/ PETEK, 15. JANUAR
Danes sem se zbudila z nekim nenavadnim občutkom. Včeraj zvečer sem kar pet ur skupaj s 1500 drugimi spremljala sejo Študentskega zbora Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, cilj je bil sprejetje proračuna za leto 2021. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani je sicer ustanoviteljica najstarejšega neodvisnega študentskega radia v Evropi, Radia Študent. Njena dolžnost je tako tudi sofinanciranje delovanja radia. A tokrat predlagani proračun sploh ni predvidel financiranja Radia Študent, katerega ustanoviteljstva si želijo pri ŠOU že nekaj let znebiti. Na začetku je bilo vse skupaj videti bolj klavrno.
Dokler se ni začelo dogajati nekaj presenetljivega, za kar si naivna optimistka v meni želi, da bi bilo res. Po odličnih nastopih predstavnikov Radia Študent se je zazdelo, da so začeli študentski poslanci in poslanke na podlagi vseh podatkov spreminjati svoje mnenje. A po drugi strani so se v tem času precej nerodno zapletali tudi v lastne proceduralne in statutarne zanke. Med drugim so ugotovili, da glasujejo o rečeh, o katerih sploh ne bi smeli. Na koncu niso podprli predvidenega proračuna. Radio Študent je zmagal eno bitko, a prihodnost je še vedno negotova, borimo se naprej.
/ SOBOTA, 16. JANUAR
Pred kakšnim mesecem ali dvema nazaj so me v Pionirskem domu povabili k sodelovanju na festivalu Hokus pokus: Festival znanosti in umetnosti. Danes je bil dan za predavanje o znanosti v izobraževalnem sistemu. Načrtovala sem predavanje o tem, zakaj je treba ravno pri osnovnošolskih otrocih predstavljati znanost in jih ne podcenjevati. Do te stopnje, ki je zadnja vsem skupna raven izobraževanja, moramo razviti vrednoto znanja, znanost pa ne sme postati nekaj odtujenega in neoprijemljivega. Na koncu sem govorila o tem, da nekateri na področju evolucijske antropologije zagovarjajo tezo, kako se ljudje od drugih živali razlikujemo zaradi kumulativne kulturne evolucije. Ljudje ustvarjamo in prilagajamo svoje okolje našim načinom življenja, učimo se drug od drugega, posnemamo vedenja in se učimo ob uporabi orodij ter jih celo izpolnjujemo skozi več generacij prenosa znanja. Vse to je ob inovacijah pripeljalo tudi do razvoja računalnikov in tipkovnic - dveh orodij, ki ju uporabljam za pisanje tega dnevnika.
Učenje in ustvarjalnost sta pomembna stebra znanosti in se prepletata tudi v človeški evoluciji in razvoju. Predavanju je sledilo zanimivo vprašanje: "Kdo je mene navdušil za znanost?"
Ne pretirano družabnega otroka, kot sem bila jaz, je navdušila knjiga. Pravzaprav zgolj ena stran knjige avtorja Josteina Gaarderja Zofijin svet. V njej avtor pove zgodbo o zajcu, otrocih in odraslih. Po njegovem smo kot otroci na vrhu zajčjega kožuha in se čudimo triku, ko nekdo potegne ogromnega belega zajca iz klobuka. S starostjo vsi smrtniki počasi polzimo v notranjost kožuha, naša radovednost pa upada. Vedno manj si želimo tudi tvegati, da bi prišli nazaj na rob kožuha in se čudili vsemu, kar se dogaja okoli nas. Ujamemo se v monotono vsakdanjost. Po prebranem sem si, stara enajst let, zadala, da nikoli ne potonem globoko v zajčji kožuh, ampak bom poskusila svet opazovati z vrha zajčjega kožuha in negovati radovednost.
Upam, da bo vsaj ta misel ostala z vsemi udeleženkami in udeleženci predavanja - ostanite radovedni!
/ NEDELJA, 17. JANUAR
Po kosilu mi zvoni telefon: messenger na facebooku se pogosto oglaša. Že kar vem, kdo je. Oglasim se, na drugi strani je Ada. Črn smrček, dve veliki čokoladno-karamelni očesi in par trikotnih ušes vidim. "Živijo, Ada! Kako si?" Velika pasja glava še kar gleda. Jaz si mislim, upam, da ve, da sem jaz na drugi strani. Kar pričakujem, kako bo rekla "Živijo" ali pa vsaj "Hov - hov!" To se ne zgodi, zato nadaljujem: "Si dobro spala? … Si že imela zajtrk? … Kdaj greš na sprehod?" Pes še kar gleda. Spomnim se: "Ada, kje imaš zmaja?" Ada ima modrega zmaja, pasjo igračo. Zmaj je z Ado, že odkar sem jo kot mladiča pred dvema letoma in pol prinesla domov. V tistem trenutku velike pasje glave ne vidim več, a zaslišim pisk. Ada je našla zmaja. Upam, da se me še spomni in ve, kdo je ujet v telefonu.
Vem, da pasje vedenje antropomorfiziram. Psi ne sledijo video pogovorom. Bolj kot na vid se zanašajo na vonj. Zvok pa je v elektronskih napravah popačen. Vseeno so pse že naučili uporabljati tablične računalnike za namene raziskav. Ada je, že odkar je bila mladička, z zanimanjem gledala televizijo, video pogovorov pa je tudi vajena. Adino življenje je bilo že pred pandemijo razdeljeno med dve državi, zdaj pa je v času enega vala bila v eni, v času drugega pa v drugi.
/ PONEDELJEK, 18. JANUAR
Danes sem se zapletla v pogovor o tem, katere novice spremljam. Največ jih dobim skozi družbena omrežja. A zadnje čase sledim mnogim prispevkom novinark in novinarjev ameriško-kanadskega medija Vice.
Gre za novice o ljudeh, ki so namenjene ljudem. Naj pojasnim. Ko govorijo o pandemiji, vedno vključujejo veliko različnih ljudi. Osrednje osebe prispevka o tem, kako se je med ameriškimi staroselci širil SARS-CoV-2, so tisti, ki so zaradi okužbe izgubili najbližje. Vmes najdejo tudi mesto za zdravniško osebje, za tiste, ki skrbijo za pokope umrlih in vse drugo.
Podobni obliki so sledili pri poročanju o tistih, ki dolgo časa prebolevajo covid. Nekje od pet do deset odstotkov mlajših, ki se okužijo z novim koronavirusom, namreč preboleva okužbo dalj časa kot mesec dni. Ponavljajo se jim glavoboli, imajo vročino, težave z dihanjem, s koncentracijo in spanjem ter druge s covidom povezane simptome. Pravzaprav so dolgotrajni covid odkrili kar bolniki in bolnice sami. Povsod po svetu so se organizirali v skupine, kjer si med seboj delijo znanja in nasvete, razvili so tudi projekte ljubiteljske znanosti, namenjene raziskovanju dolgo trajajočega covida.
Ko poročam o znanosti, prepogosto pozabim, da znanost predstavljam ljudem in da znanost tudi govori ljudem in o ljudeh. Informacije je treba, tudi če gre za čisto znanost, počlovečiti.
/ TOREK, 19. JANUAR
Stvar, ki je bila del mojega vsakdanjika v časih pred pandemijo, je bil šport. Vedno sem rada pogledala videe ključnih trenutkov tekem ameriške košarkarske lige. Šport je zame, odkar se med nami širi nalezljiva bolezen, zanimiv le še z vidika epidemije. Pri tem me zanima, kako uspešno in usmerjeno znamo uporabiti orodja javnega zdravja v primerih, ko imamo cilj, da ljudje v določenih dejavnostih ne zbolevajo. Strategija ameriške profesionalne lige NBA za čas korone obsega kar 134 strani in temelji na znanjih s področij javnega zdravja in epidemiologije. Seveda tovrstno življenje, polno testiranja in življenje v mehurčkih, tudi za športnike in športnice ni najbolj prijetno. Kažejo se sicer posamezne razpoke, a verjetno je bilo igranje v poletnem mehurčku v Disney Worldu na Floridi duševno še bolj naporno.
V ligi NBA so se poleti povezali tudi z raziskovalno skupino univerze Yale, ki je razvila testiranje za prisotnost SARS-CoV-2 v vzorcih sline, zato da so lahko preverili zanesljivost tovrstnega testiranja. Upam, da bodo testi z vzorci sline čim prej dostopni tudi širši javnosti, pa tudi, da jim na podlagi sprejetih pravil uspe izpeljati vse športne dogodke. Verjetno še vedno razveseljujejo nekatere ljudi, jaz se k njim vrnem, ko bo čas za nove podvige po pandemiji.
/ SREDA, 20. JANUAR
Po Združenem kraljestvu razsaja nevihta Christoph. V nekaterih predelih prihaja do poplav. Ada ne mara dežja, danes je lahko šla iz njenega začasnega zatočišča v Birminghamu le na krajši sprehod. Jaz se še vedno čudim nad poimenovanjem neviht na otoku. Kaj hudega vam pa hoče Bella ali pa Doris?
/ ČETRTEK, 21. JANUAR
Ne vem, ali se to dogaja samo meni, verjetno ne. Različni ljudje na družbenih omrežjih si z menoj vsak dan delijo mnenja, kako bi oni kaj naredili, kaj bi napisali ali kaj bi povedali. Ob tem mojo glavo vedno znova preplavi besedilo pesmi Nameless Faceless avtorice Courtney Barnett, ki se s svojimi kritikami spopada tako: "On je rekel: 'Lahko bi pojedel juho, polno črk, in ven spljuval boljše besede kot ti.' A jih nisi." Ali pa verzi Emkeja: "Veš, kaj bi ti mogo? Nehat pravit, kaj bi kdo mogo …"
Jaz dam svoja besedila in razmišljanja težko od sebe; iz prejetih kritik se tudi veliko naučim. Vedno si rečem, da vem, da bi lahko bilo boljše, a to je pač najboljše, kar sem v tistem trenutku, času in kontekstu življenja lahko dala od sebe. Pogosto pozabljamo, da poznamo le delce življenja in vsakdana drugih ljudi. Prijaznost do drugih je vedno na mestu.
