Splitska Slobodna Dalmacija je bila desetletja najboljši - čeprav uradno regionalni - dnevnik na Hrvaškem. V prvih dveh letih vojne v devetdesetih letih 21. stoletja tudi najbolj svobodni in najbolj demokratični. A potem se je Tuđman odločil, da ima tega dovolj, in jo je praktično za nekaj neobstoječih milijonov nemških mark prodal svojemu najljubšemu tajkunu, zdaj že dolgoletnemu beguncu hrvaškega pravosodja. Nekateri novinarji, na primer feralovci, so odšli že tedaj, leta 1993, nekatere so dobesedno pregnali, kot je legendarni Miljenko Smoje. Jaz sem dal odpoved šele leta 1994.
Vrnil sem se osem let pozneje, ko Tuđmana ni bilo več med živimi, ko HDZ ni bila na oblasti in ko je – spet v neki ne povsem pojasnjeni proceduri – Slobodno Dalmacijo prevzel tedaj najvplivnejši medijski mogul na Hrvaškem. Sprva morda vse skupaj niti ni bilo videti, hm, preveč idilično, toda v vsakem primeru bolje kot do tedaj. Potem so tudi do nas navadnih novinarjev začele prihajati neke insajderske informacije o pravih stališčih in načrtih novega gazde. Na primer tista, da so časopisi zanj samo nosilci oglasnih sporočil. Čez kak mesec pa tudi tista, da njegova korporacija z vsemi svojimi preostalimi tiskanimi izdajami pokriva v glavnem vse segmente bralstva, razen, evo, tistih nekaj neumnih in ne dovolj izobraženih bralcev, kar odpira široki prostor ravno za – Slobodno Dalmacijo!
Mala digresija: še pred štiridesetimi leti, ko sem bil novinar začetnik, mi je kateri od starejših kolegov tu in tam rekel, da so bralci itak neumni. Zelo hitro sem si izmislil odgovor na to tezo, ki se je glasil: "Moji niso!"
Ta taktika se je po malem prenašala v delo, vzporedno z njo pa nam je po malem padala tudi prodana naklada. Toda razen redkih med nami to očitno nikogar ni posebno skrbelo.
In potem se je nenadoma razširila vest, da se je gazda odločil – prodati našo zgradbo! Kako? Zakaj? Kje bo uredništvo, kje rotacija? Na začetku so omenjali dve ali tri lokacije, ki niti ne bi bile tako slabe, poleg tega tiste zgradbe še niso bile do konca zgrajene, vendar so imele urejeno dokumentacijo, tako da bi lahko gazda dodatno zaslužil z izgradnjo treh, štirih nadstropij za stanovanjsko-poslovne namene. To je, glede na kapitalistično lakoto, zvenelo tudi precej logično. Potem se je razširila neka govorica, da namerava gazda tam zgraditi hotel v partnerstvu s tedaj izredno vplivnim Todorićem. Tudi to bi bilo v redu, naj imajo svoj hotel, toda – kam gre uredništvo?! In potem je nekdo izgovori usodno besedo: v Dugopolje! Dugopolje?!? Ja, točno v Dugopolje. Neka zelo mlada kolegica (take so tedaj, tako v moški kot v ženski različici, radi zaposlovali v uredništvu: mlade, neizkušene ter pripravljene napisati vse, kar jim je rečeno, in pisati o čemerkoli) se je odločila na Googlu preveriti, kje in kaj je Dugopolje, če smo se že vsi tako zgražali. Prvi zadetek na seznamu je bil članek z naslovom "Avtobus v Dugopolju povozil volka". Najprej je bila nekoliko šokirana, nato je preverila, kdaj neki se je to zgodilo. Izkazalo se je, da nekaj mesecev prej, med lansko zimo. Ej, potem je bila šele šokirana.
Dugopolje je 15 kilometrov oddaljeno od Splita (od tega vsaj deset navkreber). To je popolnoma druga podnebna cona, kjer ni čisto ničesar, razen velike industrijske cone. In včasih, ko se zima malo zavleče, volkov. Poleg tega je Dugopolje tudi popolnoma samostojna enota lokalne samouprave in brez kakršnekoli povezave s Splitom, razen avtobusne, s katero vožnja v eno smer traja 45 minut.
Ni pomagalo, kakor tudi ni pomagalo odprto pismo več kot 150 uglednih Splitčanov in Splitčank, ki so vpili, da se iz mesta seli eden od njegovih zaščitnih znakov in simbolov, ki so že zdavnaj postali del neformalne urbane topografije (“pri Slobodni”, “pred Slobodno” ...), in da bi to bilo isto, kot če bi iz Splita preselili Hajduk ali zvonik svetega Duje
Kako nora je ta ideja, smo poskušali ilustrirati s primerom iz lokalne rubrike: tam so v glavnem delali mladi fantje, od katerih nihče ni imel svojega avta, kar pomeni, da bi morali na jutranjo sejo, na kateri bi izvedeli, kaj naj bi tisti dan delali v Splitu, priti z avtobusom, nato pa se spet vrniti v mesto, za kar bi še enkrat porabili 45 minut, ko pa bi opravili vse, kar jim je bilo naloženo, bi se znova 45 minut vozili navkreber, da bi napisali članek, ter se potem še enkrat 45 minut vozili domov. To pomeni, da bi, namesto da bi krožili po Splitu, iskali nove teme, opravljali svoj poklic, vsak dan po tri ure porabili za vožnjo s tistim nesrečnim avtobusom!
Ni pomagalo, kakor tudi ni pomagalo odprto pismo več kot 150 uglednih Splitčanov in Splitčank, ki so vpili, da se iz mesta seli eden od njegovih zaščitnih znakov in simbolov, ki so že zdavnaj postali del neformalne urbane topografije ("pri Slobodni", "pred Slobodno", "čez cesto Slobodne"...), in da bi to bilo isto, kot če bi iz Splita preselili Hajduk ali zvonik svetega Duje.
In, jasno, po starem vzorcu – nekateri novinarji so dali odpoved takoj, drugi so jo dobili nekoliko pozneje. Slobodna Dalmacija se je maja 2008 preselila v nek brezoblični betonski kubus v dugopoljski industrijski coni. Jaz sem se tja in nazaj vozil s svojim avtom in dal odpoved komaj oktobra. Na mojo odločitev je poleg pravkar naštetih vplivalo še veliko drugih razlogov, toda ključen je bil verjetno vseeno moj neozdravljivi rajzefiber, potovalna mrzlica. Če je niste še nikoli izkusili, potem nimate pojma, kako srečni ste lahko. Pred vsako potjo sem moral najmanj trikrat na WC, hkrati me je ves čas preplavljal val vprašanj in dvomov: sem vzel to in ono, sem kaj pozabil (če nisem, nekaj zagotovo bom!) in tako po vrsti, totalna zmeda v glavi ...
V Dugopolju ob industrijski coni sta dve prometni krožišči. Dokler tja niso premestili uredništva, sta bili ti krožišči v moji podzavesti povezani izključno z odhodom na pot. Z drugimi besedami – s potovalno mrzlico. S tretjimi besedami: pet mesecev sem vsak dan na delo odhajal s prej opisanimi simptomi ... Tega niti Rambo ne bi zdržal, kaj šele jaz.
Osem let pozneje se je Slobodna Dalmacija vrnila v isto zgradbo, iz katere so jo nesmiselno izgnali. Mnogi člani uredništva so odšli v pokoj, nekateri tudi na drugi svet, tisti mladi novinarji, ki so jih nekoč neizkušene in nepoučene, vendar poslušne, zaposlovali, da so izvrševali "vizijo" zdaj že bivšega gazde, so danes uredniki in urednice.
Zakaj vam vse to pravim? Kaj naj vam torej rečem? Če vam je uspelo članek prebrati do sem, se mi nekako zdi, da mi ni treba več ničesar posebej pojasnjevati.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
