V času izgradnje slovenskih urgenc se je zamenjalo sedem ministrov, kljub kartelnim dogovorom in izsiljevanju izvajalcev smo z veliko in preveč osebnega angažmaja nekateri posamezniki na ministrstvu za zdravje in iz stroke rinili naprej in po mojem mnenju na področju urgentne medicine največji projekt ministrstva v zadnjih petdesetih letih izpeljali do konca, in to zelo uspešno.
Negativna poročila računskega sodišča (RS), ki jih sam sicer jemljem bolj z računovodskega vidika in ne strokovnega, zagotovo niso dobra popotnica za tiste, ki se mučimo, da bi sploh še kaj premaknili za paciente na bolje. RS glede na poročilo očitno ni bilo zmožno doumeti, da je pri izvajanju takšnega projekta, ki traja več let, treba sprejemati nič koliko kompromisov. Tudi tega ne, da se projekt izvaja v izredno togem državnem sistemu planiranja in izvajanja proračuna, na kar nimamo nikakršnega vpliva. Če bi upoštevali vse tisto, kar je RS ocenilo kot neučinkovitost (zahteva po dodatnem analiziranju - čeprav je bilo že vse analizirano, iskanje optimalnih variant - ob postavljenih standardih in denarju na voljo smo naredili najbolj optimalne variante), si upam trditi, da marsikateri urgentni center danes ne bi stal. Mogoče pa celo RS ne bi presojalo učinkovitosti izgradnje, ker izgradnje nobenega sploh ne bi bilo. Evropska sredstva bi pač šla nekam drugam, zagotovo pa ne za urgentne bolnike. Toda izgradnja urgentnih centrov je bila nujna in predpogoj, da sploh dobimo ustrezno organizacijo in seveda postopoma tudi kader - v starih prostorih brez opreme mladih urgentnih zdravnikov in visoko usposobljenih medicinskih sester za urgenco danes zagotovo ne bi videli.
Dolgo ne bodo kimali potezam, ki jih za priljubljenost med ljudstvom izvaja naš politični sistem
