 je emigriral. Znašel se je v Švici in se ustalil v nekem majhnem mestecu blizu Montreuxa. To se o njem ve.

Zelo verjetno pa bi bil Zdeněk Špička do konca življenja živel v anonimnosti, če ga 4. decembra 1971 ne bi hudič nesel na koncert Mothersov v kazinu — in če ne bi s signalno pištolo ustrelil v strop dvorane in zanetil požara.

Špička ni bil piroman, niti ni zanetil požara naklepno. Najbrž je bil navdušen, lahkomiseln frik, morda fan Franka Zappe. Na poizvedbeni fotografiji iz nekega švicarskega časopisa iz tistega časa spominja na Lemmyja Kilmistra. Na podlagi izjav prič ga je policija identificirala in za njim razpisala tiralico. A dejstvo ostaja, da je po požaru izginil neznano kam. Nikoli ga niso našli.

O Zdeněku Špički na internetu ne najdemo več podatkov kot to, kar navajam. Morda je vse skupaj mednarodno urbana rock legenda. Se sploh ne bi čudil. Iz nekaterih čeških medijev je možno sklepati, da ga imajo njegovi rojaki še dandanes za neke vrste nesrečnega nacionalnega heroja. Pomislite! Človek, ki je med koncertom Franka Zappe zažgal kazino v Montreuxu in dal Deep Purplom temo za Smoke on the Water, je bil Čeh! Naš!

Epilog v Londonu

Kar zadeva Franka Zappo, zgodbe še ni bilo konec. To je bil njegov annus horribilis. Kaj annus, celo mesec, celo teden!

Šest dni pozneje — torej 10. decembra 1971 — je bil Zappa z Mothersi že v Londonu. Tega dne so dvakrat zaporedoma v istem večeru nastopali (oziroma bi morali nastopiti) v Rainbow Theatru (nekoč plesni dvorani Finsbury Park Astoria) na Seven Sisters Road. (Jimi Hendrix je 31. marca 1967 tu prvič zažgal kitaro.)

Kaj se je zgodilo? Med prvim koncertom se je v nekem trenutku na odru pojavil človek iz publike, stekel proti Zappi — ki je z Mothersi ravno izvajal parodično priredbo skladbe I Want to Hold Your Hand od Beatlov — in ga porinil z odra v orkestrsko jamo. Štiri metre in pol globoko. Na beton. Zappa je obležal nezavesten z nalomljeno stegnenico, zlomljenim rebrom, zdrobljenim grlom, prebito brado, rano na zatilju, abnormalno nazaj obrnjeno glavo in začasno paralizirano roko.

Napadalca po imenu Trevor Howell so tonci in scenci Mothersov zgrabili, še preden je zbežal z odra, in ga pridržali do prihoda policije.

Med publiko je zavladala totalna zmeda. Razširile so se govorice, da je Zappa mrtev. Ko so po prekinjenem koncertu prišli iz dvorane, so razlagali naslednji publiki, ki je že čakala na drugi koncert, da so ga videli mrtvega na dnu pita. To se je potem širilo po Londonu. Zappa je medtem že bil na intenzivni negi. V bolnici je bil šest tednov z nonstop policijsko stražo pred bolniško sobo. Za vsak primer — ker storilec je čakal na sojenje na prostosti in nihče ni vedel, za kakšnega psihopata gre. Čez nekaj mesecev je bil obsojen na eno leto zapora.

Zappa je bil skoraj eno leto v invalidskem vozičku. Zlomljena noga se je zarasla tako, da je bila po napadu krajša od nepoškodovane. Zaradi poškodbe grla se mu je znižal glas za célo oktavo in postal (še) bolj raskav. Šest mesecev ni koncertiral, potem pa še nekaj časa igral na vozičku. Vmes je posnel dva nenavadno mirna albuma Waka/Jawaka in Grand Wazoo.

In zakaj ga je tisti manijak sploh pahnil v luknjo? Med preiskavo in na sodišču je povedal dve različni zgodbi. Ena je, da se mu koncert ni zdel vreden denarja, ki ga je plačal za vstopnico, druga pa, da je bil ljubosumen na Zappo, čigar fanica je bila njegova punca, nakar da se mu je dokončno utrgalo, ko je videl, da se Zappa z odra z njo spogleduje.

Druga verzija je še posebno močna. Zappa sam v avtobiografiji The Real Zappa razlaga — prav s tem incidentom v zvezi —, da če mu reflektorji svetijo direktno v oči, publike sploh ne vidi.

Razprodano!

Mami sem nekoč v šali očital, da jima z očetom nikoli ne bom odpustil, da me avgusta 1972 kot desetletnega paglavca nista pustila na Japonsko, kjer so Deep Purpli takrat imeli turnejo. Dejstvo je, da je na Made in Japan najboljši komad ravno Smoke in the Water in da je ta live verzija — posneta 15. avgusta 1972 v Osaki — tudi veliko boljša od studijske na plošči Machine Head.

Kaj hočem, zdaj je prepozno. Tako ali tako sem se rodil prepozno. Moja prva plošča od Deep Purplov je bila Stormbringer (1974), ne Machine Head, kaj šele Made in Japan (1972). Zato mi po vseh teh letih ne preostane drugega kot to, da sem hvaležen, da mi je oče nekega dne leta 1975 s službenega potovanja v Ljubljano prinesel Made in Japan. Ker je bila plošča v Mariboru razprodana. Zagotovo so jo pokupili moji vrstniki. Takrat se je v bistvu začela ta zgodba.