(DNEVNIK) Mirko Ploj: Nikjer ni opozorila, da smo v resnici najbolj nevarni ljudje

/ PETEK, 14. MAREC

Čeprav je danes svetovni dan spanja, vstanem zgodaj. Staro slovensko ime za mesec marec je sicer sušec, vendar suše ni čutiti, saj močno dežuje. Zato ostanem doma in uživam ob vonju in pitju dobre kave. Pod prsti se sliši šelestenje časopisnega papirja, saj vneto obračam Večer, da pridem čim prej do "črne kronike". Zaradi poklicne deformacije te vesti najprej preberem.

Potem se odpravim na policijsko upravo, kjer se udeležim sestanka, na katerem usklajujemo aktivnosti za izdajo zbornika ob 40. obletnici policijske konjenice v Mariboru. Z zaključki sestanka sem zadovoljen. Če bo vse po sreči, bo zbornik izdan v mesecu avgustu. Predstavitev zbornika in slovesnost ob visokem jubileju organiziranega delovanja policijske konjenice je predvidena v mesecu septembru na Konjeniškem klubu Maribor v Kamnici.

Spet ne vem, kdo se koga bolj drži. Jaz mobitela ali mobitel mene. Med sestankom zaslišim zvok in se vprašam, pa komu zdaj zvoni? Nič ne pomaga, da se oziram okrog. Spet zvoni meni. Zato se jezim, ker sem ga spet pozabil pozabiti doma. Kliče me razočarana babica, ker nihče nič ne stori, njen vnuk in številni njegovi sošolci pa so žrtev nasilnega osnovnošolca na OŠ Korena. Pravi, da so učiteljice, socialna delavka, še posebej pa ravnatelj brez empatije. Smili se jim le mali nasilnež, žrtve (otroci) pa naj bi si bile same krive za vse, kar se jim dogaja. Ne bom komentiral! Vprašam le: "Ali ima ta ravnatelj svoje otroke?" Ker na družabnih omrežjih vidim njegovo sliko, ocenim, da je mlajši. Zato mu želim, da bi dočakal tudi svoje vnuke. In kaj bi oziroma bo storil in kako se bo počutil, če bodo njegovi vnuki deležni maltretiranja v šoli? In kaj bo on takrat pričakoval od ravnatelja? Morda on svojih otrok in vnukov tudi ne bo vzel niti v varno zavetje šole, kaj šele pod svoje varno okrilje? Zaradi zaznanega nasilja, ki mi je blizu, tako po krajevni razdalji kot po osebnem razumskem dojemanju, bom knjigo z naslovom Izgubljeno otroštvo, ki me čaka na nočni omarici, kar malo odložil.

Popoldan smo "mučeniki" kluba upokojenih delavcev MNZ Maribor za naše članice organizirali slovesnost ob dnevu žena in materinskem dnevu. Slovesnosti se je udeležilo 42 naših zvestih in še vedno aktivnih članic. Pripravili smo jim bogat kulturni program ter poskrbeli za pogostitev. V znak hvaležnosti in spoštovanja smo jim podelili večcvetni nagelj.

/ SOBOTA, 15. MAREC

Je že res, da sem penzionist, a se vseeno veselim vikenda, ko imam manj obveznosti in praviloma več časa za druženje, klepet, obiske, lenarjenje ... A danes ne bo tako, saj se odpravljam v Ljubljano. Zveza policijskih veteranskih društev Sever Slovenije me je povabila, da se udeležim letne skupščine. Zapisali so, da mi bo vročeno priznanje zveze.

Jutranja dvourna vožnja v Ljubljano ob stalni glasbi dežnih kapelj in stalni nevarnosti akvaplaninga je kar naporna. Res prejmem "zlato plaketo Sever" za pomembno pomoč pri organizaciji in delu združenja Sever Slovenije.

Večer je čas za sprostitev, zabavo in smeh. V Kulturnem domu Toneta Partljiča Pekre Limbuš si v okviru festivala komedije ogledam komedijo Poroka čistilke Marije v izvedbi DKD Svoboda Senovo. Gledam in doživljam vse povsem drugače kot gledalci okrog mene. Prvič, ker sem sam več kot stokrat stal na tem istem odru in ker sem eno od stranskih vlog tudi sam odigral v tej Partljičevi komediji. Nehote se zavem, kako se počutijo igralci, ko čakajo, da se odpre zavesa. Doživljam njihov pozitivni stres, ker poznam te občutke. Ko stopiš na oder pred polno dvorano, te zaslepi sij žarometov. Zato gledalcev ne vidiš, kar je dobro. V nasprotnem primeru bi lahko koga izmed njih v prvih vrstah dvorane prepoznal. In koncentracija bi podzavestno popustila. Tekst bi odšel, glava bi ostala prazna in to celo tako, da ne slišiš niti šepetalke. To je bil zame sproščujoč večer, poln smeha, ko sem bil obkrožen z ljudmi dobre volje. V takšnem prijetnem vzdušju sem tudi zaspal in se prepustil sanjam.

/ NEDELJA, 16. MAREC

Prebudim se v turobno in deževno jutro. A vreme moje dobre volje ne more skaliti. Kot zmeraj tudi danes nestrpno pričakujem obisk vnukinje. To prikupno, zvedavo dete me neizmerno osrečuje. Ta mali otroček, ki že vneto uveljavlja svoje želje, se zna tako nežno priviti k meni. Objame me z vso svojo otroško močjo. Me prime za prst in odpelje v sobo, kjer imam zanjo spravljene igrače. Igrava se. In ko z mamico odhajata, mi sname copate in prinese čevlje. Želi, da grem z njo. Potem se dolgo poslavljava, saj mi s svojo rokico maha in pošilja poljubčke. Jaz pa ostajam v pričakovanju naslednjega snidenja. Ah, zavedam se, da skozi to mojo dvojno vlogo dedka postajam vedno bolj čustven.

Po dobrem nedeljskem kosilu se odpeljem v Šomat, v to lepo slovenskogoriško vas, kraj mojega nesrečnega otroštva. Marsikdo me vpraša, če je to v Sloveniji? S ponosom mu povem, da leži vas v občini Šentilj, ob reki Muri. Obiščem sestro, ki prav danes praznuje rojstni dan. Skupaj posedimo v Lovskem domu na Vranjem Vrhu. Tukaj stoji tudi "moja" učilna zidana, ki sem jo obiskoval osem let. A zaradi spremembe namembnosti danes to ni več šola, temveč večstanovanjski objekt.

Beseda nanese tudi na dogodek, ko so ji pred nekaj dnevi iz hleva ukradli pujska. "Misliš, da ti ga je ukradel nekdo iz nuje, ker je bil lačen?" vprašam. "A, kje pa. To je bil lopov, pravi pujs, ki se masti na žuljih mojih rok!" mi odvrne sestra. Seveda, saj tudi sam to še kako dobro vem.

Svoje spomine na otroške dni obudim v naslednji dolini, kjer se sprehodim po poti do hiše, kjer sem preživljal svoje otroštvo in mladost. Zdaj je tam le še podrtija, a za stenami razvalin, ki so nekoč predstavljale moj dom, so ostali številni dragi mi spomini in premnogo zelo žalostnih zgodb. Ah, koliko poti sem v življenju že prehodil, a to pot do domačije še vedno prepoznam kot svojo prvo. Včasih je bila prehojena, da ni bilo bilke, trave na njej, danes je vsa zaraščena. Na mamin vrt me opomni le še pušpanov grm, prepreden s pajkovo mrežo, vse ostalo prerašča suh plevel.

Potem se odpeljem še do Marije Snežne, kjer so na tamkajšnjem pokopališču kraj svojega poslednjega počitka našli številni Šomatčani, tudi moja mama. Žal je ne morem objeti ne prijeti za roko, a jo nosim v srcu. Poklonim se ji in vsem mamam sveta.

/ PONEDELJEK, 17. MAREC

Med jutranjo rutino branja Večera mi zazvoni telefon. Kliče prijatelj Branko, ki pravi, da se mu ta teden neverjetno vleče, zato me vabi na kavo. Popijeva jo na hitro, brez pravega užitka in klepeta. Mudi se mi po prijatelja Hinka, s katerim se odpeljeva na ogled policijske postaje vodnikov službenih psov in konjenikov in srečanje s policisti konjeniki. Pričakajo naju prva in edina mariborska policistka na konju in štirje policisti konjeniki. V pogovoru izvem marsikaj zanimivega; opisujejo, kako čuteča žival je konj, kako dolgotrajen spomin ima, kako se naveže na "svojega" konjenika ...

Popoldne prideta na obisk dolgoletna družinska prijatelja Milena in Milan. Družimo se in klepetamo. Načrtujemo, kako in kje bi lahko preživeli prvomajske praznike. Večer preživim pred računalnikom, saj pišem in urejam jubilejni zbornik.

/ TOREK, 18. MAREC

Zjutraj na poti od zobozdravnika srečam našega poštarja. Ko izve, da prihajam od zobozdravnika, me vpraša, če je bilo hudo? Potožim se mu. Hudo ja, hudo, pa še kako! Prej sem imel luknjo v zobu, zdaj jo imam pa v žepu oziroma na bančni kartici. In oba se kislo nasmehneva.

Potem se ustavim še v "moji" knjižnici. S prijazno knjižničarko ugotoviva, da Partljič ne uspe tako hitro pisati novih romanov, kot jih jaz lahko berem. Pove mi, da se tudi moja knjiga z naslovom Zaznamovano otroštvo dobro izposoja in bere.

V krogu članic in članov našega kluba preživim naslednji dve uri ob igranju pikada in snovanju dejavnosti kluba v naslednjih mesecih.

Popoldan sem v naravi, na vikendu. Mudi se že, da opravim rez brajde in povežem šparone. Obrežem še živo mejo in delno pospravim za seboj. V naslednjih dneh me čaka še kar nekaj dela.

/ SREDA, 19. MAREC

Svoj jutranji ritual pitja kave začnem v Ritualu. Pričetek dneva si polepšam v družbi prijateljev, bivših stanovskih kolegov Branka, Hinka in Jožeta, ki se kar tako spontano srečujemo na jutranji kavici. Tem za debato imamo več kot dovolj.

V mestu srečam kar nekaj Jožic in Jožefov, ki danes godujejo. Jasno, saj je to eno izmed bolj pogostih imen pri nas, zato se, vsaj tisti, ki bomo lahko po kosilu malo zadremali, nismo mogli raziti brez vsaj ene zdravice.

/ ČETRTEK, 20. MAREC

Danes je prvi pomladni dan. Dan, ko razmišljam o prebujanju narave, premiku ure, pa tudi o darilu za starejšo vnukinjo, saj se bliža njen rojstni dan. Ker vem, da ji bo največ pomenilo dobro kosilo naše super babice, jo pokličem. Pripoveduje mi, kako zaguljeno je v teh letih guliti šolske klopi. Glede darila pa hudomušno doda: "Ja objem in vprašanje, če rabim kaj evrčkov, bo dovolj?"

Popoldan v IC Pekre prisluhnem pogovoru na temo vojne v Ukrajini in varnostne situacije v svetu. Gost je Uroš Lipušček, novinar in politični publicist. Vesel sem, saj se srečamo upokojeni policisti, ki smo se leta 1991 srčno in brez strahu, v sodelovanju s pripadniki TO in civilnimi strukturami bojevali za svojo domovino. Po slišanem dobim potrditev, da je človek človeku največji sovražnik. In res je, povsod piše, da alkohol ubija, da ubijajo cigarete, žal pa nikjer ni opozorila, da smo najbolj nevarni pravzaprav ljudje.