Ko gre "skrb" predaleč: Ljudem z invalidnostmi ne dopuščamo, da bi bili seksualna bitja

Tudi plačljivih spolnih uslug si trenutno ne more privoščiti, saj je njegova žepnina nizka. Za ročno zadovoljitev je treba odšteti 30, za seks pa 70 evrov. "Raje kadim cigarete,"  smehljaje pristavi in prizna, da se o "teh stvareh" sicer rad pogovarja, a ostajajo – še posebej med ljudmi z omejitvami – obrobna tema, o kateri najraje klatimo šale.

Vendar ni nobene potrebe po tem, da ljudje s hendikepom spolnosti ne bi bili deležni. Tudi stroka se strinja, da jih kaže spodbujati, naj življenje užijejo kolikor se le da. Slednje velja tudi za seksualnost.

Zdravemu človeku je spolnost običajno dostopna po vzpostavitvi odnosov z drugimi. A gre si zapomniti: tudi kontakt s sočlovekom je za tiste invalidne, ki bivajo v institucijah, pogosto visoka stopnica, ki je ne uspejo doseči. "Trenutno jamramo, da ne moremo povsod. A je koronavirus po eni strani tudi svojevrstna streznitev. Ko dobiš omejitev, se z njo morda ne strinjaš, a vidiš, da je treba začeti živeti drugače. Tako lahko začenjaš razumeti ljudi, ki se z omejitvami spoprijemajo vsakodnevno," problematiko aktualizira Vlasta Nussdorfer, nekdanja varuhinja človekovih pravic, tožilka in svetovalka predsednika republike.

Omejitve zaradi epidemije in invalidnosti je seveda nemogoče docela primerjati; lahko pa nas trenutna situacija napoti k raziskovanju dela življenja, ki ga običajno jemljemo za samoumevnega. 

In tukaj gre skrb za bližnjega – predaleč 

Štefan je s prijateljico pred časom opravil preizkus. Na spletnem oglasniku sta poiskala številke več sto prostitutk in jih vprašala, ali bi bile pripravljene sprejeti človeka s cerebralno paralizo. Zavrnitev je bilo ogromno; čeprav se je Štefan ob druženju zabaval, pa so ga komentarji tudi pretresli. ​"Grozni komentarji so prihajali od žensk, ki niti dobro ne vedo, kaj je to hendikep. Zgodilo pa se je tudi, da je ženska privolila, potem pa v bloku ni bilo dvigala, da bi prišel do njenega stanovanja," se spominja ene od prigod. Druga ženska se je v trenutku, ko je izvedela, da je invalid, začela pretvarjati, da ona pravzaprav ne nudi spolnih uslug. "Rekla je, da je bila prostitutka ženska, ki je v dotičnem stanovanju živela pred njo," pove Štefan. Po številnih poskusih sta naposled našla osebo, ki ga je bila pripravljena potešiti.

Jasno je, da morajo imeti spolne delavke pravico do odločanja, koga sprejeti in koga ne; po drugi strani pa je enostavno razumeti, da invalidne takšni komentarji močno prizadenejo. 

Štefanova zgodba ni osamljena. "Tudi pri Varuhu človekovih pravic smo imeli na praksi veliko oseb s posebnimi potrebami, zlasti mladih, ki si močno želijo bližine. To so posamezniki, ki so na eni strani še vedno povezani s starši, mnogim je odvzeta poslovna sposobnost, prilepljeni so na dom. Po drugi strani si želijo živeti po svoje, a jim je svobodno odločanje pri marsičem odvzeto," opiše nekdanja varuhinja, ki je mlade praktikante tu in tam vseeno povprašala, ali imajo kakšno "prijateljico" ali kakšnega "prijatelja". Narave odnosa ob namigih ni želela eksplicitno definirati. "In so začeli takoj razlagati, da so zaljubljeni. Ko sem isto vprašanje zastavila njihovim staršem, so me hitro ustavili, češ da 'tega njihov otrok ne počne', saj se 'tega bojijo'," se spominja in razloži, da je v tistem času začutila, da se ljudem z omejitvami pogosto ne dopušča živeti.

Ali si hendikepirani zaslužijo spolnosti in ljubezni, seveda ne bi smelo biti vprašanje. Tudi misel na to, da se komu od bralcev (ali družinskih članov) človek z omejitvami, ki je udeležen v spolnem aktu, zdi 'odvraten' ali 'neprimeren', je povsem nerelavantna. Gre vendar za fiziološke in čustvene potrebe, brez katerih nismo spolna bitje. "Starši bi morali dati svojim otrokom vedeti, da ni nič slabega, če si želijo odnosov, obenem pa bi morala veliko storiti tudi stroka; da bi torej starši upali pristopiti do strokovnjakov in se pogovoriti o možnih posledicah takih vedenj," pojasnjuje Vlasta Nussdorfer. 

Problem je, da imajo starši in skrbniki pogosto občutek, da je treba hendikepirane "zaščititi", saj so razumljeni kot ranljivejša skupina. Boštjan Verdnik Šetinc, predstavnik zagovornika načela enakosti, njihovo situacijo primerja s položajem starih med epidemijo. "K zaščiti starih se je pristopilo z rigoroznimi omejitvami. Zaprli smo vse domove za starejše; tudi vse ostale ljudi, ki so živeli v institucijah, smo v skrbi za to, da bi zavarovali njihovo telesno zdravje, odrezali od sveta ," spomni, doda pa, da se je paradoks pokazal, ko so prav "zaprta" okolja postala največji viri okužb; zaprtost je torej postala faktor tveganja, ne pa rešitev. Slednje po njegovih besedah kaže na to, da je želja po "varovanju" včasih pretirana. "Še bolj pretirana pa je lahko takrat, ko se ob tem čisto pozabi na pravice ljudi. V skrajni fazi jim jih, češ da jih bomo zavarovali pred zlorabami, kar vzamemo," pojasnjuje. Spomnimo: V Sloveniji imajo zakonodajo, ki nekaterim posameznikom – sploh tistim z intelektualnimi in psihosocialnimi invalidnostmi – krati pravico do sklenitve zakonske zveze. "Nekdo se lahko zanje odloči, da jih bomo prisilno zdravili; da bodo živeli v instituciji; da morajo v sobi zavoda živeti sami in ne s partnerjem. Na koncu se lahko starši odločijo tudi za to, da bodo svojega otroka sterilizirali. Zelo daleč, predaleč gre ta skrb," je prepričan Verdnik Šetinc. 

O tovrstnih zagatah razmišlja tudi nova knjiga Pomoč pri seksualnem življenju ljudi s hendikepom, ki je izšla pod okriljem zavoda OPRO, v svojih vrsticah pa obravnava tudi resničen primer mlade ženske z motnjo v duševnem razvoju, katere skrbniki so ji poskušali onemogočiti seksualno življenje. Sodniki so ob razdelavi primera pojasnili, da je tveganje del življenja. Za telesno zdravje je včasih treba žrtvovati preveč sreče in čustvenega zadovoljstva, obenem pa ni smiselno, da sočloveka zavarujemo pred vsemi pasmi, če je ob takem nazdoru samo še nesrečnejši. "Zato je tudi obveznost države, da zagotovi, da lahko vsi ljudje uživajo svoje pravice. Zelo na mestu je torej tudi razprava o tem, kako hendikepiranim zagotoviti, da bodo imeli možnost spolnega udejstvovanja," pravi Verdnik Šetinc. 

Je vredno razmisliti o seksualnem nadomestništvu? 

Seveda je v veliko primerih predana skrb za dobrobit hendikepiranih upravičena. Vlasta Nussdorfer se je kot tožilka srečevala tudi s spolnimi zlorabami slabotnih oseb; številni so o njih pripovedovali s težavo, posledično pa so bili mnogi postopki na sodišču neuspešni. Izvedenci so obenem pogosto trdili, da si invalidne osebe bližine želijo tako močno, da jih nepridipravi izkoristijo enostavneje kot posameznike, ki so pri polnih telesnih (ali mentalnih) močeh. "Lahko se začne pri tem, da človek od odnosa na eni strani pričakuje nekaj platonskega, recimo prijateljstvo. Drugi ga zlorabi," pojasnuje V. Nussdorfer.

Situacija pa nikakor ni brezupna. Možnosti za izboljšanje spolnega življenja hendikepiranih je ogromno, a jih pri nas skorajda ne prakticiramo. V prej omenjenem knjižnem delu, ki ga je v slovenščino prevedla Maja Lupša, so kot optimalne možnosti denimo navedene psihoseksualna terapija (pri kateri gre predvsem za pogovarjanje z bolnikom in kjer dotika ni); terapevtski dotik (pri katerem terapevti uporabljajo tehnike joge, tantričnih praks, vključujejo trening telesa, samozavedanja, komunikacijskih veščin in masturbacije, kar okrepi erotični potencial pacienta); pa tudi seksualno nadomestništvo (kjer se osebam najde nadomestnega seksualnega partnerja, ki klienta pouči, kako naj se dotika samega sebe ali drugega). Slednje je že dlje časa stalna praksa v Združenih državah Amerike in drugod po svetu. 

Invalidne pare je obenem treba spodbuditi, da sami ugotovijo, kateri položaji jim ustrezajo; za vsako posamezno omejitev pa – tako uči knjiga – obstajajo specifični nasveti, ki jih bi moral hendikepirani raziskovati skupaj s terapevtom ali zdravnikom. V Veliki Britaniji tisti zdravstveni in socialni delavci, ki v invalidom ne pomagajo, da bi izrazili svojo seksualnost, kršijo zakon. V Sloveniji pa je zavedanje, da je tudi možnost uresničitve lastne seksualnosti pravica vsakega človeka, še precej v ozadju. O izidu omenjene knjige so na zavodu OPRO denimo obvestili približno 400 invalidskih organizacij, združenj, socialnih in zdravniških ustanov; odziva je bilo izredno malo. "Mogoče je za to kriva epidemija, morda pa se razlogi skrivajo kje drugje," o razlogih razmišljajo danes. 

A emocij ni mogoče nadomestiti ...

Tudi obisk spolne delavke Štefana ni zadovoljil v celoti. Bilo je samo fizično, brez emocij, "nekaj je manjkalo", pravi. "Sam seks brez ljubezni je kar nekaj," iskreno prizna. Da je težko pričakovati, da te bo nekdo imel rad samo zato, ker si kakršen si, je prepričan. "Invalidom je še težje, ker moramo ogromno energije vložiti samo v to, da si nas človek začne želeti. Jaz imam zelo očitno oviranost in sem takoj v neki slabši štartni poziciji," pravi Štefan, ki si obenem tudi težko predstavlja, da bi si ga nekdo spolno poželel.

Da bi kot država hendikepiranim zagotovili romantični vidik odnosa, seveda ni uresničljivo. "To je izven sfere urejanja. Je pa zanje treba ustvariti okolje, pogoje, v katerem se lahko ti odnosi vzpostavljajo," zaključuje Boštjan Vernik Šetinc.