zadnje objavljene

pogledi

več
Aleksandra Berberih Slana, nekdanja direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor

mnenje

več

V SOBOTO

Kolumna Denisa Manceviča: Barvna slepota kolektivne odgovornosti

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Reuters

Ob napovedani mobilizaciji, ki sicer javno ni nikjer objavljena, se je odločil za nekaj tednov zapustiti Belorusijo in odpotovati v Francijo, saj je k sreči imel še veljaven schengenski vizum ter nekaj znancev, pri katerih je lahko bival. Že drugi dan svojega bivanja v Franciji je opazil omenjeni zapis, ki ga je kajpada vznemiril, ni pa ga povsem presenetil. V daljšem pogovoru mi je nato zaupal, da so takšne in podobne grožnje, tudi uničevanje lastnine, v zadnjih mesecih stalnica številnih državljanov Belorusije in Rusije v zahodni Evropi.

Glede na politični diskurz o tem, kako je treba vse Ruse in vedno bolj tudi Beloruse kaznovati za to, kar počneta politična režima doma in v Ukrajini, to žal ne preseneča, saj politični populizmi in nacionalizmi (vse pre)hitro segrejejo že itak pregrete glave. A čeprav me to, analitično gledano, ne preseneča, je zastrašujoče skrb vzbujajoče. Tudi zaradi tega, ker se v luči vojne v Ukrajini o tem, kot kaže, ni politično korektno spraševati, premišljevati in tudi obsojati, ampak prej navijaško podpirati ali vsaj biti tiho. Zato so tudi nasprotniki tega, da bi kar vsem Rusom povprek (in nato še Belorusom) prepovedali vstop v EU, v precejšnji manjšini. Ne le to, opaziti je tudi nelagodje, ko je treba javnosti pojasnjevati, da bi dvigovanje že itak obstoječe železne zavese samo še poslabšalo situacijo za množico ljudi. Množico, ki že danes nasprotuje dejanjem režimov v njihovih državah in ki iščejo ustrezno mentalno in fizično zatočišče. Pa četudi zgolj kratkoročno.

V okvirih poenostavljenih in hipnih medijskih zapisov, podprtih s populistično politično retoriko, je kajpada najbolj preprosto reči, da naj "vsi Rusi trpijo tako, kot danes trpi Ukrajina" in da "naj Rusi sprva sami poskrbijo za sesutje kremeljskega carja, šele nato pa dopustujejo v EU". "Saj jim je prav, kaj pa so tiho." Hudič je v tem, da mnogi niso tiho. In ti mnogi niso tisoči, niti desettisoči. Bistveno več jih je. Kot kaže, smo namreč že pozabili tako na množične protirežimske proteste v Rusiji jeseni 2012 kot vse kasnejše - vključno s protivojnimi, ki so 24. februarja potekali v 58 ruskih mestih. Na Zahodu vse prepogosto pozabljamo tudi na številne krute posledice aktivnega protirežimskega udejstvovanja, od priporov, trpinčenja, izgube socialnega statusa pa vse do politično motiviranih eksekucij. Kot vse preveč zlahka jemljemo podatek, da je samo v Belorusiji v tem trenutku preko 1200 političnih zapornikov in to ob dejstvu, da v državi praktično ne obstaja organizirana politična opozicija. Praktično sleherni posameznik, ki je poleti ali jeseni 2020 po predsedniških volitvah odšel na ulico protestirat proti večnemu Lukašenku, je lahko jutri za zapahi.

Zato je politična govorica o kolektivni krivdi kar vseh Rusov za to, kar danes Kremelj počne v Ukrajini, izjemno izkrivljena, nekorektna in nevarna. Nevarna zato, ker demonizira celoten narod, ki se že portretira kot tisti, ki je "željan krvi in vojskovanja". In ki ga je posledično treba "ponižati". V Evropi smo v zadnjih stotih letih že imeli izkušnjo s takšnim ponižanjem v vojni poraženega agresorja (Nemčija po prvi svetovni vojni), in kot kaže, preveč zlahka pozabljamo, kaj se je iz tega rodilo. Zato je treba ob poskusih takšnega kolektivnega portretiranja sprva dvakrat vdihniti. Ter nato raje kot dajati pospešek gradnji novega zidu iskati rešitve za to, kako tej številni množici, ki je aktivni nosilec jutrišnjih sprememb v njihovih okoljih, pomagati. Na vse možne načine in nikakor ne zgolj z besedami ali praznimi političnimi deklaracijami.

A če se že na Zahodu nikakor ne moremo upreti skušnjavi kolektivne demonizacije Rusov in Belorusov, je situacija, v katero sama sebe potiska beloruska politična opozicija v izgnanstvu, še bistveno bolj absurdna. Ko so se namreč na bruseljskem parketu nekje proti koncu letošnjega poletja začela pojavljati ugibanja, da bi EU tudi državljanom Belorusije onemogočila potovanja v unijo (z utemeljitvijo, da režim Lukašenka sodeluje pri agresorski vojni in se tudi vojaški napadi na Ukrajino izvajajo z ozemlja Belorusije, kar seveda neizpodbitno drži), so vidni opozicijski predstavniki skoraj v en glas dejali: "Ne tega početi, to bi bila huda napaka, bo samo še povečala trpljenje milijonov ljudi." Ampak tu ni sledila pika, temveč nadaljevanje: "Belorusi so, za razliko od Rusov, miroljubni in si ne želijo vojne." Logika je jasna: na Zahodu slabo ločijo Rusijo od Belorusije, Beloruse od Rusov, režima enega od drugega itd. Zato logično nadaljevanje iskanja kolektivne odgovornosti Rusov pade tudi na Beloruse. Seveda si beloruska opozicija ne more privoščiti podpore takšni evropski politiki do lastnih državljanov, saj bi to pomenilo politični samomor. Posledično se znajde v zanki, saj je oportuno tiha pri iskanju kolektivne odgovornosti Rusov in ji ne preostane nič drugega kot povsem nepristno evropski javnosti poskušati dopovedati, da "mi nismo oni, oni so slabi in si zaslužijo kazen, mi nikakor ne, pa čeprav je režim prav tako agresorski". Če se komu zdi, da je bila vsaj za zdaj takšna taktika uspešna in bodo milijoni Rusov upravičeno (za razliko od Belorusov) kaznovani zaradi dejanj režima, se moti. Enkrat sprejeta logika kolektivne odgovornosti, ki demonizira celoten narod in kliče k ponižanju, ne pozna meja. Nima samoomejitvenega mehanizma. Tudi barvno slabo loči posamezne odtenke, o čemer nazorno priča ravno beloruski primer. In kot sem že omenil, je izjemno nevarna. Zato bi veljalo vse tovrstne ukrepe, povezane z omejevanjem potovanj, vstopa in profesionalnega delovanja posameznikom zgolj na podlagi njihovega državljanstva, sprejemati zelo previdno, s tresočo se roko in zgodovinskim spominom na enkrat že doživete posledice.

•••

Za tiste bralce, ki ste morebiti spregledali: letošnjo Nobelovo nagrado za mir so si razdelile tri organizacije iz treh držav nekdanje Sovjetske zveze: Ales Bjaljatski, borec za človekove pravice iz Belorusije in ustanovitelj nevladne organizacije Vjasna, ruska nevladna organizacija Memorial ter ukrajinski Center za državljanske svoboščine. Nobelov odbor je takole utemeljil izbor: "Dobitniki nagrade predstavljajo civilno družbo v svojih državah. Že vrsto let spodbujajo pravico do kritike oblasti in zaščito temeljnih pravic državljanov. Izjemno si prizadevajo za dokumentiranje vojnih zločinov, kršitev človekovih pravic in zlorabe oblasti. Skupaj dokazujejo pomen civilne družbe za mir in demokracijo."

Ob razglasitvi nagrajencev je bilo možno iz Ukrajine slišati precej odmevne besede o tem, da je povsem neprimerno in škandalozno, da dve od treh nagrad gresta v državi, ki izvajata agresijo na Ukrajino. Kot da bi Nobelov odbor nagradil Putina in Lukašenka in ne tistih, ki se - tako kot Ukrajinci, a z drugimi sredstvi - prav tako borijo proti istemu sovražniku. Ni boljšega ogledala politiki demonizacije in poskusov kolektivizacije odgovornosti za vojne zločine režimov in njihovih izvajalcev, kot je ta.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?