Kolumna Marka Radmiloviča: Res smo ga nasrkali!

Kot se za delavnega in delovnega človeka in občana spodobi, sem za prvomajske praznike odšel na prvo morsko pašo. Dol v Dalmacijo, kjer je mesto, ki mi je ljubo, da otresem raz sebe dolgo in hladno zimo. Sedim torej, tako prav po slovensko, na obali in pijem kavo, ko ju zagledam. Pravzaprav sem ju gledal ves čas, a se ju zavem šele, ko pričneta tekati sem ter tja po plovilu. Njuna velikanska ladja, ali jahta, mi je namreč blokirala pogled na kanal in nato naprej proti odprtemu morju. Nisem izurjen morjeplovec, a na nekaj plovilih sem svoj čas preživel kak teden, predvsem pa so mi mladost kratkočasile zgodbe slavnih morjeplovcev. Tako ne vem, kako se pošasti pred menoj strokovno pravi, a rekel bi, da nekaj med ladjo in jahto. Ker mi zadeva kaže zadek, vidim natančno repliko luksuznega stanovanja, ki je notranjost plovila. Televizorji, udobni trosedi, jedilna miza s šopkom cvetja, umetniške slike in tepih. Sicer ne razumem natančno, čemu bi na morje inštaliral svoje običajno okolje, ampak kot rečeno; moje pomorsko vèdenje se je ustavilo v leseni kabini sira Jamesa Cooka - ali pač v skromni kajuti Joshue Slocuma.

Predvsem me vznemiri, da sta dva. Sama. Zastava ene bleščečih evropskih demokracij in pa dobro ohranjen par, nekje mojih let. Pomembno se pripravljata na izplutje, pri čemer ladja opravi večino posla kar sama. Motorčki spakirajo mostiček, motorčki odvijejo vrvi in motorčki jo ravnajo levo in desno. Kapitan pomembno stoji kar zunaj, ne za krmilom - in šofira s tablico ali pač z večjim mobilnim telefonom. Čudo vseh čudes. Nato se oddaljita, zapreta si jakne, ker je konec aprila hladen celo v Dalmaciji, in stroji zahrumijo. Ladja prereže morje z belo brazdo; kot je to uspelo le še biblijskemu očaku, gre morje na dve polovici in par se prične ob vreščanju motorjev na notranje izgorevanje oddaljevati na obzorje. Če bosta hotela, jima bodo na trgu sv. Marka golobi že čez nekaj ur frfotali nad glavo.