Ne nanese prav pogosto, da bi diplomat moral ravnati tako, kot od njega v enem od najpomembnejših navodil diplomatskega praktikuma zahteva sloviti Harold Nicolson, avtor najbolj znane knjige o diplomaciji s preprostim naslovom Diplomacija. "Veleposlanik mora imeti dovolj avtoritete, da lahko svoje oblasti odvrne od dejanj, ki bi lahko v danih razmerah vodila v katastrofo." Povrhu k temu doda še pojasnilo, da se veleposlanik ne more izgovarjati, da so šle stvari po zlu zato, ker je prejel napačna navodila, ker bi dober veleposlanik taka navodila z argumenti zavrnil ali pa spremenil. A nič od obojega ni lahko, še posebej, ko je država mlada in sta še mlajši njena državotvorna tradicija in diplomacija.
Z Janezom Drnovškom sva se poznala ravno dovolj, da sva se tikala in sem ga spoštljivo nagovarjal s predsednikom. Nikoli nisem bil v nobeni prvi vrsti, še zlasti ne politični, v drugi pa že. To je tiste - zdaj lahko že mirno zapišem, da dobre - stare čase pomenilo, da sem bil občasno poklican na kak pomemben pogovor ali celo povabljen k pripravi odločitev s področja zunanje politike, posebej v odnosih do sosedov. In je tako naneslo, da sem kot takratni slovenski veleposlanik v Italiji postal posrednik v izmenjavi pisem med takratnim predsednikom Republike Italije in Janezom Drnovškom kot predsednikom Republike Slovenije. Šlo je za predloge o načinih obeležitve obletnic iz tragične zgodovine obeh narodov in o poklonih do žrtev obeh strani, ki bi prispevali k spravi v času tik pred vstopom Slovenije v EU. Ko je predsednik Italije oblikoval svoj prvi predlog Drnovšku, sem bil povabljen, da vsebino pisma ocenim in napišem tudi svoje mnenje. Seveda sem to tudi storil in opozoril na posebno občutljivost Primorcev, ki so bili prve žrtve fašizma in so se mu prvi tudi uprli. Spravne poteze imajo smisel, če so primerno uravnotežene in se opravijo v duhu vzajemnega spoštovanja. A vsebina odgovora, ki sem ga čez čas dobil iz Ljubljane, po moji trdni presoji ni bila primerno uravnotežena, ker za razliko od Italijanov, ki se spominjajo predvsem zmage nad nacizmom, Slovencem ogromno pomeni tudi zmaga nad fašizmom, ki nas je že takoj po koncu prve svetovne vojne in zasedbi slovenskih ozemelj hotel izbrisati z obličja sveta. Zato navodila nisem izpolnil, pismo pa sem spravil v predal. Pozval sem k ponovnemu premisleku, tako s političnega, zgodovinskega in zlasti moralnega vidika, ter k skupni oceni, kaj bi bilo najbolj spoštljivo do spomina in čustev obeh narodov. Ker sem vztrajal, me je predsednik Drnovšek nazadnje povabil v Ljubljano, na razpravo v ožjem krogu njegovih svetovalcev in zunanjih strokovnjakov. Ponujeno priložnost sem hvaležno sprejel in jo razumel kot odraz predsednikove modrosti, a tudi kot potrdilo, da sem ravnal prav. Spravni dogodek je potem dozoreval še nekaj let in se je nazadnje zgodil leta 2010, s slovitim spravnim koncertom predsednikov Slovenije, Italije in Hrvaške na Velikem trgu v Trstu.
