Kakšne poti, orodja ali orožja imajo na voljo stari, da se izborijo za pravice, zapisane tudi v naši ustavi?

Pandemija se je pokazala kot najnatančnejša ilustracija, kako naša družba – oblast in z njo večina prebivalstva – obravnava stare.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Sašo Bizjak

Domov za stare ne zidamo več, študija gerontologije ni, zdravnikov in drugega medicinskega osebja je v javnih zavodih premalo, zasebniki se v takih situacijah potuhnejo in pričakujejo državno pomoč za izgubo dohodka.
Tako so stanovalci domov že desetletja deležni bistveno slabše zdravniške oskrbe kot drugi državljani. Zdravniki v njih so redki, pogosto gostujejo iz bližnjih zdravstvenih domov. Negovalno osebje je podplačano, ne vedno strokovno usposobljeno, na meji minimalne plače in premalo ga je. Pa čeprav so se domovi za stare v veliki meri pretvorili v negovalne bolnišnice, kjer je večina stanovalcev gibalno in senzorno oviranih, dementnih ali imajo multiple kronične bolezni. Zaščito pred virusom so jim začeli dostavljati prepozno, možnosti za izolacijo okuženih ni bilo. Ko so zbolevali za boleznijo, ki jo povzroča novi virus, so jih preprosto osamili, kar za starega in bolnega že tako pomeni usodo krutega popolnega razosebljenja, in potem prepustili njegovi naravi, če se bo znala in zmogla upreti virusu. Med stanovalci jih je umrlo približno 60 (6. maja 2020), od tega le deset v bolnišnicah, kjer so bili intenzivni oddelki zasedeni samo 35-odstotno. V ptujski bolnišnici so se celo uprli, da bi jih sprejeli.

Koga farbamo?

Da ne navajam podatka, da so lahko stari in ranljive skupine do nedavnega nakupovali le navsezgodaj zjutraj ali pozno zvečer. In sploh nihče ne ve, kako je s tistimi, ki životarijo v slabo ogrevanih in opremljenih stanovanjih, za katere ne vedo niti centri za socialno delo, saj ne znajo priti do obrazcev za državno pomoč ali jih izpolniti. Koga farbamo? Za kapitalsko in potrošniško nekoristne pač ni časa, in če je kriza, niti volje. In kje se ta starost, nezaželena in odvečna, začne? Pri šestdesetih, pri upokojitvi, pri prvi resni kronični bolezni, pri invalidnosti, morda že pri gubah na obrazu?
Kakšne poti, orodja ali orožja imajo na voljo stari, da se izborijo za pravice, zapisane v neskončnem številu mednarodnih deklaracij, tudi v naši ustavi? In kdo bi lahko bili njihovi zavezniki? Sploh obstaja oblika prisile, zaradi katere bi zagovorniki koristi zasebnega kapitala in privilegiranih elit vsaj za trenutek zastali in se spogledali z možnostjo, da bi morda starost, eno redkih reči, ki so nam prej ko slej vsem skupne, določili kot enako prioriteto kakor skrb za vsa predhodna življenjska obdobja? In predvsem, kdo bo te stare povezal, jim pomagal do artikulirane vsebine, se zanje postavil v prve vrste, predvsem pa sestavil strategijo in nakazal alternative obstoječemu?

Zakaj ostajajo nevidni?

Če imamo v mislih zgolj materialne razmere, kar bi moralo pomeniti zmožnost za zadovoljevanje najmanj nujnih zdravstvenih, namestitvenih in oskrbovalno-negovalnih potreb, se ponuja nekaj tako preprostih odgovorov, da se je treba vprašati, zakaj ostajajo nevidni. V obstoječem sistemu financiranja zdravstva in tako imenovane dolgotrajne oskrbe je tu gotovo višji prispevek iz plač, zaposlenih in delodajalcev. Zlasti pri slednjih je nekaj odstotkov rezerve, če se primerjamo z drugimi članicami EU ali OECD. Iz bruta, enak odstotek za vse pomeni element solidarnosti. Tega so naši odločevalci duhovito obšli že z zadnjim predlogom o spet tako imenovanem ukinjanju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki bi ga vsi enako plačevali iz neta. Zakaj? Da so zajeli še upokojence, prekarce, brezposelne, volonterje … In vsi enako nominalno? Glede na namen besedila skorajda nima smisla o tem razmišljati, morda opozorimo le na očitni vladni preblisk, da bi bil ta znesek vštet v dohodninsko osnovo, torej, davek, ki bi bil obdavčen, tako kot je pri plačevanju elektrike in še česa trošarina sestavni del osnove za davek na dodano vrednost. Gospodje pravniki, ustavni sodniki, ne zaznate tu ničesar spornega?
Zagovorniki interesov zasebnega kapitala, čeprav formalno mnogi v funkciji upravljanja državnega kapitala, sploh ne sprejemajo več možnosti, da bi se razvila diskusija o obdavčitvi premoženja. Ker o sistemu javnih financ odločajo tisti, ki imajo tega premoženja več kot vsi tisti večinski drugi. Primer je sprejemanje nepremičninskega davka. Proračunska sredstva za oskrbo prebivalstva ("dolgotrajna oskrba", zdravstvo, sociala) naj se natekajo iz dohodkov od dela, ki pa je spet pri privilegiranem razredu v primerjavi s prihodki od kapitala relativno manj pomemben. Premožnejši vedo, da si bodo vedno lahko privoščili zasebnega zdravnika ali negovalca, zato zanje pritisk na odločevalce, da bi zdravstvo in oskrbo zagotovili vsem drugim, ne more priti med prioritete na agendah. In ne pride. Mogoče pa se motim. Je kdo od vas v prenapolnjeni čakalnici za denimo pregled sluha kdaj srečal poslanca ali ministra ali člana uprave ali nadzornega sveta velikega državnega podjetja, ki že ure čaka, da bo končno vstopil k zdravniku? Bi bilo mogoče priti do podatkov, kje se zdravijo bogati in vplivni? In kako preživljajo starost?

Ne volitve ne zakon ne bodo spremenili ničesar

Pa vseeno težko najdemo odgovor, zakaj ne bi denimo progresivno obdavčili dedovanja (tudi v prvem dednem redu) pa finančnih transakcij ter prometa in lastništva vrednostnih papirjev, in zakaj ne bi obdavčili podjetij za okoljsko škodo, ki jo povzročajo in je merljiva, pa proizvajalcev živil s škodljivimi sladkorji in maščobami, zakaj ne bi bistveno povečali trošarin na alkoholne pijače, tobačne izdelke, vse, kar škoduje telesu in s tem dodatno obremenjuje zdravstveni sistem. Zakaj ne? Ker bodo o tem odločali isti ali podobno nastrojeni gospodje in gospe, ki jih druži enaka motivacija kot odločevalce doslej. In če v tridesetih letih ni šlo, bi težko verjeli, da bodo na novo premešane karte med njimi karkoli občutneje spremenile. Zato ne bodo ne volitve ne zakon o dolgotrajni oskrbi ne novi zdravstveni zakoni spremenili praktično ničesar. Bo pa veliko poudarjane kozmetike.
Pojavi se najtežje vprašanje: kdo lahko poskrbi, da se bodo spremembe, mislim tiste na bolje za večino, pojavile kot edine vzdržne, in kdo in kako jih bo izsilil od tistih, ki jim je v sedanjih razmerah udobno, kar sicer ne pomeni, da ne bi še več tega udobja.
Če pogledamo, komu je uspelo izsiliti boljše plače in delovne razmere, ne glede na vse ugovore, so to cehi, ki ali zaradi neoliberalnih sistemskih sprememb pridobivajo nove in nove monopolne vzvode ali pa imajo srečo, da je njihovo sindikalno organiziranje enotno, nepopustljivo in predvsem strateško in politično spretno. Primera sta sindikata zdravstvenikov in šolnikov. Recimo temu morda zadnjega ostanka nekdanjega srednjega razreda. Zakaj njima uspeva, čeprav se ne sprašujem o upravičenosti njihovih zahtev, denimo znanstvenikom ali kulturnikom pa ne? Ker so posledice nedelovanja prvih volivcem vidne takoj, bolniki ostanejo brez zdravstvene pomoči, šolarji brez pouka, učinek tistih drugih pa na zdravo jedro družbe vpliva nekoliko bolj dolgoročno, vsekakor na daljši rok, kot traja mandat vlade in poslancev.

Za trenutek bi zardeli

Se morda spomnite časov, ko smo imeli uzakonjene kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne načrte? Vsaj petletke? Nekdo bi rekel, da centralno načrtovanje ni prineslo želenih rezultatov, o čemer bi sicer lahko razpravljali, in da trg sam poskrbi, da konkurenca vedno odpravi težave. Mogoče res, ampak v tem primeru gotovo ne, vsaj ne za vse. Bi se morda lahko iz tega česa naučili?
Predstavljajmo si, da se pred parlamentom zbere nepregledna množica starih, zdravih in malo manj zdravih, na vozičkih, s hojcami, da ne rečem na bolniških posteljah. Nedvomno bi slika obkrožila svetovne medije in nedvomno bi vsaj nekateri strankokrati javno za trenutek zardeli. Ravno toliko, da bi na hitro sprejeli denimo odločitev o gradnji treh domov za stare na leto. Kar sicer ne rešuje ničesar, saj ni kadra, ki bi bil pod sedanjimi pogoji na voljo, da bi v njih skrbel za stanovalce. Ampak ta zalogaj je organizacijsko, zdravstveno in varnostno ogromen in zahteven, zato se spet srečamo z vprašanjem organizacije in strategije. Če bi za sam protest starih pred parlamentom potrebovali izjemno transportno in zdravstveno logistiko, pa bi pred tem verjetno ne šlo brez nekakšnega samoorganiziranja starih. Mogoče s pomočjo sedanjih sindikatov upokojencev ali zvez društev upokojencev, ki bi se bili tako prisiljeni od pisanja peticij in slinjenja enkrat tem, drugič drugim političnim navezam odreči sedanji lagodnosti, nekdaj smo temu rekli salonskemu pristopu.

Sašo Bizjak

Politika ločevanja

Kjer se spet pojavlja konflikt interesov med v za zdaj sicer strogo hierarhičnem odnosu med negovalci in oskrbovanci, torej med skupinama, ki imata v marsičem še kako identične interese, saj so oboji na samem dnu hierarhije tako po ugledu kot položaju, a ju politika z neznosno lahkostjo ločuje, ustvarja zamere in spore med njima. Če dobijo denimo negovalci višje plače, dobijo oskrbovanci višje račune za oskrbo. Spodobneje ovrednoteno, cenjeno in predvsem kadrovsko popolnjeno osebje pomeni boljšo oskrbo in nego stanovalcev, a po dosedanjih pravilih igre tudi dražjo. Kjer smo spet pri strategiji in kratko-, srednje- in dolgoročnih interesih in njihovem usklajevanju. Kdo lahko ti skupini poveže z definicijo in zastavo uresničevanja skupnega in enotnega interesa v obliki proračunskega deleža? Morda lahko za začetek skupaj definirajo, koliko in katerih profilov bi bilo nujno imeti, koliko in kakšne opreme. Koliko in kdaj bi morali biti prisotni splošni zdravniki, specialisti, psihiatri, socialni delavci fizioterapevti, medicinske sestre, negovalke, koliko sob bi potrebovali in kako opremljene, kako urediti prostore za druženje ali samoto, s katerimi omogočenimi dejavnostmi in sodelovanjem narediti bivanje stanovalcem smiselno. Tega sami ne morejo opraviti ne eni ne drugi.

Kdo so zavezniki?

In denimo, da se skupna organizacija predstavnikov domov začne kazati kot uresničljiva, se zastavi vprašanje, kdo so morebitni zavezniki. Na prvem mestu so to verjetno svojci, vsaj tisti, ki jim je mar za svoje bližnje v domovih. Ti verjetno vidijo stvari v domovih nekoliko drugače kot negovalci in stanovalci, prvenstveno pa je poleg bolj osebne, strokovne in prijazne oskrbe skupno vsem, da si želijo sprejemljivih cen, če že ne brezplačnih nujnih in morebiti nekoliko manj nujnih storitev (pedikura, frizer, …). Ali vsaj zakonodaje, ki ne bo denarne prikrajšanosti stanovalcev valila na ramena svojcev. Potem so tu neformalni oskrbovalci starih doma, ni jih malo, njihovo delo je nevidno, tudi njihov glas je neslišen, čeprav marsikateri kleca pod bremenom družinske in službene odgovornosti. Bodo pospremili svoje starše pred parlament? Bodo nasprotovali temu zaradi skrbi, da ne bi bilo ogroženo zdravje starih? Se jim sploh zdi pomembno, da bi starim spet zaplapolala kri v žilah ali naj bodo ti le nekje v varnem zavetju ob kolikor toliko spodobni hrani in dostopnem zdravniku? Ta hip ne vemo, a tudi to je mogoče raziskati.
Potem so tu civilnodružbena gibanja, nevladne organizacije, volonterji. Kje je njihov motiv? Dobrodelnost kot moralni imperativ na eni strani in utemeljevanje svojega pomena pri prosjačenju za drobiž pri vladi na drugi. Bi se nekatere organizacije sprijaznile z dejstvom, da bi postale nepotrebne, če bi država dostojno poskrbela za stare? Nevladne organizacije so razpršene, a vedno več je tako imenovanih krovnih, mrežnih, ki so posrednice med državo in nevladniki. Od vlade dobivajo sredstva, nekaj jih porabljajo za svoje delovanje, nekaj delijo naprej. Med njimi so tudi take, ki so si s pomočjo države zagotovile trajni status nekakšnih nacionalnih koordinatorjev, s čimer si država umije roke nad resorji, v katerih so neizpolnjene niše zapolnili nevladniki, sebi zagotovi alibi, onim pa omogoča, da se vedejo kot nekakšna služba ali urad vlade. Dobivajo denar za redno delovanje, služijo s tem od države plačanim delovanjem še tako, da ponujajo plačljive storitve, najpogosteje svetovanja. Analogno z organiziranostjo stanovalcev domov se zdi na prvi pogled najprimernejša možnost, da bi tudi nevladniki dobili svoje vodstvo in organizacijo, vendar ne postavljeno od države, temveč izvoljeno med nevladniki samimi. Kot nekakšen parlament nevladnih organizacij, organiziranih bolj ali manj samoupravno, z zakonsko določenim državnim deležem iz proračuna, kakor to velja za politične stranke. Tu bi delovali tudi predstavniki domov za stare, združeni negovalci, stanovalci in svojci s svojimi izvoljenimi predstavniki. Ta civilnodružbeni ali nevladniški "parlament" bi lahko sčasoma postal legitimna in organizirana skupina pritiska na obstoječo strankokracijo, morda celo kot drugi dom v parlamentu.

Združevanje in povezovanje

Ponovimo, negovalci in oskrbovalci pomoči potrebnih ne morejo stavkati, ker jim to prepoveduje vest in ker še nimajo dovolj razvitega občutka pripadnosti mnogo širši skupini deprivilegiranih. Kar zlasti velja za neformalne oskrbovalce, sorodnike in prijatelje pomoči potrebnih. Še bolj je to očitno pri nevladnikih, ki si prvenstveno prizadevajo, pod kaj se bodo podpisali, da bodo lahko od vlade naberačili vsaj nekaj. Združevanje in povezovanje nevladnikov je torej ta hip zgolj v interesu tako imenovanih koordinatorjev ali nevladniških mrež. In države, da se lahko odreče precejšnjemu delu svojih obveznosti na področju sociale. Tu so še volonterji. Država spodbuja sodelovanje volonterjev, pravzaprav jih ima že vkalkulirane, samoumevne. Podpira idejo, da nekdo zastonj opravlja, kar bi morala sicer s proračunskimi sredstvi sama. Kar je tako perverzno, da o tem ne bi nadaljeval. Čeprav ne pomeni, da si sami prostovoljci ne zaslužijo spoštovanja. In so ga deležni formalno, so častni in dobri ljudje, ki jim je mar za druge. Niso pa plačani in od tega ne morejo živeti. Ampak drugače je, če se sam odločiš, da boš nekomu pomagal, kot pa če država, EU in ves kapitalski ustroj današnjega časa to brezplačno delo forsira, propagira. Konec koncev so prostovoljci podstopnja prekarcev, nekako med njimi in brezposelnimi, bliže slednjim.

Nevidni, kar je najceneje

Ostane še vprašanje, kako vključiti tiste najštevilnejše bolj ko ne revne stare, bolne in odrinjene, ki niso stanovalci domov, ki se ne družijo v medgeneracijskih ali dnevnih centrih, ki ne vedo niti, kako do formalno dostopnih državnih socialnih pomoči. Verjetno bi tu bilo najprej terensko delo za centre za socialno delo, ti bi jih morali odkrivati in skrbeti zanje. A ker so se tudi ti – nekaj zaradi lastnega udobja, nekaj zaradi sistemskih vplivov – zalepili za pisarniške računalnike, postali celica proračunskega algoritma, bodo morali na začetku verjetno delo opraviti spet nevladniki s svojimi prostovoljci. Ali pa bodo revni stari še naprej nevidni, kar je najceneje.
Če seštejemo, idealna potencialna skupina pritiska vseh navedenih kategorij nikakor ni skromna, nasprotno, ogromna je, takole čez palec gre za polovico slovenske populacije. Se lahko enotno organizira? Lahko najde voditelja? Zastavi strategijo? Zariše nove oblike institucij? Preveri vzdržnost svojih ciljev? Nadzoruje vodstvo? Mogoče, ko bo vsem, ki niso stari, začelo jasneje odmevati v ušesih, da so mladi zgolj začasno.
Kako torej začeti? Z vozički in hojcami pred parlament, in morda stavka volonterjev, neformalnih in formalnih negovalcev? Resen zalogaj, tudi če odmislimo sedanje izredne razmere zaradi virusa.
Sama stavka volonterjev, formalnih in neformalnih oskrbovalcev je težko misljiva, predvsem zaradi vsega tistega, česar politični odločevalci že dolgo ne premorejo več. Vest, sram, občutek krivde, za kar nekateri pravijo, da so tisto najboljše v človeku. Si predstavljate, da oskrbovalci samo tri dni ali le eno samo popoldne ne bi skrbeli za stare? Tistim iz zgornjega dela javnega sektorja po ugledu in prihodkih s protesti uspeva. Oskrbovalci pa ne smejo?
Je vredno poskusiti? Ima kdo boljšo zamisel?

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta