V petek zvečer smo, tako kot ponavadi, s prijatelji že nekaj ur prijetno klepetali o marsičem, ko je beseda nenadoma nanesla na ChatGPT. To je orodje umetne inteligence, ki po določenem algoritmu zna odgovoriti na (skoraj) vsa naša vprašanja, ki v nekaj sekundah v slovnično pravilni slovenščini v 500 besedah povzame zgodbo, če mu jo ponudimo na 100 straneh, orodje, ki namesto nas ustvari učinkovit zaključek predavanja ali pa nam svetuje, kaj naj naredimo, če pride partner iz službe domov slabo razpoložen. Odgovori, ki nam jih ponudi, so prijazni, a strokovni in delujejo zelo prepričljivo. Večer, ki se je začel sproščeno in prijetno, nas je večina zapuščala zmedeno in pretreseno. Ali bo naš poklic v prihodnje sploh še potreben, smo se spraševali arhitekt, farmacevtka, zobozdravnica, manager in psihologinja? Kaj to orodje pomeni za našo družbo in za naše odnose? Kaj svetovati srednješolcu glede njegove nadaljnje izobrazbene poti – naj postane obrtnik ali naj svoja prihodnja leta posveti poglobljenemu študiju izbrane znanstvene vede? Komu sedaj sploh še zaupati?
Oblikovanje zaupanja do ChatGPT je tek na dolge proge
Jedro vsakega dobrega odnosa je zaupanje. Zaupanje, ki se oblikuje in razvija skozi čas, postopoma med dvema osebama. Če zaupanja ni, je naše zadovoljstvo na delovnem mestu nizko, manjše je število podanih idej, delovni organizaciji pa smo manj pripadni ter pogosteje razmišljamo o menjavi službe. To je le nekaj izhodišč, ki nam jih ponujajo znanstvene raziskave na področju organizacijske psihologije.
Ob prihodu orodja ChatGPT se odpirajo številna etična, moralna, sociološka, psihološka, ekonomska vprašanja
Ljudje pa lahko (bolj ali manj) zaupamo tudi informacijam, ki jih beremo v medijih. Naša stališča do podatkov, ki jih najdemo na spletu, pa so bila v preteklosti že omajana ob pojavu Wikipedije. Vanjo smo dvomili predvsem tisti, ki smo vedeli, da jo lahko ustvarja širša skupnost, da lahko svoja znanja vanjo prispeva prav vsakdo od nas. A naš proces zaupanja v informacije, ki nam jih danes lahko ponudi orodje ChatGPT, se je v zadnjih mesecih šele začelo oblikovati. Naša stališča bomo oblikovali postopoma – nekateri z naključnimi vprašanji v družbi prijateljev (katera vrsta krompirja je najbolj primerna za sajenje v kislo zemljo), drugi s kompleksnimi problemi (kako bi Carl Gustav Jung opisal teorijo Sigmunda Freuda), tretji pa ob izkušnjah, ko bodo pisali šolsko seminarsko nalogo in jim jo bo mentor zavrnil zaradi plagiatorstva. Izkušnje bodo večinoma prijetne, na primer ko bomo nemudoma dobili nasvet, kako obogatiti govejo juho pred taščinim obiskom, ko bomo prihranili ogromno časa pri reševanju kompleksnih izzivov le v nekaj sekundah (do danes pa smo za podoben izziv potrebovali nekaj dni) ali ko bomo v nedeljo iskali naravno zdravilo za svojo kožno bolezen. Seveda pa bomo doživeli tudi razočaranja – orodje ta trenutek še dela napake, nam ne ponuja informacij o konkretnih osebah, črpa iz šest mesecev "starih" podatkov in ne zna napovedovati prihodnosti. Več ko bomo imeli osebnih pozitivnih izkušenj, pogosteje ko bomo naleteli na ugodna stališča glede ChatGPT, bolj bo raslo naše zaupanje v to orodje. Zaupanja ne moremo ustvariti, če nimamo dovolj informacij in če ne doživimo lastne izkušnje – ali z določeno osebo ali v našem primeru z izkušnjo uporabe ChatGPT.
Paralizira nas strah pred neznanim - kot tudi strah pred izgubo varnosti
Verjetno se še spomnite, kako smo pred nekaj več kot 20 leti sumljivo rokovali s prvimi mobilnimi telefoni in jih zaradi neznanja povezovali z ogromni sevanji - ali kako nas je bilo zaradi novosti strah virusa, ki je za skoraj dve leti dobesedno zaprl ves svet. Pri opisanih spremembah so bili dogodki res opazni, mejniki zelo očitni. A sprememb imamo v našem okolju in tudi na delovnem mestu veliko več kot le prej omenjeni. Sprememba je lahko že to, da besedilo, ki ga sedaj pišem, nenadoma izgine z ekrana. Ali da bomo v ponedeljek dobili novega šefa, ki ga še ne poznamo. Ali da bomo pri našem delu vsakih 45 sekund spremenili delovno nalogo oziroma da nas bo nekdo ali nekaj med delom zmotilo (kar je, žal, že potrdila tudi nedavna raziskava). Naša najbolj verjetna reakcija na te spremembe je strah, tako strah pred neznanim kot tudi strah pred izgubo varnosti. Strah nas je, da bomo izgubili nekaj, kar poznamo, pri čemer se počutimo relativno varni in za kar ne potrebujemo veliko energije, da lahko funkcioniramo. Kot je na primer rutinska jutranja vožnja v službo ali "guglanje", ko iščemo informacijo, katere člene vsebuje pogodba o zaposlitvi.
Pri napovedani spremembi pa ne vemo, kaj nas čaka, kaj bomo z njo pridobili in tudi, kaj morda izgubili. Ali se bomo morali spet učiti? Katere delovne naloge se bodo spremenile? Koliko napora bomo morali vložiti v vsakdanje delovne obveznosti? Ali obstaja verjetnost, da me delodajalec ne bo več potreboval? V takih prehodih se pojavijo čustvena stanja, kot so zanikanje, jeza, depresija. Pogost spremljevalec sprememb je tudi žalost, ko se poslavljamo od nečesa, kar nam je znano ("Škoda, da ne delamo več tako, kot pred obdobjem covid-19."). Tudi strah je čustvo, ki nas paralizira in pogosto ne dopušča, da bi se učinkovito spoprijeli z novimi izzivi.
Spremembe so moteče, ko se izvajajo na nas, ter razburljive, ko jih izvajamo mi
ChatGPT prinaša eno tako veliko spremembo. Že danes se zaradi njega spreminjajo postopki dela. Določene rutinske naloge, kot je oblikovanje vabila na sestanek sindikata, umetna inteligenca opravi v nekaj sekundah. Kadrovska psihologinja pravi, "da ji je super kot skoncentriran prvi stik z določeno temo, ki jo začenja spoznavati, in za iskanje možnosti (na primer generiranje predlogov/brainstorming)". Uporablja ga tudi za osnovanje vsebin za spletne družbene kanale.
S tem orodjem se bodo gotovo spremenile naše navade. Ko bomo iskali informacijo, kako napisati oporoko, odgovora ne bomo iskali med tisočerimi ponujenimi odgovori na iskalniku Google, ampak bomo raje uporabili ChatGPT. A spreminjati navade ni tako enostavno, kot je o tem pisati. Saj se ljudje med seboj razlikujemo tudi po tem, kako sprejemamo in se odzivamo na spremembe. Predvsem zaradi osebnostnih lastnosti, za katere psihologi vemo, da so relativno trajne (zato jih zelo težko spreminjamo). Odprtost, kot ena od velikih petih osebnostnih lastnosti, velja za pomemben napovednik uspešnosti v spreminjajočem se delovnem okolju. Zaposleni, ki so odprti za izkušnje, so bolj učinkoviti v stresnih situacijah, so odprti za nove ideje, predloge, hkrati pa so tudi tolerantni in dojemljivi. Psihologi, ki so raziskovali spremembe, so ugotovili, da konstrukt odprtosti za spremembe sestavljata tako pripravljenost posameznika, da osebno podpira spremembe, kot tudi njegov pozitivni občutek o potencialnih posledicah sprememb.
Pri tem pa velja opozoriti še na en pomemben dejavnik, tako imenovano mesto nadzora, ki ga je Rotter opredelil že leta 1966. Gre za našo zaznavo o zmožnosti izvajanja nadzora nad lastnim okoljem. Posamezniki z notranjim mestom nadzora se vidijo kot aktivni posamezniki in verjamejo, da imajo nadzor nad svojim okoljem in svojim osebnim uspehom. Posamezniki z zunanjim mestom nadzora se zaznavajo kot relativno pasivni in zato verjamejo, da so dogodki v njihovih življenjih nadzorovani z zunanjimi silami. In pri orodju ChatGPT posamezniki trenutno nimamo veliko nadzora niti veliko informacij o omejitvah, verodostojnosti, etiki delovanja. Danes pri njegovi uporabi pogosto nimamo niti dovolj znanj, da bi preverili ponujene odgovore, najpogosteje pa niti volje niti časa za to. Morda se prav zato tudi v tem trenutku počutimo tako nemočne.
Posamezniki se med seboj razlikujemo, kako se bomo na spremembo, v našem primeru na pojav orodja GPT, odzvali. Nekateri se pasivno upiramo, smo brezbrižni in se ne želimo učiti, celo protestiramo. Drugi jih sprejemamo, tretji pa jih poskušamo aktivno izpodbijati. Raznolikost odzivanja na spremembe je zanimivo povzame Kanterjev stavek: "Spremembe so moteče, ko se izvajajo na nas, ter razburljive, ko jih izvajamo mi."
Beli ovratniki izgubljajo, modri pridobivajo
Po podatkih ameriške raziskave bo uvedba orodja ChatGPT vplivala na 80 poklicev. Z njim naj bi se povečala produktivnost, pojavila se bodo nova delovna mesta. A kot poročajo številni mediji, so najbolj ogrožena delovna mesta, za katera je bilo (pogosto) potrebno najdaljše šolanje – delovna mesta, ki so povezana z delom s podatki (administrativna, analitična, pravna, programerska) in manj tista, ki so povezana z delom z ljudmi (storitve na področju zdravstva, trgovine, turizma, gradbeništva).
Razmislite, ali bi se dali operirati kirurgu, ki mu bo umetna inteligenca napisala postopek vaše operacije
A porajajočo grožnjo lahko spremenimo v izziv. Vprašajmo se, kakšna je dodana vrednost poklica, ki ga opravljamo? Katera znanja, veščine in spretnosti lahko ponudimo v drugačni obliki? Izzivi se že kažejo prav na vseh področjih. Delam na področju izobraževanja in raziskovanja, zato vem, da že imamo izziv na področju pedagoške psihologije, ko učitelji iščejo nove metode tako za poučevanje kot tudi za preverjanje znanja. V raziskavi Briggs in Kodnani ocenjujeta, da je mogoče skoraj 30 odstotkov delovnih nalog v izobraževalnih ustanovah in knjižničnih storitvah v ZDA in Evropi avtomatizirati. Izzivi so tudi na področju znanosti. Tako je na primer Ameriško psihološko združenje (APA) ChatGPT že prepoznalo kot verodostojen vir ter zanj oblikovalo ustrezno obliko znanstvenega citiranja. Slovenska psihologinja vidi več izzivov tudi na kadrovskem področju: "Nevarnost se mi zdi zaradi zanašanja na 'njegov' doprinos pri poglobljenih temah, kjer je nujen osebni proces pridobivanja znanj in izkušenj ter kot pomoč pri raznih instant rešitvah, ki so v določenih situacijah sicer primerne, v neprimernih pa lahko zelo nevarne (npr. svetovalni momenti, sprejemanje odločitev, vse oblike dela z ljudmi)." Kadrovski strokovnjak pa orodje hvali in s tem morda celo podpira idejo o krajšem delavniku: "Brezplačno orodje, ki je objektivno, dokazljivo, koristno v 95 odstotkih pisarniškega dela. Vprašanje ni, če ga rabimo, vprašanje je ZA KAJ ga lahko rabimo. Tiste brez izkušenj bo nadomestil. Tiste z izkušnjami pa bo naredil cenejše."
Smo sredi res velikega izziva
Umetna inteligenca prinaša res veliko spremembo za našo družbo - kot tudi za vsakega od nas. Kot zanimivost, nedavna raziskava je potrdila, da se nam umetno generirani obrazi zdijo bolj resnični od pravih. Zato se ob prihodu orodja ChatGPT odpirajo številna etična, moralna, sociološka, psihološka, ekonomska vprašanja. Kot psihologinja želim opozoriti, da je pred vsemi nami res velik izziv. Da bomo zaradi tega orodja v prihodnjih mesecih naleteli na številne odpore, zanikanja, da bodo nekateri navdušeni, drugi razočarani, tretji bodo iskali hitre poti do obogatitve, četrte bo to orodje pahnilo v obup. Da bo orodje marsikomu pomagalo do hitrejšega cilja ali pa do lažjega poneverjanja podatkov. Da orodje prinaša olajšanje pri administrativnih, pravnih, računalniški izzivih, a hkrati težave pri oblikovanju zaupanja. Sprašujem se, kako bomo v prihodnje oblikovali zaupanje do novinarskih člankov, ki jih bo to orodje kreiralo, kako do slik potencialnih partnerjev v aplikacijah za zmenke, ki nam jih bo oblikovalo orodje Dall-e, ali kako bomo zaupali določitvam, pri katerih ne bomo imeli nadzora. Razmislite, ali bi se dali operirati kirurgu, ki mu bo umetna inteligenca napisala postopek vaše operacije. Ja, izziv je res velik. Zato danes, in ne jutri, zavihajmo rokave in se ga aktivno lotimo.
≈
Prof. dr. Eva Boštančič, univ. dipl. psih., vodja katedre za psihologijo dela in organizacije, oddelek za psihologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani
