In če bi nas ti fiktivni potomci lahko priklicali v prihodnost, kaj bi jim odgovorili? Nisem imela časa, ker sem imela veliko dela. Nisem šla, ker sem se bala nevšečnosti, nevarnosti, nepredvidljivih razmer. Nisem šla, ker ne bi imelo nobenega učinka. Kjerkoli na premici izgovorov se trenutno nahajamo, vemo, da so patetični. Vemo, da smo sicer idejno na pravi strani zgodovine, a tudi na komfortni strani, taki, ki v resnici zgroženo omogoča poboje, izbrisane, okoljsko degradacijo in razredne nasilneže. Da je občutek obupa, slabe vesti, strahopetnosti, neodločnosti in šibkosti kolektiven, je postalo jasno ob neverjetnem odzivu na plovbo jadrnice Madleen proti Gazi v dneh, preden jo je zajela izraelska vojska. V dvanajstih aktivistih na krovu smo končno uzrli ljudi – in v njih možnost sebe – ki so preprosto zagnali motor in odpluli. S skorajda otroško naivnostjo, a točno to je, paradoksalno, očitno najbolj preudaren način za doseganje sprememb. Civilisti nimamo neomejenih možnosti delovanja, imamo pa telesa, ki jih lahko svobodno premikamo, dokler nas represivni aparati ne ustavijo, vklenejo, priprejo, deportirajo. Madleen je plula v imenu vesti Evrope in zato generirala toliko upanja, navdušenja, občudovanja in podpore. Njihova sporočila so bila jasno in nedvoumno usmerjena k dostavi humanitarne pomoči v Gazo in k zaščiti trpečih Palestincev in Palestink.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
