Morda bi začela z najbolj aktualnim. Starejšimi v DSO, ki so plačali najvišji davek pandemije, in ne nazadnje s "pozabljenimi" stanovalci v DSO, ki jim je bilo na nek način onemogočeno glasovanje na referendumu. Kakšno sporočilo je to zanje pa tudi za javnost?
"Težave v domovih vidim kot nekaj, kar traja že zelo dolgo. Po drugi strani pa moramo vedeti, da gre za razmeroma malo ljudi v tej pozni odraslosti ... O pozni odraslosti govorim zato, ker se v naši terminologiji že skrivajo starizmi. Starizem je že to skrivanje za starejšimi. Od koga starejši? Imamo samo obdobje odraslosti - to je zgodnje, srednje in pozne odraslosti. Problemi, ki se nam pojavljajo, se nam ne pojavljajo zaradi letnice rojstva, ampak zaradi stopnje krhkosti, ali, če hočete, zdravja, a to je druga kategorija. Ko govorimo o starosti, govorimo o bolezni, ne o življenjskem obdobju. Življenjsko obdobje je pozna odraslost ...
Za to obdobje pozne starosti je torej družba našla zasilno rešitev v domovih, ker nam silno primanjkuje pokritost z nekaterimi medicinskimi področji. Vedeti moramo, da je prav geriatrija bolj teoretičen pojem kot pa dejanska operativa za starejše. V Mariboru, denimo, ni niti ene geriatrične ambulante, je pa 30 odstotkov starih. Za to ni poskrbljeno in zato imamo samo nadomestne rešitve. En del zaradi posebnih socialnih okoliščin, ali pa ker doma več ne zmorejo zagotavljati podpore, ali nikogar nimajo, se vključijo v domove za stare. Ampak to je majhen del populacije! Ker se veliko poroča o domovih za starejše, se ustvari napačen vtis. Le okoli pet odstotkov ljudi pozne starosti je vključenih vanje. Ti domovi pa niso domovi za stare, ampak so v veliki meri pomožne negovalne bolnišnice, ki so cenejše za družbo kot pa oskrba v bolnišnici. Dva od treh delov domov so pravzaprav populacije medicine ali psihiatrije. Samo v sprednjem delu doma za stare so tisti v pozni odraslosti, ki so se odločili, da bodo živeli drugače, varneje ali kakor koli. Tudi zato se ti problemi tako zelo mešajo. Samo najbogatejše države so razvijale ustrezne negovalne bolnišnice ali pa celo paliativne. Pri nas pa je vse na enem kupu.
Politični del tega pa ...
"Če pogledamo še ta del, je Desus po moji domnevi zgrešen pristop k tem vprašanjem. Kljub najboljšim namenom ne morejo ničesar spremeniti, ker s tem, ko so postali stranka, so vsi ostali v nekakšni opoziciji do njihovih zahtev. Namesto da bi bil v vsaki stranki nekdo zadolžen za mlajše in starejše, se je zdaj to osredotočilo na manjšo politično skupino, ki jo podpira odstotkovno majhen del starejših. Desus je tako alibi za vse ostale stranke, češ, za to bo poskrbel Desus. Stranke torej niti teoretičnih možnosti nimajo, da bi kaj spremenile. Oni so nesporazum ... Škodljivi so v tem smislu, da zagotavljajo alibi drugim strankam, da jim o vsem tem ni treba razmišljati, kaj šele skrbeti za to."
Ampak če pogledava statistično, je ta volilni bazen zelo velik. Že zato bi ga stranke, če gledava pragmatično, morale negovati. Imamo pa povsem drugačno sliko - izjemen delež starejših ljudi živi pod pragom revščine, nič manj jih ni na pragu ali le malo nad njim ...
"Kar pomeni, da Desus ni opravil naloge, in če sva odkrita, je tudi ne more. Desus je, kot sem že rekel, po moji presoji prej poslabšanje situacije kot kaj drugega. Največ revščine je med starejšimi ženskami. Dva razloga sta - imele so krajšo delovno obveznost, kar se pozna pri pokojnini, hkrati pa, pravi statistika, živijo dlje od moških. Najbolj izrazito se to pokaže, ko ni več poceni ekonomije dveh, ampak nastopi draga ekonomija enega člana gospodinjstva. Druge razmere pa enake kot prej. Isto stanovanje, isto vzdrževanje ... Potem je tukaj še miselnost, najbolj izrazito pri starejših ljudeh, ki ne razmišljajo, kaj bodo naredili zase, ampak kaj bodo zapustili potomcem. Tukaj so tudi tisti, ki na to trdno računajo in ki že kažejo znake nestrpnosti, kot pravi Iztok Mlakar, a ne znaš umret. Tretji pritisk je prepričanje, kaj pa sploh potrebujejo, in sva že blizu staromrzništva."
Stari ljudje so torej ...
"... največja manjšina z največjo stopnjo zanemarjenosti."
In kako v to, o čemer sva govorila, umestiti starizem in staromrzništvo?
"Ko se prekorači meja brezbrižnosti do tega vprašanja, kar je globalni pojav, se pojavi to, kar je hujše od brezbrižnosti. Pojavi se staromrzništvo - kaj pa hočejo, kaj pa nergajo, saj stari ničesar ne potrebujejo ... Paradoks pa je v tem, da je starost draga. Za medicino in za posameznikov žep. Ker je potrebno več nege, novi zobje, denar za pokop, drugačna, kvalitetna hrana ... Vse to je dražje. Najdražje. Če hočeš preživeti. Ali pa utoneš v depresivnost - saj se ne splača, saj je brez pomena ..."
Če sva že načela temo o terminologiji, je tu tudi vprašanje, kdo je pravzaprav star.
"Kogarkoli boste vprašali, ali je star, bo nekaj momljal, tudi jaz. Potem pa je tukaj zanimivo vprašanje - ki je bilo tudi predmet raziskav - koga imaš za starega? Kot relativno stabilna statistična številka se je pokazala 14 let, ne glede na to, koliko si star. Pri desetletniku je to denimo mladenič, star 25 let, pri osemdesetletniku nekdo, ki je star 95 let ... V tem smislu se torej nihče ne počuti starega in se ne identificira s starim."
Kaj pa večgeneracijska solidarnost, sodelovanje, sožitje ... Smo uspešni?
"Ideja večgeneracijskosti izvira iz starega vaškega načina življenja, ko so v enem domu bivale tri generacije, včasih celo štiri. To je bil sestavni del življenja. Današnji projekti poskušajo obnoviti nekaj, kar je kot neke vrste zadruga dobro delovalo. Življenje starejših se je iztekalo na optimalen način. V današnjem času se je družba razbila oziroma razpršila na način, da bodo vaši otroci mogoče delali na Finskem ali v ZDA ... Spontano pomoč od bližnjih sorodnikov je mogoče pričakovati le izjemoma; ameriška družba to že dokazuje. Zdaj smo torej pred težavo, kako vzpostaviti nekaj nadomestnega.
Nadomestni so lahko, na primer, domovi za starejše. A če govoriva o projektih, ki so na tem področju uspeli, lahko govorimo o tistem Stari za stare. Avtorica je gospa Rožica Šonc iz Novega mesta. To je do zdaj najuspešnejši projekt. Kar nekaj uspešnih projektov poteka v okviru prostovoljstva, v katere so bile vključene srednje šole, šlo pa je za organizirano pomoč na domu; manj je bilo tukaj sicer druženja, ker je to vseeno izjemno zahtevno. Dokler so ti projekti vodeni, so tudi uspešni. Spontani pa so izjema in ne pravilo."
Prej ste omenili domove. Kaj pa tam?
"To je tretja oblika uspešnih projektov, a seveda ne povsod. Nekateri izmed teh domov so presegli samo zagotavljanje varnosti, primer je slovenjgraški dom. Posebnost tega doma je že v tem, da je bil zgrajen drugače. Stara gospoda, eden gradbenik in arhitekt, drugi pa zdravnik, sta ugotovila, da bosta oziroma sta stara. Naredila sta koncept in našla ljudi, ki so to izvedli. Naredili so dom, ki je resnično blizu - domu. Tu ni bil klasičen dom kot nekakšna zasilna rešitev, šli so korak naprej z aktivnim odnosom do notranjega in zunanjega sveta. Potem je tu še Davča, kjer samoiniciativno živi skupaj nekaj ljudi v nekdanjem planinskem domu, kjer je upravnik opustil to dejavnost. Zdaj tam živijo v skupnosti v ugodnih cenovnih razmerah, deloma pa poskrbijo sami zase. Potem je tukaj še nekaj spontanih skupin, kot so Zlata dekleta. Skoraj izključno ženske, ki so se odločile, da bodo starost preživele skupaj ..."
Torej gre.
"Ne smemo pa pozabiti še na model, ki se zdaj uresničuje, brez kakršne koli pozornosti javnosti, sprožila pa ga je tedanja ministrica za okolje in prostor Irena Majcen. Projekt Sobivanje, ki sloni na dunajskem modelu. Izhodišče ni plemenitost, čeprav je ta še vedno potrebna, ampak da se najprej ustvarijo razmere. Da se zgradijo stanovanja, in v teh najemniških stanovanjih imajo prednost stari in izrazito mladi z otroki. In potem se čaka, nikomur se nič ne vsiljuje. Čaka se po vaškem modelu, da se vse medsebojno poveže. Starejši začnejo prevzemati del varstva otrok, nastane pa neka skupnost, ki začne delovati."
To je podobno enemu izmed izraelskih modelov, kjer so to nadgradili predvsem z možnostjo, da se takšna stanovanja starejšim ponudijo v nakup pod ugodnimi pogoji. V last, ki je marsikomu pomembna. In tako dolgoročno, brez pritiskov, z dedovanjem ali prodajami, prav tako nastane skupnost mladih in starih.
"To je to. S tem da imajo tam prednost v tem, da imajo izkušnjo kibucev, kjer je podobna ideja brez poudarka na starih. Ampak je skupnost ljudi, kjer vsi skrbijo za vse."
Nekako tako je bilo tudi pri nas, ko je še veljala ta sosedska povezanost, sodelovanje.
"Ta še je. Temu jaz pravim vaška skupnost, ki pa se lahko izoblikuje tudi v nebotičniku v Ljubljani. A če hočeš kaj takega gojiti, moraš ustvariti razmere. Da daš nekomu prednost, denimo starejši populaciji. A takšnega sožitja, o katerem sva govorila, ne moreš vsiliti, ne moreš ga zapovedati."
Razmisleki na lokalni in državni ravni so, čeprav politikov prav nič ne zanima, v čem je bil predhodnik uspešen
Pa občinske ali državne politike razumejo, vidijo takšne modele?
"Ministrica Majcnova ga je razumela. To je počela zavestno in zelo angažirano. Projekt bi zdaj že lahko dajal sadove. Razmisleki na lokalni in državni ravni torej so, čeprav politikov, ki so jo nasledili, prav nič ne zanima, v čem je bil predhodnik uspešen. Ob tem moramo vedeti, da se ideja večgeneracijske harmonije sama po sebi pač ne zgodi."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
