(INTERVJU) Dr. Damijan Štefanc: Primarna skrb mora biti zaščita pravice otrok do kakovostnega izobraževanja

Za mlajšimi osnovnošolci sta dva tedna pouka na daljavo v drugem valu epidemije, za starejšimi šolarji in dijaki trije tedni. Kaj je tisto, kar vas trenutno najbolj skrbi v izobraževanju?

"Skrbi me zlasti to, da v naši državi vsaj zadnjih petnajst let nimamo resne šolske politike z vizijo in jasno strategijo. Izobraževanje že precej dolgo ni niti družbena niti politična prioriteta in zdi se mi, da se to odraža tudi v sedanjih kriznih okoliščinah, ko z ne dovolj premišljenimi ukrepi vzpostavljamo, ustvarjamo med mladimi razlike, ki so vse bolj nesprejemljive. To je tudi eden od razlogov, zakaj se na nacionalni ravni pri delovanju vrtcev in šol relativno neuspešno spopadamo z epidemijo. Bolj ali manj se jim prepušča iniciativa oziroma se pričakuje, da bodo na veliko večino zagat odgovarjale posamezne šole, ravnatelji, učitelji. Tako slednji tudi ne morejo računati na kompetentno strokovno in šolskopolitično vodenje, saj ni videti, da kdo od tistih, ki nosijo največje breme politične odgovornosti v tej državi, ve, kaj pravzaprav želi od vzgoje in izobraževanja. In poudariti velja, da to ni le stvar trenutne, tudi ne leve ali desne politične garniture na ministrstvu za izobraževanje, ampak je ta nonšalanca do izobraževanja skupni imenovalec zadnjih nekaj vlad."

Zakaj je tako, če vemo, kako pomembno je znanje za napredek celotne družbe?

"Vprašanje je, koliko nam je zares pomembno znanje in kako danes razumemo vlogo znanja v procesih formiranja mladih ljudi in s tem družbe kot celote. Glede tega nimam prav dobrega občutka. Znanje – še zlasti tisto, v katerem ne vidimo neposredne uporabnosti – je koncept, ki smo se mu z lahkoto odrekli, ga žrtvovali, paradoksalno prav v imenu nekakšne družbe znanja, ki naj bi izobraževanje vzpostavila kot servis za zagotavljanje zaposljive delovne sile. Na šolo vse bolj gledamo kot na institucijo, katere primarna vloga je, da služi gospodarstvu. Sprašujemo se, ali šola v zadostni meri pripravlja mlade na vstop na trg dela, ali oblikuje ljudi, ki so dovolj prilagodljivi, fleksibilni, namesto da bi si do neke mere zastavljali nasprotna vprašanja; ali šola lahko formira trdne, strukturirane osebnosti, ki imajo svoje kritično mišljenje, ki se ne upognejo ob vsakem vetriču nove oblasti ali nove politične agende in ki bodo svoj um uporabljali za to, da prispevajo k skupnemu dobremu, solidarnosti in podobnim vrednotam. Če kot primarno funkcijo šole razumemo pripravo mladih na vstop na trg dela in ta diskurz do neke mere prenesemo tudi na področje osnovnošolskega izobraževanja, potem se ne smemo čuditi, da se bolj kot o splošni izobrazbi danes pogovarjamo o kompetentnosti in podjetnosti mladih. In bolj kot znanje v ospredje stopa učenje, ki je seveda pomembno, a če z učenjem in 'učenjem učenja' nadomeščamo pričakovanja, da bodo mladi usvojili kakovostno, poglobljeno znanje in ga znali artikulirati, potem tudi ti procesi učenja nimajo prav veliko smisla. Česa pa naj bi se učili, če znanje povsem razvrednotimo?"

Je po epidemiji odgovor na ta vaša opozorila oblikovanje nove bele knjige o šolstvu, ki bo postavila šolstvo na nove temelje? Omenjenega se je sicer prejšnja vlada lotila tik pred odstopom tedanjega predsednika vlade Marjana Šarca.

"Vse kaže, da bomo resen strateški premislek o izobraževanju res potrebovali. Pot nazaj v ustaljene tirnice izobraževanja po epidemiji namreč ne bo tako preprosta. Mnogo sprememb, ki smo jih morali uvesti v šolski prostor na hitro in pod prisilo, bo težilo k ireverzibilnosti in jih bo treba dobro pretehtati. Razmisliti bo treba, kakšno vlogo ima tehnologija v procesih vzgoje in izobraževanja. V družbi, ki postaja tehnološko vse kompleksnejša, v kateri se odpirajo vprašanja, kaj pomeni biti človek v razmerju do stroja in tehnologije, kaj konstituira našo humanost, so to tudi temeljna vzgojna, formativna vprašanja. V čem torej lahko tehnologija pripomore k boljšemu izobraževanju, v katerih pogledih pa lahko odpre pandorino skrinjico krčenja pedagoške kakovosti? Tehnologija ima namreč protislovno vlogo. Po eni strani drži, da opiranje izobraževanja na sodobne tehnološke rešitve pomeni drugačen in v mnogih pogledih ne tako optimalen proces izobraževanja, kot bi si ga želeli. Vemo, da pouk na daljavo ne more biti enak in dajati enakih učinkov kot pouk v šoli, v urejenem didaktičnem okolju. Po drugi strani pa je ta ista tehnologija v trenutni situaciji tudi omogočila, da vsaj del didaktičnega procesa lahko poteka, pa čeprav v okrnjeni obliki in na daljavo. Zato bodo premisleki o vlogi tehnologije eni ključnih, ki se jih bomo morali lotiti, tudi zato, ker bo mnogo učiteljev ugotovilo, da je mogoče izvajati učne dejavnosti tudi s tehnologijo in na drugačne načine, kot so bili navajeni.

Zastaviti si bomo morali tudi druga strateška vprašanja: kaj sploh pričakujemo od izobraževanja, od različnih izobraževalnih programov, od osnovnošolskega, poklicnega in strokovnega do gimnazije. Za tovrstne sistemske premisleke pa potrebujemo podatke, evalvacije, kaj je tisto, kar je dobro, in kaj je treba izboljšati v sistemu, kje prihaja do razlik med učenci. A tega ni mogoče narediti na ravni dokumenta, ki naj bi, kot je bilo mogoče razumeti prejšnjega ministra za izobraževanje Jerneja Pikala, na dvajsetih straneh dal vizionarske odgovore. Zame to ni bela knjiga. Ta mora vsebovati resen premislek o sistemu kot celoti in o vseh ključnih delih sistema, ki morajo delovati uigrano, da sistem kot celota lahko opravlja svojo vlogo. To terja nekajletno delo kompetentne skupine ekspertov, ki zmorejo misliti tako teoretične kot praktične vidike sistema, in je proces, v katerega se postopoma vključuje čim širši nabor strokovnjakov in ne nazadnje tudi širšo javnost, ki ima najbrž nekaj besede pri tem, kakšna naj bi bila šola in izobraževanje."

Vrniva se k trenutnemu poteku izobraževanja na daljavo. Tehnično in izvedbeno poteka pouk bolj tekoče, kot je ob spomladanskem zaprtju šol. Kako pa je s pedagoško in didaktično kvaliteto in pripravami, ki so jih morali opraviti na državni ravni?

"Šolska politika je naredila manj, kot smo od nje pričakovali. Modeli izobraževanja, ki so bili pripravljeni poleti, so zelo splošni in niso nadgrajeni s konkretnimi izvedbenimi protokoli. Niso zagotovljeni ustrezni kadrovski resursi za izobraževanje v času epidemije, ni zadostnega dodatnega financiranja. V poletnih mesecih bi morali pripraviti vse, da bi na posameznih šolah, oddelkih, v občinah in regijah čim bolj nemoteno prehajali iz enega modela v drugega. Ker tega ni bilo, je težav precej. Tipičen primer je zagata z zagotavljanjem pretočnosti storitev na Arnesu. Najlažje je s prstom pokazati na Arnes, a sistem je bil dimenzioniran za določeno kapaciteto spletnih storitev, in če nihče vnaprej ne razmišlja, če nekoliko karikiram, da se bo vseh 160.000 šolarjev nekega ponedeljka ob osmi uri zjutraj prijavilo v spletne učilnice, je težko pričakovati, da bo vse teklo gladko. Nekdo bi moral poskrbeti, da bi bile kapacitete pravočasno povečane in da bi bil prehod na šolanje na daljavo ustrezno organiziran, vključno z usmeritvami, koliko, kdaj in katere dejavnosti naj potekajo na daljavo. Na ravni politike tudi pogrešam bolj domišljeno odločanje o tem, kdaj in pod katerimi pogoji se šole zapirajo. Napovedovalo se je postopno zapiranje oddelkov in šol, nato pa so se v nekem trenutku čez noč zaprle kar vse, prav tako je bila čez noč sprejeta odločitev o podaljšanju počitnic. Tudi tako ravnanje dokazuje, da izobraževanja ne razumemo kot prioritete. Mnogo držav s podobno epidemiološko sliko se je odločilo, da zapiranje šol kar počez ne bo eden od prvih ukrepov. In če že šole zaprete, morate vedeti, kdaj se boste za ta ukrep odločili, kako boste poskrbeli, da bo trajal čim manj časa, in kaj boste storili, da bo imelo zaprtje čim manj negativnih učinkov."

Vas argumenti ministrice za izobraževanje Simone Kustec, da so izdali priporočila, navodila za šole in da se vse šole hkrati zaprejo zaradi enake obravnave vseh, niso prepričali?

"Strokovne institucije, kot sta denimo zavod za šolstvo in center za poklicno izobraževanje, se v danih okoliščinah trudita in pomagata s strokovnimi priporočili, usmeritvami. Tudi opravljena digitalizacija učnih načrtov učiteljem pomaga, da se lažje znajdejo pri presojanju, katere cilje je mogoče bolj učinkovito dosegati na daljavo in katerih ne. Mislim pa, da ni bila vzpostavljena zadostna ekspertna podpora. Ministrstvo za izobraževanje bi moralo aktivirati skupino kompetentnih ekspertov, ki bi lahko bila enakovreden sogovornik medicinski, epidemiološki stroki. Odločitve o najbolj optimalnih ukrepih v določenem obdobju bi morale relevantne stroke sprejemati skupaj. Predvsem pa bi bilo nujno vzpostaviti neko gotovost v tem negotovem času. Ravnateljem, učiteljem, učencem in staršem bi bilo nujno dati občutek, da nekdo premišljuje o tem in išče najbolj optimalne rešitve. Tega občutka oblast ne daje. Namesto tega se vsak četrtek sprašujemo, kateri ukrep na področju izobraževanja bo sprejet. Ni se mogoče znebiti vtisa, da se rešitve iščejo čez noč in zelo stihijsko. To ne ustvarja zaupanja, da šolska politika ve, kaj dela.

Ne želim reči, da ni bilo nič narejeno, zagotovo pa premalo in premalo domišljeno. Veliko delo so opravili na šolah ravnatelji in učitelji po lastni iniciativi. Mnogo učiteljev se zelo angažira v trenutnih okoliščinah. Vendar sami ne morejo ponuditi vseh odgovorov in tudi zgolj z lastno iniciativo ne morejo zagotavljati za vse učence in dijake kakovostnega procesa. Zato bi morali biti deležni bistveno več zunanje podpore, več strateškega razmisleka in protokolov, kako se izvajajo določeni procesi, ponujene pa bi morale biti tudi ustrezne kadrovske rešitve. Kot slišim, se zdaj, ko je zaradi okužb, karanten ali samoizolacije nastal kadrovski problem, išče pomoč pri študentih, kar je neresno, sploh v luči dejstva, da mnogo ustrezno izobraženih učiteljev sploh ne more vstopiti v šole, ker nimajo možnosti opraviti pripravništva, saj ministrstvo za izobraževanje tega ne omogoči."

Bi bilo bolje kadrovski izpad reševati s pripravniki, kot je že pred meseci predlagal Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije?

"S pripravništvom bi se morala začeti kariera mladih učiteljev, ki izpolnjujejo vse izobrazbene pogoje za vstop v šolo, a ne morejo zasesti delovnega mesta, dokler ne opravijo pripravništva in strokovnega izpita. Zato se mi zdi poziv, da se pripravništvo omogoči, zelo smiseln. Študenti, prostovoljci so lahko le občasna pomoč, saj se sami še izobražujejo na pedagoškem področju. Njihovo znanje in usposobljenost še ne zadoščata za samostojno kakovostno pedagoško delo. Preseneča me, da tovrstni premisleki niso bili opravljeni že maja, junija, saj smo vsi, skupaj z vlado, že takrat pričakovali drugi val epidemije. Če lahko dovolj zanesljivo napovemo, koliko ljudi bo okuženih s covidom-19, potem verjetno lahko tudi predvidimo, kolikšen bo med njimi delež učiteljev in kako se bo zaradi tega gibal kadrovski primanjkljaj. Ne vem, ali se samo meni zdi, da bi se dalo mnogo teh procesov precej bolje načrtovati. Tipičen primer ad hoc reševanja težav je denimo področje ocenjevanja znanja. Nedavni odgovor ministrice v oddaji Tarča, da se z ocenjevanjem znanja še ne ukvarjamo, ker smo sedaj šele na začetku šolskega leta, daje vtis, da šolska politika niti dva, tri mesece vnaprej ne razmišlja, kaj bo v sistemu problem. Pa čeprav že sedaj vemo, da problem bo, a ga bomo očitno raje reševali, ko bo postal dovolj akuten, ko bo treba zaključevati ocene. Pametna šolska politika bi imela že na začetku poletja pripravljene osnutke sprememb pravilnikov o ocenjevanju, osnutke protokolov, kako se bo ocenjevanje izvajalo, in ustrezne rešitve, ki bi npr. omogočale ocenjevanje znanja na daljavo, da bi se lahko učitelji pripravili. S tem bi se izognili vsaj nekaterim zagatam, s katerimi se zdaj soočajo učitelji in učenci."

Zdaj smo v situaciji, ko je bila za zaprtje šol vložena ustavna presoja. Je kljub različnim modelom in predvidenim možnostim zaprtja zgolj posameznega oddelka, šole zdravstveni vidik povsem prevladal nad posledicami, ki jih bo zaprtje imelo za otroke?

"Nasploh je občutek, da pri iskanju rešitev in ukrepov izrazito prevladuje medicinski diskurz. Do neke mere je to razumljivo, ker je virus v osnovi medicinski problem, tega nikakor ne želim podcenjevati. Pa vendarle bi morala bolj intenzivno potekati komunikacija med epidemiologi in tistimi strokovnjaki, ki lahko mislimo tudi na posledice na drugih področjih, in iskati optimalne rešitve, kako zajeziti širitev epidemije, hkrati pa čim bolj zmanjševati negativne učinke na pomembne družbene sisteme. V primeru šol – to dokazujejo v nekaterih drugih državah, kjer imajo podobno epidemiološko situacijo, pa šol niso zapirali kar vse povprek – so mogoče rešitve, ki so epidemiološko vzdržne in izobraževanju bolj prijazne. Smiselno bi bilo razmišljati o omejevanju izobraževanja v šolah tam, kjer je to res potrebno. Ne pa, da so se hkrati zaprle šole po vsej državi, nakar je bil ta ukrep pospremljen z argumentom, da je tako najbolj pravično, saj tako vsem zagotavljamo enake možnosti zaprtih šolskih vrat. Ne samo, da je to sprevrženo, če sporoča, da je pravično vsem otrokom enako kratiti pravico do izobraževanja, kaže tudi na povsem zgrešeno razumevanje pravičnosti kot enake obravnave vseh otrok, pa čeprav vemo, da so med temi otroki razlike, zaradi katerih bodo tisti iz bolj ranljivih skupin bistveno bolj prikrajšani kot tisti, katerih položaj je v tej družbi ugodnejši, bolj privilegiran. Zato bi morali razmišljati, kdo so najbolj ranljive skupine v izobraževanju in kako lahko s premišljenimi ukrepi dosežemo, da se razlike med otroki v teh že tako kritičnih okoliščinah ne bodo še dodatno povečevale."

Direktor Zavoda RS za šolstvo Vinko Logaj je dejal, da se standardi znanja ne bodo zniževali. Pa vendarle gre za drugačen način poučevanja, učenja. So na tem področju potrebne določene prilagoditve, kajti vsaj starejši osnovnošolci in dijaki najbrž še nekaj tednov ne bodo prestopili šolskega praga?

"To je zelo občutljivo vprašanje in v tej točki se strinjam z direktorjem Logajem. Krčenje obsega standardov znanja, ki jih je treba dosegati oziroma realizirati pri nekem predmetu, bi pomenilo, da vnaprej sprejemamo to, da bo znanja manj in izobrazba mladih manj kakovostna. S tem bi tudi učiteljem in šolam vnaprej sporočili, da je legitimno pričakovanja o znanju otrok zmanjšati. To je nevarno tudi zato, ker šolsko politiko in odločevalce v tej državi odvezuje resnega in napornega razmisleka o tem, kako zagotoviti kakovosten izobraževalni proces. Zato je treba k spremembam, ki vodijo v krčenje učnih načrtov, če si sposodim znano slikovito prispodobo, pristopiti s tresočo roko. Nisem naklonjen temu, da bi bil prvi razmislek v teh okoliščinah, kako bomo krčili standarde znanja, temveč si moramo postaviti vprašanje, kaj lahko naredimo, da izobrazbeni standard kljub kriznim razmeram ohranjamo. Seveda je jasno, da na daljavo ni mogoče dosegati vseh standardov znanja enako dobro, kot bi jih v šoli. Toda to pomeni, da je treba razmisliti, kako bomo vodili šolski proces v tem šolskem letu. Zavod za šolstvo je v učnih načrtih označil tiste standarde in cilje, za katere meni, da jih je možno lažje dosegati na daljavo, in tiste, pri katerih je to težje. To je korak v pravo smer. Sedaj pa je treba, prvič, zagotoviti pogoje, da bo te standarde na daljavo res mogoče dosegati, in, drugič, pripraviti strokovne in organizacijske rešitve, da bo mogoče po ponovnem odprtju šol kompenzirati primanjkljaje, ki so nastali v času šolanja na daljavo. Zato bi morali že danes razmišljati – ne le, kako gasiti trenutni požar, ampak tudi, kaj se bo zgodilo tisti dan in teden, ko se bodo otroci spet vrnili v šole. Potrebujemo načrt, kako bomo usmerjali in vodili učitelje, da bodo lahko čim bolj dosegali cilje. Vzpostaviti je treba mehanizme, s katerimi bomo ob koncu šolskega leta ugotovili, ali smo dosegli standarde in v kolikšnem obsegu. Narediti načrt, kako bomo tisto, česar nismo mogli doseči letos, dosegli prihodnje leto. Vse to so bistveno pomembnejši razmisleki v tem trenutku kot pa krčenje standardov znanja. Seveda je na mestu tudi vprašanje, ali bi potrebovali naši kurikularni dokumenti premišljeno in celovito prenovo. Morda se je smiselno pogovarjati o preobsežnosti kakšnega učnega načrta, ne bi pa kar pavšalno trdil, da so učni načrti preobsežni. Vsakega je treba temeljito pregledati in premisliti, ali so potrebne spremembe in kakšne. V tej državi smo že nasploh naklonjeni diskurzu preobremenjenosti in zato radi govorimo o preobsežnosti učnih načrtov. Toda treba je vedeti, da mednarodno primerjalno gledano pričakovanja do naših učencev niso višja kot do njihovih vrstnikov v razvitih izobraževalnih sistemih, in če naše otroke prikrajšamo za določene standarde znanja, tega znanja pač ne bodo imeli."

Omenili ste že ocenjevanje znanja. Zavod za šolstvo je izdal le priporočila, ministrica je dejala, da je to tudi stvar učiteljeve avtonomije. Bi vendarle bilo treba na tem področju spremeniti pravilnik o ocenjevanju, saj vidimo, da prihaja v praksi do absurdnih primerov, kot sta zahtevi po več kamerah v prostoru ali prevezi čez oči med spraševanjem?

"Če želi učitelj korektno oceniti učenčevo znanje, mora najprej narediti vse, kar je v njegovi moči, da čim bolj kakovostno in v celoti izpelje učni proces, od obravnave učne vsebine, utrjevanja, urjenja in vaje do ponavljanja in preverjanja – šele nato lahko od učenca pričakuje, da bo znanje tudi izkazal za oceno. Hkrati pa mora proces ocenjevanja potekati po jasnih formalnopravnih pravilih. Zato je problem, če še zdaj ne vemo, kako bomo to zagotovili v razmerah, kakršnim smo trenutno priča. Podobno težavo smo imeli že spomladi, ko je učni proces prav tako potekal okrnjeno, potem pa smo želeli ocenjevanje, kot da se ni nič zgodilo. Če učitelji nimajo jasnih strokovnih in formalnih usmeritev, je to odličen teren za samovoljno in pragmatično ravnanje, ki nima zveze s strokovno avtonomijo in ni dopustno, ga je pa mogoče razumeti kot izraz učiteljeve nemoči v danih okoliščinah, ki niso preproste. Učiteljevo avtonomijo namreč vzpostavljajo tako formalni okvir kot tudi načela strokovnega didaktičnega ravnanja, da jo lahko izvaja, pa mora imeti ustrezne organizacijske, sistemske in didaktične pogoje, ki jih mora zagotoviti država. Pravilniki, ki regulirajo ocenjevanje znanja, jasno določajo, da je znanje lahko ocenjeno, potem ko je didaktični proces dovolj kakovostno izpeljan. Zato se lahko zelo hitro zastavijo zelo relevantna formalnopravna vprašanja o veljavnosti ocen, ki jih bodo dobili učenci, če tem pogojem ne bo ustrezno zadoščeno, in to tudi po vrnitvi v šole. Problem z avtonomijo pri nas tudi je, da se prepogosto zlorablja, zato da se v njenem imenu delegira odgovornost po hierarhiji navzdol. Ko torej ministrstvo ugotovi, da česa ne more dovolj kakovostno zagotavljati, reče, da je to avtonomija šole. Odgovorni si tako malodane pilatovsko umijejo roke, namesto da bi razumeli avtonomijo kot nekaj, kar lahko šola ali učitelj izvajata, če za to omogočimo sistemske in strokovne pogoje. Ne morete kirurgu vzeti skalpela, operacijske dvorane in podpornega osebja, potem pa mu reči, da je to, kako bo operiral človeka, stvar njegove strokovne avtonomije."

Torej so spremembe pravilnikov o ugotavljanju znanja nujne?

"Formalnopravni okvir bi moral biti prilagojen okoliščinam, v katerih trenutno poteka pouk. Na kakšen način, je stvar tehtnega premisleka. Nesprejemljivo pa je prepuščati šole in učitelje realnim možnostim, da jim inšpekcija v nekem trenutku razveljavi tri četrt ocen, ker formalnopravni okvir ni bil prilagojen. Če kdo na ministrstvu misli, da bo s spremembo pravilnika aprila ali maja rešil problem ocenjevanja znanja, ki že sedaj poteka, je to po moji presoji zmotno. Niso pa to preproste stvari, ker ima vsaka sistemska poteza posledice, in primarna skrb mora biti zaščita pravice otrok do kakovostnega izobraževanja."

Kaj lahko tu storimo starši, ki smo spet vsaj deloma potisnjeni v vlogo učiteljev?

"Bolj malo, ravno zato pa potrebujemo jasno strategijo, kako bomo premostili sedanje obdobje, ki bo najbrž trajalo še nekaj časa. Najbrž imamo strokovnjake, ki bi znali povedati, kako dolgo bo tako stanje še trajalo, kakšni so realni obeti. In na teh predpostavkah je treba graditi sistem in iskati rešitve, ki bodo šle v smeri ohranjanja kakovosti znanja in zmanjševanja velikih razlik med različnimi skupinami otrok. Tako kot ima dober šahovski mojster naštudiranih dvajset potez vnaprej, bi moralo biti tudi v šolstvu. Mi pa smo pred dvema problemoma: zaradi bolj ali manj mrtvega teka čez poletje se moramo odzivati na trenutne okoliščine in hkrati razmišljati, kako v prihodnje. Skrajni čas je, da se na ministrstvu vzpostavi resna kompetentna ekipa ljudi, ki bo razmislila o možnih ukrepih. Seveda je na neki točki treba sprejeti politične odločitve, a te morajo biti strokovno podkrepljene, politika pa jih mora znati argumentirano pojasniti. Velika razlika je, ali je politika, ki je sicer vedno lahko strelovod našega nezadovoljstva, sposobna suvereno in argumentirano odgovarjati na kritike in utemeljevati odločitve ali pa ob kritikah gleda v tla in ostaja brez besed."

Strokovnjaki z različnih področij opozarjajo na številne posledice šole na daljavo. Organizacija za ekonomski razvoj in sodelovanje je ocenila, da lahko nekajtedensko zaprtje šol zaznamuje človeka za vse življenje. Je mogoče reči, katera starostna skupina bo zaradi tega najbolj prizadeta?

"Na to ni preprosto odgovoriti, saj je težko reči, da bodo mlajši učenci potegnili krajšo kot dijaki ali obratno. Realistično je pričakovati, da imamo v vsaki od teh skupin učencev, dijakov in študentov tiste, ki so v bolj depriviranem položaju kot drugi vrstniki, in ti, ki so že sicer potegnili krajšo, bodo zdaj še v slabšem položaju. Še bolj bodo odrinjeni na družbeni rob, ker je že v običajnih okoliščinah delo s takimi otroki bolj zahtevno. Bo pa, denimo pri otrocih iz prve triade, to so torej tisti, ki jih čaka še celotno izobraževanje, resnost posledic pomembno odvisna tudi od tega, kako bomo s to generacijo delali naprej."

Kako pa razumete poskuse uvajanja sistemskih sprememb v izobraževanju preko interventnih zakonov z argumentom izrednih časov? Trenutno aktualna sta izenačitev pogojev vpisa na fakulteto ne glede na splošno ali poklicno maturo in podaljšanje veljavnosti akreditacij visokošolskim institucijam.

"Težava, ki jo imamo v tej državi je, da je politika izrazito interesno obremenjena. Politike ne razumemo kot prizadevanja za skupno javno dobro, kot iskanje najboljših rešitev za celotno družbo, temveč je to zlasti polje uveljavljanja partikularnih interesov. V tem trenutku je dodaten problem tudi dejstvo, da imamo politiko z izrazito avtoritarnimi in nedemokratičnimi težnjami, kar nas oddaljuje od podobe demokratične države in družbe, kot smo si jo naslikali leta 1990. To je velik problem in se odraža tudi v političnih posegih na različnih področjih. Da se politika vmešava v postopke imenovanja direktorja javnega raziskovalnega zavoda in da se v protikoronskem paketu ukvarja s tem, kako rešiti neko univerzo, ki ima problem z akreditacijo, namesto da bi predlagala formalnopravne rešitve, ki so potrebne za zagotavljanje boljše kakovosti izobraževanja – očitno kaže na to, da izobraževanja ne jemlje resno. Temu je treba narediti konec, sicer bomo pristali v družbi, v kateri ne želimo živeti, v politiko pa bodo še bolj kot doslej vstopali le tisti, ki bodo v njej prepoznavali polje za uveljavljanje osebnih interesov."

Kakšne posledice ima lahko negotovost, ki se vnaša med raziskovalce z nepotrjevanjem direktorjev, kot je primer Igorja Ž. Žagarja in Pedagoškega inštituta ali tožbe zoper kritične profesorje in intelektualce, kot je primer vašega kolega Rudija Rizmana, ki ga toži SDS zaradi izrečenih besed, v znanstveni sferi?

"Za trenutno politično garnituro je značilno neposredno obračunavanje z vsakim malce vidnejšim posameznikom in institucijo, ki ne pleše po njenih taktih ali ji na kakršen koli način oporeka. Tožbe, kot ji je priča kolega Rizman, so za demokratično državo nekaj nepredstavljivega, imajo pa zgolj en namen: ustrahovati tiste, ki bi si upali na glas izražati kritične misli. Politika se tudi še kako dobro zaveda, da ljudje, ki vodijo pomembne institucije in so lahko v vsakem trenutku zamenjani, vedo, da ne gre le zanje, temveč posledice zaradi njihove kritičnosti lahko doletijo njihove zaposlene, kolege, ki so odvisni od dotoka javnih sredstev. Tudi zato menim, da imamo zlasti člani univerzitetne akademske skupnosti, ki še uživamo privilegij redne zaposlitve, dolžnost biti kritični do oblasti, ki ogroža temeljne demokratične vrednote in razkraja pravno državo, mi smo namreč še ena od redkih intelektualnih skupin, ki se jim ob izražanju kritičnih misli ni treba neposredno bati za lastno eksistenco. In žalostno, hkrati pa skrb zbujajoče je, da je treba 30 let po osamosvojitvi Slovenije to sploh izreči."