(DNEVNIK) Aljaž Koprivnikar: Med obveznostmi in ljudmi, ki polnijo moj svet

/ PETEK, 14. FEBRUAR

Noči so vse krajše, dnevi vse daljši, kar je posledica multipliciranja nalog, ki se zgoščajo v nekakšno groteskno zgoščeno strukturo časa. Prebudim se iz neprespanosti, iz še enega nočnega urejanja programa za Poetry Expo. To je tisti občutek, ko si hkrati insomnija in mehanizem – nič več oseba, ampak stroj, ki izpisuje ukaze, preverja maile, preklada besede iz enega jezika v drugega, iz enega formata v drugega. Vse se začne – kot vedno – s pregledom e-pošte. Hitro uredim ThinkPub, Versopolis, NovelEU, ArtAct ... Nato se prebijem do Fabule. Nekje vmes – prva kava. Potem druga. Misel na Kafko. Kazenska kolonija. Besede v mojem dokumentu se zlivajo v mehaničen zapis. Kaj pomeni delati v kulturi, če se sam znajdeš v stroju, ki proizvaja brez prestanka? Skozi digitalno nevihto pride nepričakovano povabilo k pisanju Večerovega dnevnika. Kaj naj sploh pišem? Bo to zgolj dokumentacija utrujenosti? Ko ura prikaže popoldan, se zavem, da sploh še nisem prišel do pisarne. Na srečo nekaj dobrih novic: prevajalec je prevedel moje pesmi v španščino, maja jih predstavim v Hondurasu. In potem telefon. Vesna iz Goge. "Kdaj prideš?" Seveda. Pozabil sem na srečanje CELA v Novem mestu. Na hitro se spravim od doma, v avtu še zadnji maili, nato že sedim med znanci in prijatelji, Ano, Rino, Natalijo, Alešem, Heleno ... Govorimo o projektih, o sodelovanjih, o smislu literature v času, ko se zdi, da je njena vloga vedno bolj vprašljiva – ali pa ravno zaradi tega vse bolj nujna. Večer napolnjen z zgodbami. Pripovedujemo študentske zgodbe, navijam za Vesno in njeno povoženo srno. Vino razveže jezike, vračam se v študentske dni: ekskurzije, nočne razprave, famozno društvo "sam še deci deci pa bodo heci". Vse je bilo možno, predvsem pa – upanje ni bilo zgolj abstrakcija. Ko se vračam v hotel, razmišljam, ali ni to tisti redki trenutek, ko kultura ni administracija, ni projekcija, ni projekt – ampak tisto prvinsko, skupno, bistveno.

/ SOBOTA, 15. FEBRUAR

Zbudim se v Novem mestu, sprehod skozi mesto me pomiri, morda celo prečisti. Dolenjski muzej, razstava Dialog generacij. A časa ni veliko – vlak v Ljubljano ne čaka. Razmišljam o seznamu opravil, o festivalu, o vsem, kar je še treba urediti. Potem pa me zadane: to je morda zadnji vikend pred Fabulo, ko sem lahko še sam. Ko pridem domov, sprejmem odločitev – danes ne odpiram mailov, ne delam. Pravica do počitka naj bi bila uzakonjena, a v praksi ... posvetim se banalnostim: pospravim stanovanje, odprem naključno izbrane knjige, ki jih kupujem na potovanjih in nato puščam, da na njih leži prah. Jorge Martins, Tim Holland, Song Kyeong-dong, Michael Lentz, Heisler – danes berem brez cilja, brez roka, brez pritiska. In po dolgem času občutim nekaj, kar bi lahko opisal kot svobodo. Zvečer se le vrnem k pisanju. Brane bo vsak čas izgubil potrpljenje – rokopis pesmi že močno zamuja. Pozno ponoči se uprem delovni naravi in odprem Netflix. Potrebujem nekaj, kar bi izklopilo misli. Nemška serija Cassandra. Spomni me na okroglo mizo v Turinu, kjer sem govoril o umetni inteligenci – njenem potencialu in nevarnostih. Resnično vsi postajamo stroji, da hranimo sistem, ki nas melje. Ste vedeli, da ChatGPT za 1000 znakov porabi pol litra vode? Ironično, da me je ravno prejšnji teden nekdo ob vsej preobremenjenosti potolažil z nasvetom: "Pa uporabi ChatGPT." Pomislim na Oscarja Wilda in njegov esej Človeška duša v socializmu – o človeku, ki se šele v družbi brez skrbi za materialno resnično uresniči. Pogledam okoli sebe – nepregledni seznami nalog, nedokončani projekti, kupi knjig, ki jih še nisem prebral. Morda nekoč. Zaspim.

/ NEDELJA, 16. FEBRUAR

Nedeljsko jutro bi moralo prinašati občutek miru, a zbujam se z občutkom, da mi v rokah polzi nekaj neotipljivega. Čas, ki ga ne morem dohiteti. Fabula se bliža. To ni več abstraktna misel, ampak neizogibno dejstvo. Razmišljam, da bi šel do mame, obiskal svojo nadrealistično babico. A ugotovim, da mi tudi danes to ne bo uspelo. Razdalja med menoj in bližnjimi ni geografska, je časovna, je mentalna – dnevi postajajo urejeni okrog rokov, ne okrog odnosov. Vsaj nekaj lahko opravim – pokličem Betty v Berlin, Pedrota v Lizbono, preverim, kakšna je situacija v Pragi. V teh mestih diham drugače. Tam se ne sprašujem, kam spadam, ker ni nujno, da sploh spadam. Prepišnost, možnost odmika. Popoldne poskusim pisati. Izpišem pesmi, ki ju moram poslati v Bolgarijo za prevod. Včasih imam občutek, da so pesmi edina stvar, ki je ne pišem zgolj iz nuje. Da je v tem trenutku nekaj prvinskega – trenutek, ko besede ne služijo sistemu, ampak zgolj sebi. Pred večerom se odločim, da se vrnem k nečemu osnovnemu, skoraj ritualnemu – spečem quiche. Že dolgo Beletrino Digital pregovarjam, da bi moral imeti svojo kaotično kuharsko oddajo, ob kozarcu Primitiva, s preveč improvizacije in premalo merjenja. Preden zaspim, še en klic – Guadalajara, Adrian. Morda zgolj zato, da se spomnim, kaj pomeni dvojina. Ta nežna posebnost jezika, ki ni niti osamljenost niti množica – ampak nekaj vmes, nekaj intimnega, povezovalnega. Ko zaprem oči, imam občutek, da sem za trenutek ujel ravnovesje med obveznostmi in ljudmi, ki polnijo moj svet.

/ PONEDELJEK, 17. FEBRUAR

Ponedeljek kot struktura, ki jo življenje vsili, ritem, ki določa začetek tedna, ne glede na to, kdaj se je prejšnji zares končal. Vse se začne po znanem zaporedju: pisarna, zadnje podrobnosti programa Fabule, prihodi gostov, urejanje knjig, klici ... Matjaž hodi v krogih, telefon v roki. Še vedno trdim, da je njegov način komuniciranja eden očitnih primerov delovnega ADHD-ja, a brez njega bi prostor deloval manj dinamično. V pisarno prispejo prve knjige kot dokaz, da se vse to nekam steka. Vmes še en Zoom: podpora ukrajinskemu založniškemu sektorju. Razmišljam o tem, kaj pomeni podpirati kulturo v razmerah, kjer je kultura preživetje, ne le umetniški izraz. Ukrajinske založbe izdajajo knjige kljub vojni, kljub izpadom elektrike, kljub uničenim tiskarnam … Pregledam naslednja snemanja Versopolisa, preverim situacijo z instalacijami Fabula Polis. Nekje vmes povabilo na EFA srečanje v Edinburgu. Ko končno zapustim pisarno, se sprehodim po Ljubljani, ki se mi zdi tuja. Gentrifikacija je neviden proces, ki se pokaže v malenkostih – v nenavadno sterilnih izložbah, v zaprtih lokalih, ki so nekoč pomenili nekaj drugega, v vzdušju, ki ga ne prepoznam več. A medtem si zaobljubim nekaj banalnega, skoraj smešnega: da bom končno šel do tiste pekarne, kjer imajo ploščate rogljičke. Morda je to dovolj.

/ TOREK, 18. FEBRUAR

Torek je ponedeljek v ponovitvi. Dnevi pred festivalom se sesedajo drug v drugega, razlike so minimalne, ritem enak: računalniški zasloni, nešteti sestanki, usklajevanja, popravki, e-pošta ... Zjutraj pisarna. Video intervju za Kreativno bazo. Tema? Letošnji slogan Fabule – Izkrivljena resničnost. Slogan, ki ga vsak dan razumem na nov način. Pridem v pritličje, kjer me čaka oseba, ki pravi: "Prišla sem na intervju."

"Odlično," rečem, "kam greva? Kje bo svetloba dobra?"

Pogleda me nekoliko zmedeno. Pogledam prav tako zmedeno. "Morda kar v sejno sobo?

Usedem se in rečem: "Ali kar začneva?"

A oseba na drugi strani še bolj začudeno prične: "Diplomirala sem iz ekonomije ..."

Vprašam. "Video intervju? Izkrivljena resničnost?"

"Ne," odgovori, "intervju za delo v administraciji."

Trenutek tišine. Nesporazum. Izkrivljena resničnost? Tudi dobesedno. Pospremim jo do administracije in že se pomikam naprej, proti Društvu slovenskih pisateljev. Razmišljam, kako se projekti prepletajo in poskušajo literaturi dati prostor v svetu, ki ji namenja vse manj pozornosti. Popoldan in večer znova minevata v kolesju Fabule. A kljub ponavljanju ostaja neka skupna točka, zaradi katere vse to še vedno opravlja smiselno funkcijo. Literatura kot zadnji prostor, kjer večglasje še obstaja, kjer v izkrivljeni resničnosti ni le dokumentiranje sveta, ampak način, kako se mu upreti.

/ SREDA, 19. FEBRUAR

Zgodaj zjutraj, še preden mesto povsem oživi, pred mojim domom ustavita avto Matjaž in Blaž. Danes nas pot vodi v Celje. Pregled zadnjih podrobnosti programa, dogovor o dogodkih v gledališču, usklajevanje tiskovne konference, urejanje še zadnjih detajlov. Festival se bliža in vsaka odločitev, vsak popravek, vsak detajl šteje. Pokažejo mi stanovanje, kjer bom med festivalom bival. Še ena začasna postaja. Vedno bolj imam občutek, da živim iz kovčka v kovček, iz mesta v mesto, iz projekta v projekt. Biti na prepihu je morda tudi način, kako ostati v gibanju, kako ne okameneti v rutini. Prejmem prvi poziv k izključitvi enega od gostov letošnje Fabule. Razlog? Njegova nacionalnost, ne njegovo delo. Ni prvič. Zgodovina se ponavlja, le subjekti se menjavajo. V minulem letu ruski, tokrat izraelski avtor kot tisti, ki je nesprejemljiv. In karavana bo šla dalje. Brez vpogleda v to, kar naj bi Fabula pomenila – prostor za kritične glasove, za odpiranje dialoga. Avtorjev ne presojam po njihovih potnih listih, ampak po njihovi kritični drži, po tem, kaj imajo povedati, kakšen svet nam odpirajo. Spomnim se Berlina poleti, dušenja svobode govora, kako se resnica lomi, kako postaja orodje političnih interesov. Spomnim se njega, ki je v Tel Avivu. Izkrivljena resničnost – znova. In literatura kot edini prostor, kjer se je še mogoče upreti preprostim odgovorom.

/ ČETRTEK, 20. FEBRUAR

Sreda se zlije v četrtek.

Uredništvo mi je že vnaprej določilo meje dnevnika:

"Četrtek lahko napišete že v sredo in ga pošljete najkasneje v četrtek dopoldan, še posebej zato, ker imamo potem več manevrskega prostora."

Torej, naj zaključim predčasno? Naj pišem o dnevu, ki šele prihaja, a ga že zdaj dokončam? Skoraj tako kot literatura, ki vedno za korak prehiteva realnost.

Dobrodošli v izkrivljeni resničnosti.

Se vidimo na Fabuli.