Vsi elementi verodostojnosti so tu in so nedvomni: g. Grimsa je nekdo potisnil po stopnicah, k sreči se ni poškodoval, obstaja posnetek, pa policist očividec, policija že vodi preiskavo, v uradni javnosti nihče ne dvomi o tem, kaj se je zgodilo, takoj je bila sklicana tiskovna konferenca, vsi se strinjajo, da je pogostost napadov na javne osebnosti, ki smo jim priča, nedopustna. Elemente, ki rušijo to verodostojnost, prispeva g. Grims sam. Je namreč neverodostojen sam po sebi in za to lahko navedemo nekaj indikatorjev iz njegove obilne produkcije laži, zavajanj in manipulacij. V resnici to prav nič ne zmanjšuje grozljivosti dogodka, vzbuja pa dodatne občutke, tako kot v ljudski zgodbi o pastirju, ki je večkrat klical na pomoč, ker naj bi ga napadel volk, nato pa se je smejal tistim, ki so mu priskočili na pomoč: ko ga je nekoč res napadel volk, njegovim klicem na pomoč nihče ni več verjel. Le da se g. Grims nikoli ni šalil.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
