(DNEVNIK) Aleksandra Lovrenčič: Za ljudi, za skupnost, za prijateljstva, ki trajajo vse življenje

/ PETEK, 21. FEBRUAR

Po včerajšnji krvodajalski akciji sem čutila, da bi mi nekaj več počitka resnično koristilo. Danes si zato vzamem čas, da telo nadoknadi izgubljeno energijo. Čeprav mi krvodajalstvo nikoli ni povzročalo težav, vseeno občutim rahel padec moči, kar je verjetno znak, da bi se morala bolj poslušati. Kri sem zdaj darovala že skoraj dvajsetič, kar me navdaja s ponosom, hkrati pa me vsakič znova spomni, kako pomembno je to dejanje. Včasih se zalotim, da obžalujem, da nisem zbrala poguma že prej - a bolje pozno kot nikoli. Krvodajalstvo je bilo vedno nekako prisotno v moji družini. Moj ata je bil dolgoletni darovalec vse do takrat, ko je zbolel in tega ni mogel več početi. Zdaj pa tradicijo nadaljujem s svojim Alešem, kar mi pomeni še toliko več. Lepo je vedeti, da lahko s tako preprosto gesto nekje nekomu rešim življenje.

Počivala sem le do večera, seveda, ko smo se člani upravnega odbora Turistično-kulturnega društva Pekre in organizacijski odbor 21. Festivala komedije Pekre sestali še na zadnjem srečanju pred uradnim začetkom. Pregledali smo finalne organizacijske aktivnosti in kako poteka promocija na družbenih omrežjih, radiu in televiziji. Treba bo narediti še reklamni plakat zadnjih dveh festivalov – javim se. Po uspešno zaključenem sestanku smo se zadovoljni poslovili, nekateri pa so se odločili večer zaključiti s prav posebnim razlogom za slavje – naš Bojan je postal dedek! Seveda je to zahtevalo vsaj en simboličen "Na zdravje!".

/ SOBOTA, 22. FEBRUAR

Danes je bil prav poseben dan. Izvedli smo 133. občni zbor PGD Radvanje. Kot vsako leto smo se zbrali, da skupaj pregledamo, kaj smo dosegli, kaj smo se naučili in kam želimo naprej. Ko sem kot predsednica razlagala o vseh dosežkih preteklega leta, sem se zavedela, kako ponosna sem, da sem del te ekipe. Veliko smo govorili o prihodnosti - o nujnih investicijah v opremo, izobraževanju mladih gasilcev in druženju z drugimi društvi. To ni le organizacija, to je družina. In brez naših članov bi vse to ne bilo mogoče.

Najbolj ganljiv trenutek večera? Priznanje za 50 let predanega dela v gasilstvu, ki sta ga prejela Ivan Špes in – moj ata, Alojz Lovrenčič. Ko vidiš takšno predanost, takšno vztrajnost in ljubezen do gasilstva, dobiš zagon. To je dokaz, da gasilstvo ni le obveznost, temveč način življenja.

A občni zbor ni bil le resno delo – bil je tudi čas za sproščeno druženje, smeh in spomine. Prvič po dolgem času smo ostali pokonci dolgo v noč, skupaj s prijateljskimi društvi, obujali pretekle dogodivščine in kovali načrte. In ob koncu večera je bilo jasno – gasilci nismo tukaj samo za intervencije, temveč za ljudi, za skupnost, za prijateljstva, ki trajajo vse življenje. Danes smo si ponovno obljubili, da bomo to poslanstvo ponosno ohranjali tudi v prihodnje.

/ NEDELJA, 23. FEBRUAR

Že sredi tedna sva se z Meto dogovorili, da si vzameva čas za naju in pobegneva v naravo – tokrat na Žavcarjev vrh. Ti najini pohodi so neprecenljivi. Svež zrak, gibanje, najina neskončna debata in občutek, da za nekaj ur pustiva vse skrbi za sabo. In seveda, Nutella, rjava dalmatinka, ki z največjim veseljem teka pred nama in preverja vsako potko. Med hojo klepetava o vsem – o službi, družini, o stvareh, ki nama ležijo na duši. To je terapija, ki je ne more nadomestiti noben kavč, terapevt ali knjiga za samopomoč. Hvaležna sem za vse svoje prijateljice in vedno znova ugotavljam, kako zelo dragocene so. Tokrat se nama Maja ni mogla pridružiti, ker je dobila obisk.

Popoldan udarijo napori preteklih dni. Najprej utrujenost, potem pa vročina – 39,1 °C. Kako? Saj jaz ne zbolim! Še manj pa dobim vročino. A tokrat me je položilo. Počivam, ležim, smilim se sama sebi in čakam, da mi nekdo skuha čaj. Aleš? Tudi on je zbolel. Perfektno, kajne? Tako leživa vsak na svoji strani kavča, nesrečna in prehlajena. Še dobro, da imava Julijo in Vita, ki sta pomagala pri vseh opravilih in nama skuhala čaj.

/ PONEDELJEK, 24. FEBRUAR

Ostanem doma, obvestim zdravnika in sodelavce, se trudim predelati vročino in občasno odgovorim na kakšno službeno sporočilo. Pravica do odklopa se začne tam, kjer si dovoliš. Preskočim uradne ure in delo v pisarni PGD Radvanje, Sara tokrat opravi sama.

Popoldne se počutim toliko bolje, da pripravim plakat preteklih dveh festivalov za reklamna stojala. Razmišljam o tem, kako sem hvaležna Lini, da je pred dvema letoma nastavila osnove grafike, da jo lahko le dopolnim z novimi podatki in fotografijami. Kljub temu porabim več kot tri ure, da je zadeva pripravljena za tisk.      

Vito je odšel na mladinske gasilske vaje, kjer se pripravljajo na gasilski kviz v organizaciji Gasilske zveze Maribor. Upajmo, da bo letos vsaj eni ekipi uspel preboj na regijski kviz.

/ TOREK, 25. FEBRUAR

Danes grem nazaj v službo, kjer me čaka več kot 150 elektronskih sporočil. Vloga vodje mednarodne in projektne pisarne, ki pokriva še celo promocijsko dejavnost fakultete, ni enostavna. Zelo sem hvaležna, da imam sedaj pomoč in da smo v preteklih letih na teh področjih napredovali ravno zaradi tega, ker je v pisarni več delovne moči.

Vito ima NZS-trening v Dupleku. Ker imamo člani Športno-kulturnega društva Pionir občni zbor (začetek leta je vedno zanimiv in poln obveznosti), ga na srečo peljejo starši drugega nadobudnega nogometaša Nogometnega kluba Pekre-Limbuš. Deljenje prevoza je najboljša stvar za vse zaposlene starše. Hvaležna sem, da smo se našli.

Po občnem zboru grem še na sestanek Judo kluba Železničar, kjer smo se dogovorili o nadaljnjem operativnem delu, saj smo pred kratkim izvolili novo vodstvo društva. Treba je bilo določiti način komunikacije in pregled dostopov za družbena omrežja.

/ SREDA, 26. FEBRUAR

Ko se v Sloveniji začne prebujati pomlad, v Pekrah zavlada nekaj posebnega – smeh, zabava in sproščenost. Vsako leto v marcu naš oder zavzamejo komedijantke in komedijanti, dvorano pa napolni občinstvo, željno dobre volje in tistih neprecenljivih trenutkov, ko skrbi vsaj za nekaj časa zbledijo. Festival komedije Pekre je praznik za vse, ki obožujejo gledališče – tako ustvarjalce kot gledalce. Vsaka predstava na svoj način vzbuja smeh, ki ne izključuje, ampak povezuje.

Smeh je balzam za dušo, še posebno takrat, ko se zdi, da svet razpada na vse strani. Vsakodnevno smo priča političnim spletkam, pohlepu, brezkompromisni tekmi za moč in vpliv, populizmu brez meja. In potem se zgodi trenutek, ki te prevzame – na tiktoku naletim na govor guvernerja Illinoisa, JB Pritzkerja. Njegova elokventnost, mirnost in spoštljiv ton so tako močno zadeli bistvo, da si ne morem kaj, da ne bi pomislila: kaj, če bi se takšna kultura dialoga preselila tudi v slovenski državni zbor? Naslednja štiri leta bodo za cel svet izjemen izziv, saj bo Donald Trump skupaj z Muskom dodobra pretresel politične vezi po svetu, njuna diskriminatorna dejanja pa povzročila nestabilnost. Nova svetovna vojna? Resnično upam, da le v najbolj črnem scenariju.

Danes moram peljati Julijo na trening. Ob sredah zaradi poškodbe ostaja in trenira doma, medtem ko je Maša na skupnem treningu v Celju.

/ ČETRTEK, 27. FEBRUAR

Ko gledam dogajanje zadnjih dni doma in po svetu, se potrjuje, da današnja družba res potrebuje smeh, razvedrilo in kritični pogled na svet okoli nas. V teh časih, ko se zdi, da je vse preveč sivo, komedija postane zrcalo družbe in hkrati pobeg – in prav v tem daje Festival komedije Pekre svojo edinstveno vrednost. Vsako leto smo priča izjemnim nastopom amaterskih dramskih skupin, ki se po kakovosti že povsem približajo profesionalnim gledališčem. Ni naključje, da se med ljubitelji gledališča vedno znova sliši: "Sodelovati na Festivalu komedije Pekre je za amaterska gledališča to, kar je Borštnik za profesionalce." In na to sem neizmerno ponosna.

Ne gre pa brez ljudi, ki stojimo za tem festivalom. Radu Pavalecu, umetniškemu vodji, gre izjemna zahvala za njegovo predanost – ure in ure izbire najboljših predstav, da lahko naše občinstvo uživa v vrhunski igri, energiji in domiselnosti nastopajočih. Prav tako ne smem pozabiti prostovoljcev Turistično-kulturnega društva Pekre in še posebej Ilke Riedl, ki kot predsednica organizacijskega odbora neutrudno skrbi, da festival vsako leto zablesti. Brez našega skupnega truda, brez sponzorjev, donatorjev in vseh, ki na kakršen koli način prispevajo, Festivala komedije Pekre ne bi bilo.

Ko bo ob koncu večera dvorano napolnil smeh, ko bodo gledalci vstali in z aplavzom nagradili ustvarjalce na odru, bom vedela – vse je bilo vredno. Vse ure priprav, usklajevanj, načrtovanj in včasih tudi tistih drobnih skrbi, ali bo vse potekalo tako, kot mora. Tudi dirkanje domov s službene poti v Avstriji, ko bom z mislimi že v dvorani, a me čaka še dolga vožnja, da pravočasno prispem. Utrujena, a polna adrenalina, ker vem, da me čaka prav poseben trenutek – trenutek, ko bom stopila na oder in uradno otvorila 21. Festival komedije Pekre. Festival, ki je več kot le niz predstav. Je praznik smeha, ustvarjalnosti in neprecenljive energije, ki jo prinesejo igralci in gledalci skupaj. In ko bo oder oživel, ko bo dvorana preplavljena z radostjo in navdušenjem, bo vse naporno usklajevanje preteklih mesecev pozabljeno. Ostala bosta le občutek ponosa in nepopisne sreče, da smo znova ustvarili nekaj nepozabnega.