(OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM): Danes je pri nas 113 Jonasov. Ampak Jonas je še vedno samo eden

Če je kdo v tem pajzlu zame slaven, popularen, zvezdniški, potem je to Jonas. Vem, da ni edini - ampak zame je edini. Jonas. Jonas Ž. Jonas Žnidaršič. Prvi pri nas, ki za ikoničnost ni potreboval priimka. Jonas je bil in je še vedno kot Madonna ali Prince. Jonas. Jonas kot Jonas. Samo Jonas.

Fame in posebnosti pa si ni prislužil samo z redkim, četudi ne eksotičnim imenom, temveč predvsem s televizijskim zabavljaštvom. Začenši z znamenito oddajo Videošpon v 90. letih, ki jo je vodil sedem let - vsak teden, dvakrat na teden, brez dopusta in bolniške - in v kateri je ne samo učil tedanje tipčke pecat bejbe, temveč je tudi na glavo postavil dotedanje norme sproščenega, provokativnega televizijskega nastopanja.

Žmauc

Ker se nama ne ljubi razmišljati, kje bi se dobila, se zmeniva kar v Žmaucu, kjer sva v preteklosti že nekajkrat bila na drinku. Simbolika obledele slave Od Žmauca soseda pa ud brata prjatla se mi za naju sicer zdi primerna.

Pričakoval sem, da me bo povabil k sebi domov, a mu očitno to ne pride več na misel. Ko sta bila moja sinova še majhna, smo tu in tam zahajali k njemu, večkrat sem šel tudi sam. Njegova mlajša hči se je rodila kak teden ali dva za mojim mlajšim sinom. Jonas je mojega Jonasa šaljivo grozeče postrani gledal in si mrmral v brado: "Ne morem se navadit, ne morem. Kako mu je lahko ime Jonas?" (Če se prav spomnim, je bilo leta 2008 v Sloveniji 26 Jonasov. Kaj bo pa danes rekel, ko jih je ne več ne manj kot 113?!) Na rojstnem dnevu od ta male ga je enkrat fotografiral z nekim blaznim novim Canonom z bilijoni pikslov in potem sem jaz na Blogosu napisal tekst z verjetno edinim naslovom v danščini v zgodovini slovenske publicistike: Lille Jonas og store Jonas.

Z Oskarjem je rad igral šah - ali vsaj Oskar z njim -, sicer pa je pekel kostanje in 3D printal razne miselne igračke. Takrat sem ugotavljal, kakšna prednost je biti igralec s prezenco. Da znaš nastope naštudirati v nulo in da med publiko ne delaš razlik. Kadar je kaj razlagal, sta ga moja dva ta mala tiho in zbrano poslušala in ga gledala z odprtimi usti in očmi.

Doma mu še danes rečemo stric Jonas. Da se ve, o kom teče beseda. Ker pri nas se sicer ne bi vedelo.

Od Tibalda do Trefalta

Najina dolga kava z mlekom ni vsebovala veliko arome in še manj verjetno nenasičenih maščob, a tem več nostalgije. Kaj vse mi je povedal!

Ali se še kdo spominja, da je Jonas konec 80. let na Radiu Študent v eter, v živo recitiral Shakespeara? Hamleta, Romea in Julijo, Macbetha, Tita Andronika in Kralja Leara. Elizabetinska dramatika za intelektualne telebane.

Se še kdo spominja, da je v sezoni 1984/85 še kot študent AGRFT nastopal v Mestnem gledališču ljubljanskem v tako rekoč disidentski uspešnici Alenke Goljevšček Pod Prešernovo glavo v režiji Zvoneta Šedlbauerja? Za tiste čase neverjetnih, rekordnih 160 ponovitev! Pa Borštnikova nagrada za mladega igralca. Pa v isti sezoni v Gleju v predstavi Moskva-Petuški Venedikta Jerofejeva?

In ali ste vedeli, da je konec 80. let dve leti gostoval v mariborski Drami - in stanoval v Hotelu Orel - in med drugim nastopil v Gavranovi Noči bogov (v vlogi Ludvika XIV.), Prokićevem Metastabilnem graalu in v Vojakih zgodovine Borisa A. Novaka? To je bilo pod umetniškim vodstvom Vilija Ravnjaka.

Iz Klinike Tivoli Marka Pokorna, Boštjana Tadla in Lučke Jagodic v začetku 90. let se ga verjetno že bolj spomnite. Tudi dvesto ponovitev. Pa iz filmov, seveda. Če že ne po nemi vlogi Nemca Bittnerja v flashbacku filma Nasvidenje v naslednji vojni (1980) Živojina Pavlovića, pa po drugih, poznejših. V Pervanjetovih Do konca in naprej (1990) in Trianglu (1992). V Vincijevih Gypsy Eyes (1992) in Vampirju z Gorjancev (2008). V Dvornikovem Kruha in iger (2011). Kjer je po lastnih besedah igral tako rekoč Trefalta.

Na kaj se rima Trefalt Mito?

In če smo že pri Mitu Trefaltu, se vrnimo k Videošponu - in k znamenitemu, danes že pozabljenemu incidentu, ki ga je Jonas zakuhal. V živo, pred kamero.

Nekega dne sredi 90. let je tedanji urednik razvedrilnega programa in tudi voditelj svojih popularnih, narodnjaških, populističnih oddaj Mito Trefalt - ki je urbanega Jonasa sicer cenil in programsko toleriral - ugotovil, da Videošpon (oz. ponedeljkova Videolestvica in četrtkov Videošpon) ne bi smel spadati pod Studio Ljubljana (pozneje Studio City), ampak pod njega, v razvedrilni program. Rečeno, storjeno.

Ampak že v prvi oddaji pod Trefaltom si ga je objestni Jonas privoščil. Ko se je na koncu poslovil, se je obrnil s hrbtom proti kameri in pokazal napis na majici, ki jo je sicer imel ves čas na sebi: Bolje Tito nego Trefalt Mito.

Trefaltu se to ni zdelo niti malo smešno, danes razlaga Jonas. Pobesnel je. Totalno se mu je utrgalo. Pa očitno ne samo kot nadrejenemu, ki si ga je mlajši kolega privoščil, ampak kot zgodnjemu zagrizenemu desničarju tudi politično: "Vi boste mene primerjali s tem komunističnim morilcem! Nič več nočem imet z vami opravit! Nič!"

In je Jonasa gladko skenslal.

Ampak Jonas je imel spet srečo. Videošpon je vzelo pod svoje okrilje uredništvo mladinskega programa - in tako je oddaja tekla naprej. Dokler je ni končno skenslala Miša Molk, takrat že urednica razvedrilnega programa. Pa saj sem bil res že prestar, da bi dajal mulariji nasvete za osvajanje, priznava danes.

Ena od legendarnih Jonasovih domislic iz časov Videošpona je bila tudi njegova definicija alter scene: "grde pičke in tipi brez dnarja". Ko zdaj to obnavljava, ga vprašam, ali je to sploh res kdaj rekel ali pa gre samo za urbano legendo. Seveda je rekel. Valda. Saj smo vedeli, kakšni so hodili v K4 - za razliko od šminkerske scene, ki so jo sestavljale "dobre bejbe in naloadani tipi".

Danes bi te linčali, če bi kaj takega zinil, pripomnim. Seveda, to je tudi njemu jasno. Ampak pameten, kot je, tega danes niti ne bi rekel. Ker ve, da bi ga linčali.

Schauspieler!

Jonas je bil zraven tudi pri NSK. Z Živadinovom sta se poznala že iz Genijev in genijalcev. Mladinsko serijo po romanu Slavka Pregla Geniji v kratkih hlačah so posneli leta 1978/79, ko je bil Jonas še gimnazijec na Šubički, vendar je bila zaradi producentskih zapletov na sporedu šele leta 1985.

Prva predstava Gledališča sester Scipiona Nasice je bil Hinkemann (po Ernstu Tollerju) nad Šestico. Tam sta takrat stanovala Oto Luthar in Damjana Grašič. Odnesli so pohištvo ven in naredili teater. Biomehanični teater. Šest mesecev vaj. Scena Miran Mohar iz vojaških postelj. Še en strop pod stropom, vmes pa luknje, skozi katere je Lutharjeva roka podajala igralcem rekvizite. Impozantno. Povabljena publika, prostora za samo 24 ljudi. Ljubiša Ristić pa kritiki iz cele Jugoslavije. Zbrati so se morali pred Namo, od koder jih je Eda Čufer ritualno odpeljala do Šestice, tam pa jih je čakal Živadinov, oblečen kot general. Obred. Mrtva riba na stopnišču. Sveče. Bilo je deset ponovitev. Potem pa so bili povabljeni na Bitef. Totalne ovacije.

Podrobno opiše situacijo na enajsti ponovitvi Krsta pod Triglavom (1986), ko je Jonas Živadinova v zaodrju na gobec. O tem poslušam zgodbice že od takrat, zdaj pa končno iz prve roke. Na prejšnjih predstavah so pse vodili miličniki, seveda tudi sami kostumirani in del predstave. To je moralo biti res dobro naštudirano, saj so v nekem prizoru pripeljali pse na rampo Gallusove dvorane, ti pa so začeli besno lajati na publiko. Ob bučni glasbeni spremljavi Laibacha z znamenitim refrenom, da tako rečem: "Schauspieler! Schauspieler! Schauspieler!"

Potem pa miličniki enkrat niso mogli na predstavo in so jih skoraj popolnoma brez vaj nadomestili z lovci in lovskimi psi. Seveda je šlo vse narobe, kar pa se je Živadinovu zdelo še boljše kot normalno. Zato je tulil na Pesnike, ki bi se šele po lajanju psov morali pojaviti na odru in se zazreti v sonce, naj se vendar že spravijo gor. Jonas v nepozabni vlogi Kardinala pa samo … tuf, direkt. Po krajšem zmerjanju je rekel režiserju, naj kar sam igra, in strgal s sebe kardinalski kostum. Garderoberka ga je že začela šivati nazaj direkt na Živadinovu, ampak nazadnje se je Jonas le pomiril in predstavo odigral do konca. To seveda ni bilo z jasnega, trenja so bila že prej.

Bobu viktor Bob

Petintrideset let po tistem Shakespearu na Študentu je Jonas spet na radiu. Na Radiu Bob (87,6 MHz). V napovedniku njegove oddaje 100% rock z Jonasom (čez teden od 7. do 10. in od 14. do 17. ure) ga predstavljajo kot "igralca, tviteraša, blogerja, novinarja, kvartopirca, šahista, igralca biljarda, celo pevca, predvsem pa televizijskega ... in radijskega voditelja" - in dobitnika štirinajstih viktorjev.

Tudi Jonas zna - ali je vsaj znal takrat - stvari resno vzeti. Znana je tista anekdota, ko nekoč ni dobil viktorja za najpopularnejšo medijsko osebnost, ampak ga je dobil ... Stojan Auer, voditelj oddaje Poglej in zadeni, če se ga še kdo spomni. Jaz se ga zato spomnim, ker je Večer takrat enkrat delal anketo o fenomenu Auer in sem se odzval s kratkim tekstičem z naslovom Stojan Pauer. Spomnim se tudi svoje formulacije, da voditelj "nežno fafa mikrofon".

Kakor užaljeni Jonas je objavil v Delu mali oglas: "Zamenjam (x) rahlo obtolčenih, a dobro ohranjenih viktorjev za gajbo krompirja."

Bil je tudi pionir internetnega radia. Leta 2008 je lansiral Jonasland - ampak kot klasičen radio, ne kot podkast. Mislim, da je enkrat celo meni posvetil en komad od Zappe. Nekaj z Joe's Garage, če se prav spomnim, verjetno Watermelon in Easter Hay.

Pionirstvo

Ampak česa pa on v bistvu ni bil pionir? Ali vsaj med pionirji? Recimo tudi bloganja. Jaz se sploh ne spomnim več, kdaj se je to začelo - on pa takoj izstreli: jaz 2003., ko sem lansiral Rozino, ti pa 2004. Tisto je bilo kar nekaj. Pravi, da sta bila moja prva objava fotografija nekega tipa na mopedu in tekst, da ne vem, kaj naj napišem, ker da je to kar nekaj.

Mislim, da vem, za kaj gre in kdaj je to bilo. Šele 2005. Gre za fotografijo, ki jo je iz avta moje bivše žene z mojo ne vem katero za današnje pojme smešno nokio posnel zdaj že pokojni Matjaž Vidali 11. maja 2005 ob 21.41 na Celovški, ko sva se peljala na Brnik po kolega, ki je prihajal z Dunaja.

Na Rozini so danes samo preusmeritve na Blogos - če je kdo od sodelujočih potem imel tam blog na Siolu -, s katerim smo pod mojo komando štartali šele 2006. No, na Rozini so bili poleg naju dveh z Jonasom še Mojca Mavec, Tadej Zupančič, Vesna Milek, 6Pack Čukur in Matjaž Ambrožič. In slavni slogan: Gnezdo tihe revolucije. (Njegov.)

Sam moram priznati, da mi je blogerska izkušnja na Siolovem Blogosu - ime sem si seveda jaz izmislil, for the record - zelo koristila in da je bil moj blog Za narodov blogor najbrž še drugič in zadnjič, da sem se še kaj prelomnega naučil. Prva prelomnica pa je bila rubrika Peščena ura v Razgledih (1992-1999). Nepodpisano. V stilu New Yorkerja. Sam sem napisal največ, od drugih pa v glavnem Tadej Zupančič in Mateja Hrastar.

Enkrat pa tudi Jonas. Leta 1993 ali 1994 sem ga nahecal, da je napisal reportažo o dvoboju med snukeristoma Stevom Davisom in Robertom Burdo v Okrogli dvorani v Cankarjevem domu. Po ukinitvi Razgledov sem idejo kramljave rubrike o navidez tudi resnih temah poturil Lorenciju, ampak smo se morali podpisovati in je bilo brez zveze. No, danes je to moj osebni dominantni diskurz, zato to razlagam.

Connoisseur

Narod naš dokaze hrani, da je Jonas bil že marsikaj. Še na Rozini se je takole predstavljal: "Igralec, glasbenik, TV in radijski voditelj, kvartopirec, ljubitelj nežnejšega spola in poznavalec digitalne tehnologije …" Od nekod imam celo v spominu, da se je enkrat deklariral kot "connoisseur finih stvari".

Pri marsičem je bil prvi zraven, marsikaj je lansiral, po marsičem je zaslovel - od računalništva do profesionalnega pokra, od biljarda do šaha, od bloganja do tvitanja, od hekanja slovenskih tipkovnic in printerjev pa do poznavanja Macov. Marsikaj pa tudi ni več. Kar naenkrat neha. Tako kot recimo biljard - čeprav še vedno figurira na oglasu za Biljardno hišo, ker pač očitno ni novejših asociacij na ta kao šport. Ali tako kot je tako rekoč opustil tvitanje. Dobro, twitter je ratal težka greznica - ali je to razlog, da ga tam praktično ni več? Pred desetimi plus leti je bil @milijonar sinonim za slovenski twitter. Sicer ima še vedno 18 tisoč followerjev, ampak recimo že od poletja ni nič objavil.

Ne ljubi se mu, pravi. Preveč je vsega. Pa na živce mu gre ta razkol, ta "četrti slovenski razkol", kot sta to - ne twitter, da ne bo pomote - poimenovala Spomenka in Tine Hribar. Včasih kaj objavi na humorističnem accountu pod drugim imenom. Vsake toliko je treba to spucati. Vsakič, ko nekaj omeniš, takoj fašeš. Ne veš, kateri account je avtentičen, kateri pa je astroturfing. Enkrat je omenil Jankovića - da je nekaj dobro zrihtal -, pa je takoj fasal čez sto komentarjev o komunajzarjih in Hitlerju. Težko se je pogovarjati. Twitter je izgubil neposrednost. Folk se je navadil tvitati v prevladujočem stilu twitterja. Včasih je bilo vprašanje: "Kaj delaš?" Odgovor pa, recimo: "Jem kremšnito na Bledu." Danes pa kritiziranje, fotke, gifi, zmerjanje …

Še Špon

Tudi Jonas ni bil nenaklonjen Trefaltu. Hodil ga je špijonirat v studio in se učil na njegovih napakah. Publiko je Trefalt matral cel dan. Publika je morala biti cel dan zraven, medtem ko je ekipa snemala, ponavljala, menjavala inštrumente in sceno. Jonas pa je imel rad neposrednost. Vključno z nepredvidljivostmi.

Tako je lepega dne ugotovil, da ne rabi scenarija in napisanega teksta. Spontanost. Brez priprave, razen razmisleka. Vse iz glave. Ker to je pa znal. Pa Faganelov dril z akademije je imel za sabo. (Jože Faganel je bil znameniti gledališki lektor in profesor na AGRFT.) Tega ni pri nas nihče počel, zato se je prijelo. To je bila prelomnica. Naenkrat se je usula pošta. Cele škatle pošte. Pa telefone v eter je tudi uvedel. Tega tudi ni bilo na televiziji. Na radiu ja, na televiziji pa ne. Telefonov je bil vajen s Študenta. Nasveti so bili bolj za šalo kot zares. No, mogoče je pa le kdo po njegovi zaslugi zapecal kakšno bejbo.

Pa računalniki, računalniški nasveti. V živo po televiziji, sredi 90. let, ko so jih šele redki uporabljali. Tako se je naučil tudi tržiti. Sam je hodil naokrog in se dogovarjal s trgovci, prodajalci, dobavitelji, uvozniki. Nikoli ni vzel denarja, samo naturalije so mu dajali - oblačila, računalnike, swatchke, red bull … v zameno za omembo v odjavni špici. Je pa lahko robo obdržal v svoji lasti. Še danes ima v omari nekaj jaken iz tistih časov.

Ž

Jonas se je preizkušal tudi v publicistiki oz. urednikovanju. K njegovi popularnosti je hotela pristaviti svoj lonček tudi Bernarda Jeklin. Ponudila mu je urejanje štirinajstdnevnika Ž za mlade, nekakšno Anteno za urbano mularijo ali sodobnega Pavliho. Pravzaprav si je projekt izmislila prav zaradi Jonasa, da bi z njegovo famo pokrila ta segment. Dala mu je proste roke, on sam pa si ni točno predstavljal, kaj Jeklinka v bistvu pričakuje.

Ž je izhajal v letih 1993 in 1994 in je bil poln prepametnih štosov, priznava. Največ je napisal Jonas sam - veliko sta tudi Đuro in Loša -, ni pa znal pritegniti ženske publike. Modni nasveti in kozmetika, to mu ni šlo. Po manj kot dveh letih so Ž skenslali in pozneje lansirali Smrkljo. Goga Sredojević je to bolj obvladala.

Ko sem pred skoraj petnajstimi leti z Jonasom delal intervju za Dnevnik, sem mu rekel, da sem pri njem vedno opažal to dvojnost, razpetost med alter sceno in mainstreamom, in ga vprašal, kako mu gre to skupaj.

Tako je odgovoril: "Gor sem rasel na Študentu, zato sem na neki način ostal borec proti vsemu etabliranemu. Če pa že prestopim na drugo stran, potem me zanima samo to, da sem na vrhu - ali pa nič. Razumeš? Samo v taki situaciji samega sebe toleriram."

Kaj dogaja?

Ne, v Avtokomediji ni šlo za to, da bi se Jonas rebrandal - kot sem napisal po premieri -, ampak za to, da se ozre nazaj in pove zgodbo svojega življenja. Zameri mi, da sem to napisal, ker da sem s tem samo dokazal, da ne štekam. Pa da sem pisal po premieri, ko on še ni zaštekal publike in ker so na premieri ljudje, ki pridejo v teater na vabila, ne pa zaradi njega. Najboljše se dogaja šele na ponovitvah, ko s predstavo obredeš celo Slovenijo. Se spomni, ko je Jože Potrebuješ v Špas Teatru v Mengšu prvi vstal in začel na koncu ploskati in za njim še vsa dvorana. Ker ljudi nasmejati je težko. Vsakih dvajset sekund! Veš, koliko je to štosov v uri in pol?!

Podobno mi je zameril, ko sem sesul "Kaj dogaja? Z Jonasom". Spet zato, ker sem kritiziral prvo oddajo. Šele v tretji, četrti oddaji so se res ujeli. Dve sezoni je trajalo, kar njega zadeva. Okej, že res, da so ga v prvi oddaji nategnili z Normo Korošec - misleč, da je tudi njemu jasno, kdo sploh prihaja v oddajo. Jonas se pač striktno drži načela, da se gosta ali gostje ne zajebava, kdorkoli že je. Če gledalec reče, da je dober gost, tudi tebe kot voditelja povzdigne.

To je sicer tudi priložnost, da razčistim uganko, ki me je mučila: zakaj se je oddaja "Kaj dogaja?" še nekaj časa imenovala "Kaj dogaja? Z Jonasom", čeprav jo je že vodil Tilen Artač?

Njegov odgovor je banalno preprost: najbrž so pozabili sporočiti. No, znotraj ekipe so se začele drkarije. Artač je že bil zraven od začetka (v okviru Male terase), ampak je takrat še delal na Pop TV. Ko je nehal, pa je prestopil - in takrat so se začeli prepiri. Bilo je nezdravo. Ni šlo za ratinge, ti so bili dobri. Pa korona je uletela.

Kar naenkrat so začeli rezati honorarje. Cela razvedrilna scena jih je začela rezati. Oglaševalci so začeli šparati in to se najbolj pozna radiem in televizijam. Tudi na Radiu Bob se je moral na novo pogajati. Vsem se to pozna. Razen tistim, seveda, ki so na plačah. Samo honorarci so tisti, ki dobijo po pički.

Konec citata.

Lepo je biti milijonar

Za konec se Jonas razgovori o kvizu Lepo je biti milijonar. O tistem prvem na Pop TV pod Čakarmišem in o tistem potem na TV Slovenija pod Radovićem. Da je bila razlika v tem, da jim je bilo na Pop TV jasno, da je fora v tem, da morajo tekmovalci tudi kaj zaslužiti, ker je to del drame. Medtem pa so se na TVS ves čas bali, da bodo morali koga preveč razgledanega preveč skeširati. Že v prvi oddaji so se ustrašili neke tekmovalke, prekinili snemanje in začeli v režiji spreminjati ali menjavati vprašanja, da so bila bolj težka že bolj na začetku.

To je seveda vplivalo tudi na Jonasovo vodenje. V tem smislu, da je moral razmišljati, ali naj tekmovalca zmede s svojim ponarodelim podvprašanjem "mislite ali veste" ali pa naj ga prizanesljivo in sozarotniško potiska naprej. A kakorkoli, še danes pravi, da štos udeležbe - s stališča televizije - za tekmovalca ni bil v tem, da obogati, ampak da je tam za napeto zabavo občinstva.

No, in tako sem bil potem dober samo še za kvize, se ponosno potoži.

Generacijo moja

Jonasa pač tako vidim, ker se mi zdi posrečeno kulturno-razvedrilno utelešenje moje in njegove generacije. Generacije, ki se po vseh teh letih ne čuti več ne dolžno ne željno definirati kot nekaj posebnega, specifičnega, ekskluzivnega ali celo prelomnega.

A ne samo to. Ob premieri te njegove avtobiografske standup predstave sem celo napisal, da je Jonas "simbol moje prepotentne generacije, nad katero se je ta družba najprej navdušila, potem pa jo je prežvečila in izpljunila".

Nad mojo kritiko - ker ni šlo samo za to, da sva vrstnika - ni bil navdušen.

Moj problem je (bil) mogoče v tem, da se z njim preveč identificiram. Slavnih, popularnih, zvezdniških ljudi pač ne poznam veliko - in še tisti, ki jih, me razen Jonasa ne zanimajo nič bolj kakor kdorkoli drug, ki mi je blizu. Verjetno sem vanj projiciral svoje globoko zakopane frustracije. Kako bi lahko sicer napisal, da je oddaja Kaj dogaja? "nekaj takega, kot če bi se jaz lepega dne spet pojavil s tedensko kolumno na zadnji strani Sobotne priloge Dela in mislil, da bom spet tak frajer kot nekoč".

In kako naj ne nazadnje - brez vsakega tovrstnega talenta, znanja in ambicij ali kaj šele nacionalne fame - jaz sploh štekam, kako je, če kot televizijska osebnost pri tridesetih dobivaš na tone pošte od fanov, petindvajset let pozneje pa stojiš stokrat zaporedoma po uro in pol na odru in zbijaš iskreno obračunske šale na svoj račun na tak način, ki publiko spravlja tako v smeh kot v solze?

Mea culpa. Tega jaz ne bi ne znal ne hotel ali kaj šele zmogel. Zato lahko zdaj samo rečem: kapo dol in še na mnoga leta! Do naslednjega intervjuja ali profila, ko bo spet kaj dogajalo. Spet je namreč nekaj skrivnosten in noče povedati, kaj točno je ta epohalna stvar, ki jo pripravlja.