/ PETEK, 22. APRIL
Prebujanje to jutro traja malce dlje. Zaključuje se tretji teden mojega bivanja v Berlinu, dnevi so delovni in polni, vtisov in občutkov je mnogo, razdalje v nemški prestolnici terjajo čas in kondicijo, tako da ob jutrih v mišicah in glavi čutim akcijo prejšnjih dni.
Včerajšnji dan se je razvlekel v noč. Z Michaelo, dolgoletno kolegico s Češke, sva šli na pijačo v Kreuzberg, okrožje, ki slovi po multikulturnosti in ljudeh najrazličnejših identitet ter razgibanem, utripajočem nočnem življenju. Lepo zaključiva to dragoceno srečanje po dolgem času, sva rekli, pa preveriva kakšen kul berlinski lokal. Haha, lažje reči kot izbrati. Liste priporočenih barov na spletu so neskončne, zato sem upoštevala namig domačina. Lercher und Eulen, lokal za raznovrstne dnevne (škrjance) in nočne ptice (sove). Prijetno sva se ugnezdili. Znova sem hvaležno pomislila, naši obrazi so razkriti, stojimo drug ob drugem, besede med ljudmi lahko potujejo brez digitalnih in drugih medprostorov, ki jih je še razmahnilo ohranjanje razdalje.
Kakšna sreča. Srečo sem ob slovesu zaželela tudi prijateljici. Objem, nato sem se odpeljala na drugi konec Berlina, v kulturno središče Literarisches Colloquium Berlin (LCB) ob Wannseejskem jezeru, namenjeno avtorjem in prevajalcem, kjer bivam s štipendijo za svoj aktualni prevod. Z vlaka sem ujela nekaj nočnih prizorov, tako polnih ljudi, da sem nejeverno strmela. Tu so velikonočne počitnice, Berlin je privlačen tudi za domače goste. Poleg tega ni bilo mogoče spregledati, kako budno to slavno nočno življenje spremlja policija.
Začnem torej miren petek v družbi prevoda. Malo spokojnosti pred načrti ob koncu tedna.
/ SOBOTA, 23. APRIL
Vstanem zgodaj, želim uresničiti načrt, da en dan v tem mesecu zapustim Berlin in si ogledam eno od mest s seznama 'najlepša majhna mesta v Nemčiji'. Ker dneva nisem mogla določiti vnaprej, sem vozovnico hotela kupiti pač pred odhodom. Toda tik pred odhodom je cena trimestna številka, čeprav je za nemške razdalje ta pot relativno kratka. Huh, tisto mestece kot iz slikanice je naenkrat predaleč. Ampak nobene škode, možnosti je veliko, saj sem v Berlinu! Sedem na klopco. Sprememba načrta je stvar treh minut. Čez dvajset minut sem na postaji Warschauer Straße v okrožju Friedrichshain, namenjena proti trgu Boxhagener Platz, znanem po sobotni tržnici, bolšjem trgu, pa kopici dobrih lokalov in trgovinic. Kmalu sem v gneči, dogajanje je več kot očitno tudi turistična zanimivost.
Mojo pozornost pritegne ena od umetniških stojnic z zanimivo potiskanimi tkaninami in papirji. Zapletem se v pogovor z mladenkama, pojasnita mi, da so njune izdelke navdihnili abstraktni detajli s fasad znanih berlinskih stavb, pogosto spregledani, na primer kovinski piramidasti kvadrati na krogli televizijskega stolpa na Alexanderplatzu. Tako se prek skritih arhitekturnih elementov povezujeta s svojim mestom. Njuno domiselnost in delo podprem z nakupom z vzorcem s slavnega Kina International iz časa DDR. Ure bliskovito minejo, zato se po zdaj že zgodnjepopoldansko polnih ulicah odpravim nazaj na postajo. Tu me vsakič pretresejo brezdomci, v Berlinu jih je po zadnjih podatkih več kot 20 tisoč. Pogled nanje mi pospeši srčni utrip in v grlu požiram cmok.
V vseh delih mesta videvam nešteto znakov podpore Ukrajini – na strehah večine kulturnih ustanov plapola ukrajinska zastava, mnoge visijo tudi z oken zasebnih stanovanj, na steklih so protivojni napisi. K solidarnosti in pomoči nagovarjajo malodane vse javne ustanove, celo nočni klubi. Po zadnjih podatkih iz časopisa je v Berlinu stalno prijavljenih že več kot 50 tisoč beguncev, vsak dan prispe dva tisoč novih. Na glavni železniški postaji vidim prostovoljce, ki jim pomagajo ob prihodu. Mesto živi svoje razburljivo življenje, vendar ne pozablja na tiste v stiski.
/ NEDELJA, 24. APRIL
Uf, pestra nedelja, da malo takih, z dvema pomembnima dogodkoma. Prvi, volitve. Glasujem na ambasadi, kjer je obisk precejšen. Predvolilnih soočenj nisem spremljala. Oprla sem se na besede mojega Andreja, ki mi je v minulih letih večkrat rekel: "Samo do naslednjih volitev ne pozabi tega, kar smo danes doživeli." Na primer, kako je v parlamentu kdo glasoval. Ali ravnal. Dejanja (še) vedno povedo več kot besede.
Potem sem dogovorjena z Nadjo, Slovenko, ki v Berlinu dela kot psihiatrinja. V dveh urah nama uspe izmenjati nekaj vtisov, predvsem o njenem življenju tu. V Berlin je prišla pred osmimi leti, po zaključenem študiju na mariborski medicinski fakulteti. Brez znanja nemščine. Začela s priložnostnimi deli, na primer v trgovini s spominki. Malo pozneje je dobila možnost za specializacijo. Ne morem skrivati občudovanja do njenega poguma in predanosti. Za takšne je Berlin pravo mesto.
Drugi dogodek je mamin okrogli jubilej. Misli mi, obložene z dobrimi željami, bežijo k njej. Pravzaprav že nekaj dni. Na tržnici zanjo fotografiram velikanski šopek potonik, namesto voščilnice.
Popoldne mine ob branju časopisov, potem preverim še rezultate volitev. Veter se obrača.
/ PONEDELJEK, 25. APRIL
Dopoldanske ure posvetim prevodu. Po 20, 30 straneh knjige vedno čutim, kako vse bolj 'padam' v besedilo, se poglabljam vanj, ponotranjam vzdušje. Pripovedovalec, ki mu dajem glas, se mi vse bolj razpreda po glavi. Tokrat 16-letnik, ki išče pot v odraslost. To še nikoli ni bilo lahko, ampak s svojo zgodbo me pogosto spravi v smeh. Naklonjenost do junaka delo precej olajša. Delo si popestrim z glasbenimi vložki, saj mularija v romanu posluša veliko muzike – tako se še bolj uglasim z njimi. Živela osemdeseta!
Dan je sijoč, zato se popoldne odpravim v okrožje Charlottenburg, v četrt Neu-Westend. Moj cilj je ulica Altenburger Allee 19. Tu sta od 1939. do 1942. živela Harro in Libertas Schulze-Boysen. Skoraj pol leta sem med prevajanjem njune zgodbe živela z njima, pred nekaj dnevi je izšla z naslovom Harro in Libertas. Dobra, presunljiva literatura. Harro velja za začetnika odporniškega gibanja proti nacionalsocialističnemu režimu od leta 1936 do 1942, znanega pod imenom Rote Kapelle z več kot sto člani, iz različnih družbenih krogov. Gestapo jih dolgo ni uspel razkrinkati. Avtor Norman Ohler prek zgodbe tega neobičajnega, silno pogumnega para izvrstno izriše življenje in vzdušje v Berlinu od konca Weimarske republike do prvih let vojne. Njuna življenjska drža je aktualna tudi za današnje čase, saj tistih, ki bi hoteli diktirati naša življenja, v sodobnem svetu ne manjka.
Na njuni nekdanji hiši je spominska plošča. Postojim minuto … kako mlada sta dala življenje – seme za boljši svet, ki je vzklilo. Asociacija na Ukrajino je neizbežna. Trpko dvomim, da tam danes življenja ugašajo za boljši svet.
/ TOREK, 26. APRIL
Ves dan preživim 'doma', v LCB-ju. Svoje poslanstvo uresničuje že mnogo let s prireditvami in seminarji na temo književnosti in prevajanja, nudi pa tudi nastanitev v okviru različnih rezidenčnih štipendij, torej za bivanje in delo.
Zvečer je branje štipendistov meseca aprila. Avtorji mlajše generacije, dve Nemki, Madžarka, Kanadčan, nagrajeni, kritiško hvaljeni. Prijetna družba v odmorih in prostih popoldnevih, navdihujoči sogovorniki z zavidanja vrednimi talenti. Zanimivo je slišati njihove literarne glasove na odru. Pohvalim jih. Kolegica mi vrne kompliment, da jaz sem bila pa služba za stike. Razveseli me, med ljudmi, naključno zbranimi pod isto streho, dobro vzdušje ni vedno samoumevno.
Ta večer je tudi nekakšen zaključek meseca, zato se še dolgo zadržimo v zimskem vrtu s pogledom na nočno Wannseejsko jezero.
/ SREDA, 27. APRIL
Vau, kakšen pomladni dan! S Chrisom se odpraviva na Teufelsberg. "Kaj, če bi šla kar s kolesi, enajst kilometrov ni toliko," predlaga. Gledava zemljevid, od hiše do tja kaže samo gozd. "Točno vem, kje je treba iti, ne skrbi." Ne ugovarjam, saj pravi, da je v Kanadi doma v gozdu. Če se znajde tam, se bo tu najbrž tudi, si mislim. V naslednji uri odkrijem, da se lahko v nemški prestolnici kilometre daleč peljem skozi gozd.
Teufelsberg je umetna vzpetina v gozdu Grunewald, narejena iz ruševin po zavezniškem bombardiranju konec 2. svetovne vojne. V času hladne vojne so na njej postavili ameriško prisluškovalno postajo s petimi antenami, katerih bele kupole so ohranjene do danes. Američani so jo uporabljali do 1991. Takrat zapuščene stavbe so že več kot dvajset let muzej na prostem, največ pozornosti pa pritegne ulična umetnost na vseh stenah stavb. Največje slike merijo več kot 250 kvadratov, vsako leto jih nekaj dajo porisati na novo, z aktualno vsebino. Živobarvna, družbenokritična, odštekana, mestoma bizarna galerija s fantastičnim razgledom na Berlin naju posrka za dve uri, marsikateri grafit naju spravi v smeh, marsikatera slika navduši.
Domov se vrneva po slikoviti poti ob reki Havel. Na koncu z močmi odložim kolo, ampak bilo je vredno vsakega trenutka.
/ ČETRTEK, 28. APRIL
Dnevnik napišem že kar zjutraj. Po dnevni normi prevoda me nič več ne zadrži – grem ven, da užijem še zadnja dva dni.
Sklepna beseda: nekaj vrstic iz pesmi Ich hab' noch einen Koffer in Berlin Marlene Dietrich:
En kovček še zmeraj v Berlinu imam,
kaj kmalu spet tja se podam,
blaženost preteklih dni,
še vedno v tistem malem kovčku ždi.
P.S. Hvala, Nemčija, Berlin, Jürgen Jakob Becker! Hvala, Oskar in Andrej!
