Grška levica na razpotju med usodnimi odločitvami leta 2015 in novo vizijo

Pisalo se je leto 2015. V enem svojih zadnjih predvolilnih govorov je tedanja zvezda grške in evropske levice, Aleksis Cipras, predsednik protivarčevalne koalicije Siriza, v prestolnici največjega grškega otoka Krete, Iraklionu, citiral domačega antifašističnega upornika Manolisa Glezosa:

"A slišite ta zvok? Zgodovina nam trka na vrata."

Cipras je takrat pozval volivce, da se odzovejo: "Odprite vrata, da bomo lahko živeli, kakor smo sanjali, za kar smo se borili pet let; za pravičnost in dostojno življenje. Pozivam vas, da se borite do konca. V nedeljo bomo pisali zgodovino!" je naznanil.

Zgodilo se je to, kar so napovedovale vse meritve javnega mnenja: grški Sirizi je zaupalo kar 36 odstotkov volivcev, volilna udeležba je bila preko 60-odstotna. Po skoraj štirih desetletjih korupcije, škandalov in nepotizma so se socialdemokrati Pasoka in konservativni desničarji Nove demokracije preselili v opozicijo.

Grška politika je pisala zgodovino. Več kot dva milijona državljanov je Ciprasu in njegovi ekipi brezpogojno zaupalo. Cipras je hitro oblikoval vlado skupaj z manjšo konservativno stranko Neodvisni Grki. V 300-članskem parlamentu so Ciprasovi poslanci uživali večino s 149 sedeži.

Obdobje v prvem polletju vladanja Sirize leta 2015 še zdaj štejem kot neprecenljivo življenjsko izkušnjo: spremljala sem padec tradicionalnega okostenelega političnega sistema, ki ga je prevzemala mehka roka, novi prijaznejši obrazi ter politiki, ki so bili dostopni in neverjetno preprosti. Policisti so bili umaknjeni z ulic, hoja po grški prestolnici je postala lahkotnejša, ograja je izginila izpred parlamenta na trgu Sintagma v središču Aten. "Vau, prvič vidimo celoten parlament!" so takrat priznavali starčki, ki sem jih srečevala pred templjem demokracije. Oklicevali so se za "patriote", niso podpirali Sirize in je niso volili, vendar hkrati niso mogli skriti navdušenja nad očitnimi spremembami, ki so se dogajale. Tudi oni so se veselili.

Vzdušje na ulicah je kazalo na to, da so ljudje z delovanjem vlade zadovoljni. Še zdaj se spomnim, s kakšnim ponosom so Grki spremljali pogajanja med takratnim ministrom za finance Janisom Varufakisom in trojko evropskih posojilodajalcev. Ljudje so se smejali! Varufakis je kanaliziral njihovo voljo in želje, za kratko obdobje je nekdo govoril njihov jezik. Minister za okolje se je z motorjem pripeljal v službo, nekateri drugi z javnim prevozom. Ljudje so politike srečevali na ulicah, se z njimi rokovali in jih pozdravljali. To so bili časi! Transformacija v novo ero je bila očitna.

Obdobje ponižanja, ki so ga z vrinjenimi varčevalnimi ukrepi vpeljali socialdemokrati Pasoka in konservativci Nove demokracije, je bilo za kratko potisnjeno na stran. Nadzor mednarodnih finančnih institucij - trojke je ostajal. Hkrati ni bilo pričakovati, da se bo ostareli elitistični dvojček, ki Grčijo drži za vrat že od padca vojaške hunte 1974, poslovil. Svojo politiko privilegijev so institucionalizirali in Sirizo je čakala težka transformacija doma, zraven pa še pogajanja z nečimrnimi posojilodajalci.

V odnosu do vplivnih medijskih hiš je Siriza ostala osamljena. Vsakodnevno linčanje, posmehovanje, produciranje laži in blatenje predstavnikov nove vlade so se zdaj nadaljevali z neverjetno napadalnostjo. Moralni kompas medijev v Grčiji nikoli ni obstajal. Samo grška javna televizija ERT si je takrat za kratko prvič zaslužila oznako kredibilna. Druge privatne televizijske postaje (Antena, Star, Skai, Alfa in Mega) so s finančno podporo vplivnih oligarhov, ki so vsi blizu Novi demokraciji in Pasoku, še naprej izvajale agresivno propagando.

Do takrat neviden fenomen izjemne ljudske podpore je ostal. Še več kot to. V času pogajanj, ki so Varufakisa kot rock zvezdo izstrelila na mednarodno politično prizorišče, so Grki doma organizirali provladne demonstracije. Cipras je tudi zaradi svoje mladosti imel zgodovinsko priložnost, da postane politični simbol, idol - novodobni politični influencer.

Hladna prha vročega julija 2015

Prišel je 5. julij 2015. Grki so bili pozvani, da se ponovno odločijo. Vprašani so bili, ali so pripravljeni sprejeti nove varčevalne ukrepe. Odgovor: da ali ne. Danes zloglasni referendum ohi (proti) ​je bil za mnoge jasen pokazatelj, da ima v odločilnih pogajanjih s finančnimi institucijami Ciprasova vlada pomisleke. "Ne razumem, o čem naj bi se spet odločali! Ko smo jih izvolili, smo jih dali glas, da se borijo proti memorandumu, tako kot so obljubili. Zato so dobili mandat. Zakaj naj ponovno odločamo o stvari, o kateri smo se odločili že januarja?" so mi takrat pojasnjevali nekateri Grki.

Navkljub izjemnemu pritisku, bančnim špekulacijam, grožnjam z bankrotom Grčije, zaprtim bankam so ljudje še enkrat izkazali absolutno podporo Ciprasovi vladi: več kot 61 odstotkov se jih je odločilo, da nočejo novih varčevalnih ukrepov.

A v zakulisju je Ciprasova vlada že imela drugačen načrt.

Vodstvo Sirize je glasovalo v prid novemu varčevalnemu paketu, tako imenovanemu četrtemu memorandumu, in 13. julija je parlament navkljub drugačni odločitvi ljudi v zameno za novo posojilo sprejel nove triletne drastične ukrepe. Cipras pri tem ni imel podpore vseh svojih poslancev – tretjina jih je takrat ostro protestirala proti odločitvi stranke. Uporniški poslanci Sirize so bili označeni za izdajalce. Cipras je moral podporo iskati med nekdanjimi kritiki, Novo demokracijo in Pasokom. Kakšen zasuk!

Oster finančni pogajalec na mednarodnem političnem parketu, Varufakis, je bil odstranjen iz ekipe, odšli so tudi drugi priljubljeni politiki, kot sta vodja parlamenta Zoi Konstantopulu in minister za energetiko Panajotis Lafazanis. Odšla sta starosta grške levice Manolis Glezos in ekonomist Kostas Lapavicas. Tudi energičen in na ulici vedno prisoten podmladek Sirize se je ostro uprl politiki vodstva stranke. Večina jih je ta sicer manjši organ stranke zapustila.

Septembra tistega leta je Cipras, zdaj z nekaterimi novimi obrazi, razpisal volitve in na njih ponovno zmagal. Časa za predvolilno kampanjo ni bilo. Siriza je morala termine, kot so varčevalni ukrepi in posojilodajalci, zdaj črtati iz svojih govorov. Zmagala je s podporo, podobno januarski, a izgubila približno 300 tisoč volivcev. Slavje ni trajalo dolgo, razloga za veselje ni bilo, zanos je izginil z ulic.

Varufakis, ekonomski Mick Jagger, je na krilih slave, ki si jo je pridobil pri bruseljski pogajalski mizi, skupaj s šopom preostalih evropskih intelektualcev ustanovil panevropsko politično mrežo, Diem25. V Grčiji njegova stranka Mera25 velja za izjemno progresivno, neke vrste feministično-zeleno-proevropski intelektualni politični projekt. Na zadnjih volitvah 2019 so prvič vstopili v parlament.

Obdobje zanosa je minilo, Grki so postali politično pasivni, razočarani in prepuščeni samim sebi.

"Grčija sama proti Schaüblu"

Siriza je danes postarana, ni energije, ni drznosti, ni dinamike. Njen podmladek – nekoč integralni del glasnih grških protestov - je na ulicah potisnjen v ozadje. Njeno ime je med grško levico, ki si želi progresivnosti in drugačnosti, nepriljubljeno. Navkljub vsemu ostaja največja opozicijska sila in druga najbolj priljubljena stranka v državi. "Pandemija je otežila naše delovanje in aktivnosti na ulicah," nam v atenskem centru pove članica Sirize Rania Svigu, zadolžena za odnose z javnostjo. "Razumeti morate, da grška levica nima prostora v medijih, kar sicer velja za vse levičarske stranke. Svojo platformo smo prisiljeni graditi na ulicah, na univerzah ...," nam pojasni.

Siriza danes ostaja uporniški kritični glas proti ostrim reformam konservativne vlade Kiriakosa Micotakisa, ki kosijo po okolju, javnih univerzah, zdravstvu in delavskem razredu, vendar je brez vpliva in seveda moči. "Čutimo odgovornost do svojih volivcev," pravi Rania Svigu. Poudari, da se v Sirizi še vedno trudijo ustvariti prostor, kjer bodo vsi levičarski in progresivni državljani lahko dobili svoj glas. Obdobje vladanja med 2015 in 2019 označi za "zahtevno" predvsem zaradi mednarodnega pritiska.

"Podpis sporazuma po julijskem referendumu ni bil tisto, kar smo si v stranki želeli na začetku leta 2015, vendar druge možnosti ni bilo," pravi Rania Svigu. In doda: "Evropsko unijo vodijo desničarske sile in takrat smo bili edina progresivna vlada. Bili smo osamljeni. Grčija sama proti Schaüblu." Nemški finančni minister Wolfgang Schaüble je 2015 grškim predstavnikom vlade predlagal plan B: izstop iz evroobmočja. "To ni bila nikoli možnost za nas in bi pomenila katastrofo za Grke," pove Rania Svigu.

Predstavnico Sirize spomnimo, da so ljudje vendar bili na njihovi strani in pripravljeni na posledice, celo bankrot Grčije. Zagovarja, da so parlamentarne volitve septembra 2015 pokazale, da jim Grki še vedno zaupajo in da so bile njihove odločitve pravilne. "Ne pozabite: ukvarjali smo se z notranjimi spori, stranka je izgubila podporo, pa smo vseeno zmagali," se spominja. Nato doda: "Mislim, da je k temu pripomogla Ciprasova iskrenost. Govoril je resnico: podpisali bomo sporazum, vendar bomo na kar najboljši način izvedli ukrepe."

Od leta 2018, ko so finančne institucije Grčijo odvezale finančnega nadzora, je po zatrjevanju njene predstavnice stranka izvedla celo vrsto reform, ki so upoštevale delavske pravice. Med njimi navede: dvig minimalne plače, okoljske zakone, zaščito delavskih pravic, prespanski sporazum s Severno Makedonijo. Siriza je v tistem obdobju enega leta reformirala tudi kazensko zakonodajo, jo posodobila in uvedla spremembe v zastarelem kazenskem pravilniku.

Ciprasova stranka je dejansko avtonomno vodila državo samo eno leto.

"Zgodovina daje več priložnosti"

"Vse, kar smo storili, je bilo prav in tako mislimo tudi po šestih letih," nam pove. Sogovornico spomnimo, da je stranka po koncu mandata 2019 izgubila na volitvah, Grki pa so se razočarani obrnili od političnega delovanja. Volitve so vse manj obiskane, večtisočglava množica na ulicah je redkost. Če bi danes zmagali, bi storili kaj drugače?

"Vse bi lahko bilo drugače, ker ne bi imeli bremena trojke. Vlada bi lahko delala v odprtem okolju, saj ne bi imeli nenehnega pritiska finančnih institucij, ki so nadzirale naše delovanje," pojasni. Rania Svigu se obrne tudi v Evropo in pravi, da bi jih danes tam čakali dosti bolj ugodni pogoji, saj tudi v drugih državah zdaj vladajo progresivni voditelji. Siriza v takšnih razmerah na bruseljskem parketu ne bi bila sama. "Danes se v Evropi vidimo kot most med levičarskimi, socialnimi in zelenimi strankami," opiše evropsko povezovanje progresivnih sil v Evropi. "Desničarske stranke izgubljajo podporo, alternativno vizijo Evrope lahko zagotavljajo samo progresivne politične družine (levičarski, zeleni, socialisti). Nobeno od teh teles pa ne more zmage doseči samo. Povezovanje je nujno," strne.

Evropska politična slika je morda Sirizi danes bolj naklonjena, vendar se stranka doma nenehno ukvarja z loščenjem svojega imidža in ponovno gradnjo pisane levičarske platforme, ki je bila med letoma 2010in 2015 ena izmed najbolj progresivnih, glasnih in izstopajočih konceptov v evropski levici. Njena specifičnost so bila majhna gibanja, ki so izhajala iz uporniškega podtalja študentov, delavcev in delavk, intelektualcev, umetnikov, brezposelnih, zavrženih, pozabljenih in razočaranih.

"Danes udejstvovanje v političnih strankah ni popularno, kot je to veljalo pred 20 leti. Trenutno smo usmerjeni v iskanje podpore med mladimi, ki ne vedo, kakšna bo njihova prihodnost, in med nezaposlenimi ženskami," razodene. Vodstvo stranke bo tudi v prihodnosti ostalo enako: Cipras ne odhaja, novo ime se ne omenja. Siriza ima danes stabilno volilno telo in podporo, njen vodja pa ostaja glavni kritik Micotakisove nedvomno arogantne politike.

Medijski glas Sirize vprašamo, ali se je Cipras odzval, ko je leta 2015 trkala zgodovina na njegova vrata? "Zgodovina ne trka na vrata samo enkrat. Več je priložnosti, ki nam omogočajo, da obrnemo list in da zgradimo boljšo prihodnost," pod grškim parlamentom sklene predstavnica Sirize Rania Svigu.

Varufakis je zgradil alternativo

Predstavnica največje grške opozicijske stranke o finančnem ministru v prvi Ciprasovi vladi Varufakisu danes noče govoriti. "Ne komentiramo njegovih odločitev in izjav," pravi.

Odpravimo se do predstavnika za medije v Varufakisovi stranki Mera25, Kostasa Daskasa. "Naša stranka verjame, da če hočemo izvesti progresivno politiko v tej državi, se bomo morali soočiti s trojko," nam pove. Nadaljuje: "Nikakor svojega političnega programa ne bomo prilagajali posojilodajalcem, kot je to storila Siriza." Mera25 ima v parlamentu osem poslancev in je četrta največja opozicijska stranka.

"Mi imamo vedno pripravljen plan B - strategijo, ki bo državo rešila iz ekonomske zagate, če bi do te prišlo," pojasni Daskas. Mera25 ima zelo konkretne zahteve, med njimi nasprotovanje izkopavanjem v vzhodnem Sredozemlju, večje pravice za skupnost LGBTQ​, reformirali bi varnostne organe in razpustili nasilne policijske enote (Mat, Delta, Dias). Varufakisu je ob sebi uspelo zbrati izjemno napreden feministični, intelektualni in okoljsko naravnan kader. Vendar vse grške politične stranke danes nosijo breme, ki ga je pustila Siriza leta 2015.

"Grška levica je v fazi reorganizacije, a hkrati na prelomni točki. Siriza je izgubila zaupanje ljudstva, na drugi strani smo mi akumulirali del volivcev, ki so na referendumu julija 2015 glasovali proti," pove predstavnik Varufakisove stranke. Mera25 ima sedež v vsaki grški regiji, vendar se povsod ukvarjajo s podobnimi težavami: eno je po mnenju Daskasa nezaupanje ljudi v grško levico, na kar je usodno vplival referendum, drugo pa medijska blokada, ki so je deležni.

"Le redki mediji kanalizirajo naše sporočilo v javnost in s temi problemi se ukvarja celotna levica," nam pove. "Poleg tega na ruralnem območju srečujemo ljudi, ki jih moramo najprej informirati o osnovnih težavah, ki pestijo našo družbo, ker iz medijev ne izvejo ničesar," pojasni Daskas. Pravi, da so se lotili "gverilske taktike", podpirajo gibanja od spodaj, nagovarjajo ljudi "od blizu", delijo letake, na svoji spletni strani imajo Radio Mera. Stalno so prisotni tudi na ulici, podpirajo delavske proteste, demonstracije v podporo človekovim pravicam ... Stranka se ponaša z največjim številom žensk v grškem parlamentu.

"V naši parlamentarni stranki imamo ljudi, ki v grškem političnem prostoru nekaj pomenijo. Poleg Varufakisa je to še Sofia Sakorafa, nekdanja atletinja in borka za pravice palestinskega ljudstva. Pa Kriton Arsenis, ki beleži dolga leta okoljskega aktivizma. Med poslanci najdemo pravnico, umetnika ..." nam našteje. Mera25 je z glavnim ambasadorjem stranke zelo dejavna na mednarodnem področju. Vzpostavlja nove odnose v Angliji, nedavno pa je Varufakis obiskal tudi Slovenijo, kjer se je srečal s Slavojem Žižkom.

Kaj pa doma? Kaj bi storili, če bi zgodovina potrkala na njihova vrata? "Začrtali bomo jasen cilj in se ga držali, od obljub ne bomo odstopali. Vrnitev nacionalne valute je za nas sprejemljiva možnost," sklene Daskas.

Leto 2015 se je pisalo enkrat.

Škodo, ki jo je naredila Siriza, bo težko popraviti. Ljudje morajo na izkušnjo najprej pozabiti, da bi lahko alternativam dali priložnost. Težko je verjeti, da bi se takšni ekonomsko-politično-družbeni moment kmalu vrnil. Cipras je imel priložnost, da postane vodja progresivne evropske politične revolucije.

Zgodovina mogoče res ponudi več priložnosti, vendar niso vse enakovredne.