Skrajni pljusk Mediterana občutimo tudi v Ljubljani, kjer v zadnjih letih nekateri gostinci v starem mestnem jedru mize postavljajo kar na uličicah in trgih ter s tem zasedajo prostor, namenjen premikanju.
Ana Svetel, pisateljica
Alex, ki jeseni začne s specializacijo iz psihiatrije, naniza nekaj vinjet iz javnih bolnišnic – ljudje, ki se znajdejo na cesti, so pogosto duševni bolniki, ki si ne morejo privoščiti zdravljenja, zato nujno zdravstveno oskrbo dobijo v urgentnih primerih, nato pa se vrnejo na ulico – tovrstna spirala traja nekaj časa, največkrat pa se seveda konča tragično. Tudi javna bolnišnica, kjer bi se rad po opravljeni specializaciji zaposlil, poka po šivih. "Morali bi videti," reče, "ljudje ležijo po hodnikih, niti slučajno ni dovolj postelj ..." Ko je pred nekaj leti delal v urgentni mobilni enoti, je bil priča številnim smrtim zaradi predoziranja, ki bi jih bilo z močnejšim javnim zdravstvom in dostopnejšimi programi odvajanja moč preprečiti. "In kako to zmoreš?" ga vprašam. Alex skomigne na svoj prijazen, medvedji način, ki mi je zlezel pod kožo že pred štirinajstimi leti. Ko kasneje s Tusharjem strastno opisujeta, koliko ur preživita v kuhinji in kako sta med drugim pred kratkim začela delati svoj kimchi, pomislim, da je to morda del odgovora.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
