Varnost, obramba
Največ prahu v javnosti je dvignila napoved postopnega uvajanja naborniškega sistema in šestmesečnega vojaškega roka. Spomnimo, da je v Sloveniji služenje obveznega vojaškega roka zamrznjeno od leta 2004. Obrambni strokovnjaki pri ponovnem uvajanju naborniškega sistema opozarjajo, da so za to potrebna visoka vlaganja, teh pa slovenski obrambni proračun, ki se vrti okoli enega odstotka BDP, kar je polovico manj, kot se je Slovenija zavezala pri zvezi Nato, v naslednjih letih ni sposoben prenesti. Poleg tega je uvajanje naborniškega sistema v neposrednem konfliktu s točko, ki govori o konsolidaciji profesionalnega sestava Slovenske vojske (SV). Lani avgusta je bilo v stalni sestavi SV zaposlenih 6406 ljudi, kar je bilo 848 manj od načrta. Zaradi pozitivnih trendov na trgu dela je poklic vojaka postal precej manj vabljiv za mlade, kar pomeni, da bi že konsolidiranje profesionalnega sestava SV zahtevalo tako visoka sredstva in vlaganja. Še preden pa se bo koalicija lotila kadrovske krepitve SV, je mogoče z veliko gotovostjo napovedati zamenjavo ključnih ljudi v varnostno-obrambnem sistemu. Pravzaprav bi bilo veliko presenečenje, če vlada ne bi že na prvi seji zamenjala direktorja Sove Rajka Kozmelja, ki je po mnenju SDS zaviral preiskavo zaposlitve prijateljice odstopljenega premierja Marjana Šarca v Sovi. Z ureditvijo razmer v policiji pa je napovedana poravnava računov z direktorico policije Tatjano Bobnar, ki ji je poslanec SDS Žan Mahnič zagrozil, da naj razmisli o svoji prihodnosti, če ne bo kooperativa. Trn v peti največje vladne stranke je tudi načelnica Generalštaba SV Alenka Ermenc. Pri tem preseneča odsotnost naporov za dvig slovenskega trošenja za obrambo, saj je znano, da so desne stranke vojaškim izdatkom in nakupom orožja tradicionalno naklonjene. Ni pa presenečenje napoved doslednega spoštovanja azilnega postopka, kar v praksi verjetno pomeni še več nasilnih izgonov (push-back) beguncev in migrantov na Hrvaško.
Zunanje zadeve
Eden glavnih motivov, da Janez Janša prevzame vodenje vlade s polovičnim mandatom in ne tvega s predčasnimi volitvami, ko bi verjetno težje sestavil vlado, je slovensko predsedovanje Svetu EU v drugi polovici leta 2021. Kot kaže, bo Janša še drugič po letu 2008 "predsedoval" EU, po tem ko je bilo prvo predsedovanje katere od vzhodnih članic EU označeno kot uspešno. Zato ne preseneča, da je v koalicijsko pogodbo, sicer zelo splošno v tem razdelku, zapisana krepitev ugleda in kredibilnosti Slovenije v EU in zvezi Nato, kakor tudi pospešitev priprav na predsedovanje Svetu EU. A predsedovanje Svetu EU je po Lizbonski pogodbi rutinsko in precej manj prestižno, zato se zastavlja vprašanje, zakaj sta Janša in SDS zanj tako zelo zainteresirana. Eden od odgovorov, ki se ponujajo, je izdatno madžarsko financiranje medijev v lasti SDS od v EU vse bolj izoliranega madžarskega predsednika vlade Viktorja Orbana. Kmalu se bo pokazalo, kako daleč bo šla slovenska vlada pri zagovarjanju Orbanovih interesov v EU. Prav zaradi navezave SDS na Orbana je pričakovati tudi odmik Slovenije od jedrne Evrope, ki jo zastopajo liberalne države Beneluksa, s katerimi je najprej kot premier, nato pa kot zunanji minister tesne stike vzdrževal Miro Cerar. Pod Janševim premierstvom in z obvladovanjem zunanjega resorja, ki pripada SDS, je pričakovati približevanje Slovenije "svojeglavi" višegrajski četverici. Vprašanje uresničitve arbitražne razsodbe o meji s Hrvaško v koalicijski pogodbi ni omenjeno niti z besedo, zato za zdaj ni znano, ali bo nova vlada še naprej vztrajala pri njeni uresničitvi ali pa se bo spustila na spolzek teren bilateralnih pogajanj, kjer je Slovenija v odnosih s Hrvaško vedno potegnila kratko. Janša je v opozicij večkrat dal jasno vedeti, da bi se on in SDS zaradi politične bližine lažje dogovarjala s hrvaškim premierjem Andrejem Plenkovićem in HDZ.
Zdravje
Koalicija napoveduje kakovostno in vsem dostopno javno zdravstvo - ki naj bi ga po besedah vseh dosedanjih ministrov že tako imeli -, hkrati pa bolj na široko odpira vrata tudi zasebnemu, kar je sicer stalni cilj SDS, predvsem pa NSi. Obljubljajo namreč skrajševanje čakalnih vrst "z vključevanjem vseh kadrovskih virov", česar ne bo mogoče izvesti brez zasebnega zdravstva. Koalicija ob tem obljublja dodatne vire denarja, ni pa jasno, kje in kako jih bo zagotovila. Obljublja tudi zakonodajo o dolgotrajni oskrbi skupaj s kadrovskim načrtom, a tisti, ki delajo v zdravstvu, vedo, da je to možno le z "uvozom" delovne sile. Napovedujejo tudi zajezitev korupcije v zdravstvu (kar je pohvale vredno) in preoblikovanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, kar pomeni, da bodo šli na roko zasebnim zdravstvenim zavarovalnicam in ga ne bodo ukinili. Ker napovedujejo celo preprečitev odhodov zdravstvenega osebja s stimulativnim plačilom, se postavlja vprašanje, kako bodo to dosegli glede na dejstvo, da so v sistemu plač v javnem sektorju in bi uresničitev te točke za seboj potegnila plaz podobnih zahtevkov v policiji, vojski, šolstvu ... Resor bo prevzel Tomaž Gantar, ki je s tega položaja že odstopil - menda zaradi pritiskov lobijev - in ki obljubljene zdravstvene reforme v dveh vladah ni izvedel, zato se postavlja vprašanje, kaj se je v teh letih zgodilo, da se vrača na ta položaj v praktično nespremenjenih okoliščinah. Koalicijska pogodba je v zdravstvenem delu torej ohlapna, nedorečena in nekonsistentna, med drugim uvaja agencijo za kakovost zdravstvenih storitev, ki bo brez dvoma še ena institucija za zaposlovanje političnih prijateljev. Splošna ocena: nič novega in tudi velikih pričakovanj ni.
Pravosodje in policija
Pogodba izpostavlja javno odločanje v sodnih senatih z možnostjo pisanja ločenih mnenj, odločanje na instančnih sodiščih, ne zgolj vračanja na prejšnje stopnje, uveljavitev specializiranega sodišča za sojenje v najtežjih gospodarskih zadevah, spremembo insolvenčne zakonodaje. Gre za reciklažo idej, ki so na relaciji sodstvo-zakonodajna veja oblasti že nekaj let na mizi, a nikoli dokončno uzakonjene. Sojenje senatov je večinoma že javno, ločena mnenja za zdaj pišejo sodniki zgolj na ustavnem sodišču. Specializirano sodišče je nekaj, za kar se zavzema tudi vrh sodstva. Da potrebuje insolvenčna zakonodaja prevetritev, pa izhaja iz medijsko odmevnih primerov, o katerih se je pisalo v zadnjem času in je spremembe odhajajoča vlada že imela v načrtih. Ker ne gre za reformne posege, ampak za zadeve, o katerih so vsi vpleteni že povedali svoje, je te načrte mogoče v dvoletnem mandatu večinoma izpeljati.
Prihajajoča vlada si je za nalogo zadala ureditev razmer v policiji. Kaj to pomeni, vedo za zdaj le podpisniki pogodbe. Če ciljajo na to, na kar opozarjata oba policijska sindikata in kar sta si s podpisom stavkovnega sporazuma leta 2018 pridobila, a še ni v celoti izpolnjeno, je to nujno, saj gre za zaveze vlade, ne glede na to, katera je ta bila. A to bi bilo mogoče najti tudi v točki koalicijske pogodbe, ki govori, da je treba urediti status, popolnjenost in delovanje policije. Če pa je v ozadju tega policijsko-vohunska afera, v katero se je vpletla SDS preko Žana Mahniča na čelu posebne skupine Knovs, ki je obiskala policijo, pa bi se lahko zgodilo, da bi šlo (znova) za hudo politično zlorabo policije.
Kultura
Kulturi sta v pogodbi namenjeni dve točki v, dobesedno, dveh vrsticah. Prva je "Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2020-2027", druga pa "priprava podlag za uresničitev prepotrebnih investicij v kulturno infrastrukturo". Teče že tretje leto, odkar nacionalnega programa nimamo. Prvi predlog novega programa za obdobje 2018-2025 so spisali pod ministrom Tonetom Peršakom, a ga je izničila menjava vlade. V kratkem mandatu Dejana Prešička novega predloga niso utegnili spisati, zato pa naj bi ga bili za obdobje 2020-2027 napisali pod ministrom Zoranom Pozničem. Pred enim tednom je parlamentarnemu odboru za kulturo predstavil nekaj izhodišč programa, vendar niso programa videli ne člani odbora ne člani Nacionalnega sveta za kulturo. Iz formulacije v pogodbi ni jasno, ali nameravajo napisati nov program, verjetno pa tega ne vedo niti sami. Tudi pri drugi točki ni jasno, ali naj bi šlo za dodatne investicije ali pa za tiste, ki naj bi jih financirali iz tako imenovanega kulturnega evra. Zakon o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe v kulturi, ki naj bi do leta 2027 zagotovili 122,6 milijona evrov, je bil sprejet decembra 2019 in je verjetno največji dosežek mandata Zorana Pozniča.
Kulturi sta v pogodbi namenjeni dve točki v, dobesedno, dveh vrsticah
Izobraževanje
Na področju izobraževanja so v koalicijski pogodbi cilje zapisali zelo na splošno. Še najbolj konkretni so ti, da bodo v šolah krepili sistem vajeništva, v izobraževalni proces uvajali podjetništvo, prav tako pa povečali vlogo zavoda za šolstvo ter pretočnost znanj med javnimi raziskovalnimi zavodi in gospodarstvom. Še najbolj uresničljiva je ideja o dograditvi sistema financiranja o znanstvenoraziskovalni dejavnosti, ki jo je urejal že sedanji minister Jernej Pikalo (in nekaj ministrov poprej). Precej presenetljivo pa je, da med prioritetami ni zapisana ureditev financiranja zasebnih šol, ki jo forsirajo tako v SDS kot v NSi. Točka je bila najprej v koalicijski pogodbi ("uresničitev odločbe ustavnega sodišča glede enakopravnega financiranja osnovnih šol"), a so jo zaradi miru med koalicijskimi strankami umaknili, češ da gre za ideološko vprašanje. A je Janez Janša kljub temu že dal vedeti, da bodo tudi to točko uresničili, saj jim tako nalaga ustavno sodišče. Izenačitev financiranja javnih in zasebnih šol, ki jo zagovarjajo v SDS in NSi, bi bržkone podprli tudi v SMC, kjer so pred časom že poskušali z zakonom v tej smeri, glede na to, kako (ne)načelni so bili poslanci posameznih strank že pri dogovarjanju za novo koalicijo, ne bo presenečenje, če bo na koncu zakon podprl tudi Desus.
Okolje
Tudi okoljski načrti koalicije niso prav podrobni ali ambiciozni. Slovenija naj bi postala ogljično nevtralna do leta 2050, kar naj bi dosegli tudi z rabo jedrske energije in pospeškom gradnje hidroelektrarn na Savi. "Prijaznejši" naj bi postal javni potniški promet in tudi avtocestno omrežje, partnerji pa so se zavezali za dosledno varovanje virov pitne vode in trajnostno rast turizma. Vlada bo tudi opravila revizijo državnih prostorskih načrtov. Nekakšno nadaljevanje vožnje po obstoječih tirnicah torej.
Decentralizacija in sanacija
Od desne vlade je, tudi glede na izkušnje, pričakovati večji poudarek regijam in vsaj delen odmik od razraslega centralizma, je pa vprašanje, koliko bo dejansko lahko prešla od deklarativnega izpostavljanja in ponavljajočih se floskul o pomenu regij na terenu (vladne delovne obiske v regijah in približanje lokalnemu, utrjevanje prisotnosti v lokalnem okolju je sicer v preteklosti vpeljal prav Janez Janša). Opredeljevanje skladnega regionalnega razvoja (kvečjemu skladnejšega, skladen bo težko) bi terjalo več pazljivosti, ker je v veliki meri vezano na že opredeljene projekte in zlasti možnosti črpanja iz evropskih skladov, pri čemer je preveč spremenljivk že na polju evropske kohezijske politike, tako da bodo razvojne razlike na tako kratek rok težko premostljive. Zanimivo, da projekta pokrajin sploh ne omenjajo več, čeprav so bili vsi zagovorniki tega in je decentralizacija do neke mere tudi temeljila na pokrajinah (le v nadaljnjem delu napovedujejo večjo avtonomijo občin, ki pa ostaja presplošna in ni pojasnjena). Le delitev sedežev institucij, uradov zunaj regij ni dovolj za decentralizacijo.
Projekt tretje razvojne osi se bo nadaljeval, zlasti v koroškem delu, ker je konec koncev neizpolnjena zaveza Janševe vlade in ima ta zdaj priložnost za popravek. Bo pa odprta dinamika, skoraj neizbežni so nadaljnji zastoji na terenu, pri katerih je nato pričakovati vnovična iskanja zunanjih vzrokov za odmike in prelaganja odgovornosti.
Projekt sanacije degradiranih območij - zgornje Mežiške doline je dejansko že v izteku in ni pričakovati izdatnejših dodatnih finančnih virov. Celjska kotlina bo zelo težko sledila pred dobrim desetletjem uveljavljenim rešitvam za Mežiško dolino zaradi več vzrokov in specifik. Konkretna navedba še celjske sanacije v koalicijski pogodbi deluje predvsem kot usluga in pomiritev SMC ob prizadevanju njihove poslanke Janje Sluga za sprejetje zakona ali odloka, ki pa je realno na majavih tleh, kot se je že pokazalo. Verige zahtev iz drugih okolij, ki bi gotovo sledile, če bi po koroškem v resnici sprejeli še celjski sanacijski program v obliki odloka (zakon sploh ni verjeten), bi pomenile nevzdržno finančno breme za državo kot tudi sprejemanje odgovornosti za okoljska bremena, ki jih niti ni naložila država, temveč zasebni lastniki podjetij onesnaževalcev. Dvom, ki se poraja, je, ali bi zaradi Celja (tudi ob bolj mlačni zavzetosti v lokalni skupnosti) tvegali domino efekt iz drugih okolij, tudi ob zanesljivo porajajočih se očitkih o neenakih obravnavah degradiranih območij.
Med cilji, financami in občinami
Zmanjšanje javne porabe in učinkovito investiranje evropskih sredstev sta za bodočo koalicijo četrti temeljni cilj. V sendvič ga stiskata tretji in peti cilj. Zgoraj ravnovesje med socialno državo in tržnim gospodarstvom, spodaj stabilen sistem pokojninskega in zdravstvenega varstva, temelječ na načelu preglednosti in medgeneracijske solidarnosti. Ta hip se zdi, da bo okus vsebine sendviču pod to vlado določilo predvsem razmerje med socialno državo in tržnim gospodarstvom, vsaj po tem, ko je Aleksandra Pivec, prva dama Desusa, povedala, da bodo še letos za zakon o dolgotrajni oskrbi zagotovili 250 milijonov evrov. Zdaj za to denarja ni. A letošnji desetmilijardni proračun ima 415 milijonov evrov presežka in zaradi koronavirusa bijejo plat zvona že tudi evropska gospodarstva. Od tam je slišati, da v njih poučeni med čakanjem na zmanjšane napovedi letošnje gospodarske rasti menda že iščejo dvoleten varen pristan za svoje ekonomije tudi v fiskalnem pravilu. To v kriznih razmerah ni tako strogo, saj omogoča dve leti premora.
Občinam je bila koalicija najbolj naklonjena, saj bi jim namenila po ocenah poznavalcev okoli 70 milijonov evrov več denarja, a ne tudi nekdanjih 54 odstotkov dohodnine, saj bi sama spet zadržala okoli 100 milijonov evrov dohodnine. Zato naj občine tudi po dvigu povprečnine ne bi imele dovolj denarja za poplačilo vseh nalog. So pa v vsej koalicijski pogodbi edine, ki vedo, da se jim bo nova koalicija posvetila že letos. Povprečnino bi jim zvišali s sedanjih 589,11 evra na 623,96 evra, prihodnje leto pa s 588,30 evra na 628,20 evra. V občinah bodo veseli, pravijo poznavalci, ki se še spomnijo, da bi odbor za finance letošnjo povprečnino zvišal še za polovico bolj, kot zdaj obeta nova koalicija, saj so predlagali slabih 659 evrov letos in 670 prihodnje leto. A je predlog pogorel. Da bi povprečnino lahko še letos dvignili za slabih šest odstotkov, bodo morali najbrž pripraviti rebalansa proračunov. Popravke proračunov je že napovedal tudi Janša, gotovo pa bo nova koalicija počakala na Umarjevo spomladansko napoved gospodarske rasti. Ta bi lahko bila menda nižja vsaj za 0,3 odstotka.
Ljubljana bi po taki spremembi povprečnine dobila več kot 145 milijonov dohodnine in 15,5 milijona po zakonu o glavnem mestu, skupaj torej dobrih 160 milijonov evrov, preračun po ključih bo pokazal, koliko več. Tudi Maribor pričakuje večji kos kolača od zdajšnjega, ki tehta 56,11 milijona evrov (lani 54,8), a naj ta še zmeraj ne bi bil tolikšen, da bi z njim mesto plačalo vse naložene mu zakonske naloge. Celje dobi trenutno 26 milijonov evrov povprečnine (lani 25,9), Ptuj 12,5 (lani 12,2), Murska Sobota 10,2 (lani 9,9), Ravne na Koroškem 6,4 (lani 6,2), Slovenska Bistrica 16 milijonov evrov (lani 15,5).
Koalicija napoveduje še davčno razbremenitev nagrad za uspešnost (13. plača), vendar ne pove, kdaj bi se to lahko zgodilo. Ko jih je nameravala lani Šarčeva vlada razbremeniti do poldruge povprečne plače, je bilo v igri okoli 40 milijonov evrov. Naj spomnimo, da je lani razbremenitev regresa odnesla proračunu okoli 95 milijonov evrov, če dodamo še letošnjo spremembo dohodnine, pa bo v dveh letih zaradi nižje obdavčitve plač država najbrž ob 330 milijonov evrov. Kaj lahko pričakujemo od strokovne ekipe, ki naj bi poskrbela za dolgoročno nadgradnjo davčnega sistema, ali tudi uvedbo davka na nepremičnine, koalicija ne razkriva. Pa tudi tega ne, kdaj in kolikšne konkurenčne trošarine na naftne derivate bi lahko dobili. Najbrž nižje, saj je zlasti SDS že dolgo motilo, ker nam sosednje države zaradi navitih trošarin odžirajo kupce goriva.
Pokojnine, vrtec in dodatki
Dodatno izredno usklajevanje pokojnin v višini 1,5 odstotka letno za upokojence, ki so se upokojili do leta 2015, ob pogoju, da gospodarska rast Slovenije v letu 2020 preseže 2,5 odstotka oziroma 2,8 odstotka v letu 2021, piše v pogodbi. Tako je bilo določeno že ob sprejemanju proračunskih dokumentov za prihodnji dve leti. Novost je, da izredno usklajevanje pokojnin ne bo veljalo za vse, ampak samo za tiste, ki so se upokojili pred letom 2015. Z izrednimi uskladitvami se upokojencem vrača, kar jim je bilo med letoma 2010 in 2015, ko se pokojnine niti redno niso usklajevale, odvzeto z varčevanjem. A še zdaleč ne vse, pokojnine so zaradi tega danes še vedno nižje za 5,6 odstotka. Torej bi jim ob ugodni gospodarski rasti, ki je še pod vprašajem, v najboljšem primeru vrnili v prihodnjih dveh letih le tri odstotke. In kaj finančno pomeni 1,5-odstotni dvig pokojnin? Mesečno so se izdatki Zpiza ob lanskem 1,5-odstotnem izrednem dvigu pokojnin zvišali za 6,6 milijona evrov, letno pa to nanese okoli 80 milijonov evrov več.
V pogodbo so zapisali še, da bodo minimalno pokojnino za polno pokojninsko dobo postopoma približevali pragu revščine. Minimalna pokojnina za polno pokojninsko dobo znaša 555 evrov, prag tveganja revščine je 663 evrov. Razlika je skoraj 110 evrov. Najnižjo pokojnino bi morali torej krepko zvišati in zagotoviti dodaten denar v pokojninski blagajni. Dvignili bi tudi odmerni odstotek, in sicer na 63,5 odstotka v štirih letih. Samo za moške. Za ženske ta odmerni odstotek že velja. To pomeni, da bodo moški dve leti prej prišli do višje odmere. Z lani sprejeto novelo pokojninskega zakona se je določilo, da šele čez šest let, to je leta 2025.
Načrtovano je dokončanje domov za starejše v Vrtojbi in Osilnici ter najmanj pet novih domov. Ni pa opredeljeno, ali pet novih domov na leto ali do konca mandata. V obeh primerih bo zanje treba zagotoviti dodaten denar, ker v proračunu je za prihodnji dve leti v ta namen na voljo le deset milijonov evrov, kar menda zadostuje zgolj za dva domova.
Tu je še uvedba univerzalnega otroškega dodatka. Zdaj imamo pri nas kar 30 različnih zneskov otroškega dodatka, ki se gibljejo od dobrih 20 evrov pa vse tja do 117. Znesek ni odvisen le od povprečnega mesečnega dohodka staršev, ki ne sme presegati 1034 evrov na osebo, ampak tudi od starosti in števila otrok. Če želimo univerzalen otroški dodatek, se njegova višina lahko razlikuje glede na starost otrok, saj so povprečni življenjski stroški za otroke različnih starosti različni, ne bi pa se smel razlikovati glede na gmotni položaj družine. Bogati in revni, vsi bi dobivali enako. Zdaj ga prejema več kot 313 tisoč otrok, za kar država namenja 249 milijonov evrov letno.
Brezplačen vrtec za drugega otroka in vse nadaljnje - smo ga že imeli in ga zaradi varčevanja leta 2012 z Zujfom - ki ga je sprejela prav Janševa vlada - ukinili.
Poleg tega je tu ustanovitev demografsko-pokojninskega sklada in urada za demografijo v Mariboru. Ne zato, ker je Maribor slovensko mesto z nadpovprečnim številom starejših, ampak z namenom decentralizacije državnih ustanov. Sicer pa je ustanovitev demografskega sklada, ki naj bi zagotovil večjo vzdržnost pokojninske blagajne, že stalnica v koalicijskih pogodbah zadnjih vlad. Urad za demografijo je novost.
