Hrabro, ojštro, dostojanstveno: Moja dežela je njihova država

Rok Kajzer
26.12.2020 05:00
Trideset let je malo. A dovolj, da uničiš sanje. Saj se jih še spomnite? Sami bomo odločali o svoji usodi. Postali bomo druga Švica. Mladi bodo imeli veliko priložnosti. Lačnih več ne bo.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj

Porumenele Večerove strani iz leta 1990 pokajo od optimizma, želja in velikih pričakovanj malega človeka. Slovenija je začela s težkega, a obetavnega štartnega mesta, vse je bilo pred njo. Nemogoče je bilo mogoče. Nekaj časa smo res sami odločali o svoji usodi, gospodarstvo je začelo cveteti, zdelo se je celo, da politiki razumejo, da so v službi ljudi. Obdobje naše naivnosti je trajalo, vse dokler se nismo nekega dne zbudili z zavedanjem, da so nas tam zgoraj, začenši z LDS in vsemi za njim, oropali vsega, kar si je srce v pomladi naroda sladkega obetalo. Politika je v spregi z gospodarstveniki tiho odpeljala podjetja, jih uničila ali prodala in danes le s težavo naštejemo podjetja, ki so še v slovenski lasti (ob pogoju, da niso bila deležna sumljive privatizacije). Delili so se položaji, funkcije, privilegiji - v državi, paradržavi, povsod. Pa mladi? Tisti najbolj sposobni pobegnejo takoj, ko se jim ponudi priložnost. Švica? Države izza desnega dela železne zavese nas prehitevajo po levi in desni, od Švice je ostal le "švic" tistih, ki garajo dneve in noči, da bi preživeli. Lačnih je kaj manj? Prej več. Saj res, živimo bolje, kot smo leta 1990. Bolje nam gre kot sosedom Hrvatom, katerih kupna moč je bila v čudoviti demokraciji HDZ pred štirimi leti za 27 odstotkov slabša kot leta 1978. V mraku Jugoslavije.

Zakaj se ne pogovarjamo o tem, kaj smo si pred tremi desetletji želeli in v kaj se je ta država izrodila? Smo trideset let kasneje res lahko ponosni na to, kar je nastalo? Je res čas za slavje, penino in čestitke? Za to, ker so, prosto po Lačnem Franzu, zajebali vse, kar se je zajebat dalo? Kako bedasto se počutim, ko danes v rokah držim dva uradna plebiscitna plakata, sneta v okrilju noči, da bi takratnemu srednješolcu ostala kot spomin na romantično obdobje nastajajoče slovenske države. Kako bedasto se počutijo šele tisti, ki so pol leta kasneje z orožjem zavarovali mlado državo in njeno prihodnost. Saj se spomnite Boba leta poveljnika TO Srečka Cehnarja, ki je dejal: "Soborci me sprašujejo, ali smo se borili za pravo stvar. Za domovino že, in če bi bilo treba, še stokrat. Ne pa za elite, ki so se okoristile brez moralnih in etičnih zadržkov. Kako jih ni sram?" Ni jih sram, Srečko, zdaj si bodo še muzej postavili, tako kot tisti, ki so si postavljali muzeje revolucije in so prav tako zajebali vse, kar se je zajebat dalo. In namesto da bi se pogovarjali o tem, kdo je ubil sanje "štirih milijonov pridnih rok, ki se ne rabijo bati samostojne prihodnosti", kot se je glasil slogan na plebiscitnem plakatu, se pogovarjamo o muzejih. Pa seveda o levičarjih, komunistih, ki nas menda želijo vrniti tja nekam v socializem.

Komunistov in socializma tukaj ni že tri desetletja, tiste, ki si želijo vrnitve v Jugoslavijo ali socialistični družbeni red, lahko preštejemo na prste ene roke. Kot da v Sloveniji mrgoli tistih, ki se pred spanjem pogovarjajo s Titovo sliko, v kleteh snujejo načrte za novo jugoslovansko ali celo boljševiško revolucijo in s štafeto tekajo po nekdanji ožji domovini. Če trije takšni vendarle obstajajo, so nepomembneži. A občutek je, ki ga uprizarjajo vladajoči, je, kot da bo Edvard Kardelj, skupaj s Stanetom Dolancem, vsak hip stopil skozi vrata. Če že kdo pogreša tiste čase, bi se moral vsak resen politik vprašati - je pred leti zapisala kolegica Sanja Modrić - zakaj je tako. Zato, ker (pre)mnogi živijo slabše, kot so takrat. Pa ni ne Jugoslavije, ne komunizma, ne Beograda, ki bi "sisal" naš denar. Dela se zjutraj, dopoldne, popoldne, zvečer in ponoči, zdravstvo je prilagojeno bogatim, mladi vse težje pridejo do zaposlitve ali stanovanja, pokojnine ne omogočajo dostojnega življenja, socialne razlike so vse večje ... Celotna Jugoslavija je bila leta 1990, ob razpadu, zadolžena za 16 milijard dolarjev, dolg Slovenije danes je 31 milijard evrov. Nikomur, dragi vladajoči, ni do Jugoslavije, komunizma, ampak do dostojnega življenja.

Ta komunizem, to odpiranje zgodovinskih in ideoloških tem, ki vam jih vsak dan mečejo pred nos, je navadno podtikanje, da bi vam oči zamazali s črno barvo, da bi razpravljali o nečem, kar ni pomembno, kar je irelevantno. Bojijo se, da boste odprli prave teme. Teh pa je na milijone. Kaj ste naredili in kaj še delate z našo deželo, ki je postala vaša, ne naša država?

Vladajoči pa o komunistih, levičarjih, zarotah, in to vsak dan. Po svoje je prav, da govorimo tudi o komunistih, če jim je ta tema že tako blizu, da se ni treba pogovarjati o gospodarstvu, zadolževanju, korupciji, pokojninah ... Preselimo se, samo za ilustracijo, na Hrvaško. Tamkajšnjo partijo je ob prelomu zapustilo 270.000 članov. Naslednica partije, ZKH-SDP, je ostala z le 40.000 člani, 70.000 članov nekdanje partije se je preselilo v HDZ. Desno HDZ. Hrvatje imajo natančne številke, mi na žalost ne, vemo pa, da je največ nekdanjih komunistov v dveh strankah - SD in SDS. Na izpostavljenih pozicijah prav v SDS, ki nas najbolj straši pred komunistično-levičarskim terorjem, ki da ga izvajajo nevladniki, kulturniki, intelektualci ...

Še več, ti isti preoblečeni komunisti delujejo prav z metodami, za katere smo leta 1990 mislili, da bodo stvar preteklosti. Kot v svinčenih časih zatirajo kritično mišljenje, napadajo novinarje in medije, omejujejo svoboščine in arbitrarno odločajo o človeških usodah. Nič od tega ni bilo zapisano na glasovnicah, na katerih je "da" obkrožilo več kakor 1,2 milijona prebivalcev. Ampak, saj veste, lažje je o komunistih, domobrancih, udbi, muzejih kot pa o resničnih problemih družbe, lakoti, bogatenju elite, boju zoper korupcijo, boju za zeleno, napredno in tehnološko razvito državo pa o reformah, utrjevanju javnega zdravstva in šolstva ... To so težke in resne teme, ki zahtevajo prave politike in za katere se je tistega decembrskega dne pred tridesetimi leti verjelo, da bodo hitro pospravljene z dnevnega reda.

Potrebuje kdo dva plebiscitna plakata? Poceni sta, ker sta veliko vrednosti izgubila.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.