/ PETEK, 7. MAREC
Nekje iz daljave do mene prihaja znani zvok. Najprej oddaljen, nato vedno bližji. Zavem se, da je to že tretji alarm budilke. Jutro že tako ni moj dan, odkar pa sem pred nekaj leti enostransko izgubila sluh, si naredim za vsak slučaj kar tri alarme. Saj v resnici se večinoma zbudim ob prvem. Ampak včeraj zvečer smo imeli v galeriji otvoritev razstav del Matjaža Hanžka in Tadeja Pogačarja, ki je bil hkrati v vlogi kustosa obeh razstav. In ker se že leta vozim skoraj uro daleč domov v drugo regijo, kamor sem se pred leti preselila – kakopak – zaradi ljubezni, si vedno rečem, da bom po otvoritvi kar hitro odšla domov, pa mi to skoraj nikoli ne uspe. Pootvoritvena druženja so vedno prijetna in čeprav sem od doma že od zgodnjega jutra, z otvoritve, po kateri naju je s soavtorico razstave o Bernekerju Nino Popič čakalo še nenapovedano snemanje prispevka o najini razstavi za koroško televizijo, odidem pozno. Tako se torej z nekaj ur premalo spanja komaj skobacam iz postelje in nikakor se ne uspem premikati hitro. Ob kavi poskusim še enkrat prebrati besedilo, ki sem ga pripravila za radijsko oddajo Zaustavljeni pogled. Moj glas je čudno raskav in besede se mi zatikajo in ne ubogajo. Opustim poskus in upam, da se bodo do prihoda na radio zbudili vsi deli mojega telesa, predvsem pa glasilke. Jutranja vožnja skozi sotesko Socka in čez slikovite serpentine med Vitanjem in Doličem me vedno poživi. Po kratkem postanku v galeriji, kjer pregledam kup pošte, odbrzim na Koroški radio. Gledam, da v četrto nadstropje njihovih prostorov ne prisopiham zadnjo minuto, da ne bi poslušalci dobili vtisa, da sem pred oddajo tekla maraton. Skozi besedilo se mi uspe prebiti brez zatikanj, zato se zdi pot po s soncem obsijanem slovenjgraškem Glavnem trgu nazaj v galerijo še lepša. Udeležim se vodstva obeh umetnikov in predvsem me navduši Hanžkova iskriva pripoved o lastnem ustvarjanju. Posvetim se pripravi besedila o delu Anje Jerčič Jakob v okviru projekta Kustosov izbor. Izbor ni naključen, v mesecu marcu smo namenoma izpostavili delo ženske avtorice. Malce pred odhodom opravim še nenapovedano kratko vodstvo, potem pohitim domov.
Odkar je v jeseni poleg Blaža postal študent tudi mlajši sin Gašper, so petki dobili nov pomen, petek popoldan je čas, ko se domov na Ljubečno počasi nakapljajo vsi moji ljubljeni. Treba je poskrbeti za nekaj dobrega v loncu. Tokrat za to poskrbi moj ljubi mož Tomaž, medtem pa me Gašper muči, naj se naučim novo pesem na flavto, da bi ga spremljala, ko igra kitaro. Poskušam, pa je vse skupaj bolj švoh. Naše kosilo, ki je bolj večerja, zato ji pravim kočerja, se zavleče dolgo, toliko si imamo povedati, fajn je, potem fanta odbrzita vsak na svoj konec, meni pa trudnost prekriža načrte po ogledu kakšnega dobrega filma.
/ SOBOTA, 8. MAREC
Želja, da se naspim, se uresniči. Zunaj že nekaj časa sije pomladno sonce, zato se po dolgi jutranji kavi podvizam, da čim prej pridem v mesto. Po obisku sobotne tržnice zavijem še v celjsko Galerijo sodobne umetnosti. Ob zanimivi razstavi, kako občutiš Celje/Gradec, pričnem razmišljati o lastni razdvojenosti med dve mesti. Čeprav v Slovenj Gradcu "le" delam, v Celju pa sem pred selitvijo na njegovo obrobje tudi živela nekaj let, občutim Slovenj Gradec bolj kot svoje mesto. Celje obožujem, ampak bolj udomačena se počutim v Slovenj Gradcu, čeprav tam nisem nikoli živela. Morda je seme tega zasejal moj pokojni ata, ki je v mojem otroštvu venomer pripovedoval o Slovenj Gradcu z nenavadno nostalgijo, tako da sem imela to mesto rada, še preden sem ga zares spoznala. Na zemljevidu mestnega jedra Celja, kjer lahko vsak obiskovalec razstave označi točko, kjer se čuti povezan s Celjem, resnicoljubno nalepim piko zunaj zemljevida, tja nekje, kjer se nahaja Ljubečna.
Na mestnih ulicah srečujem ženske, ki hitijo vsaka v svojo smer s cvetjem v roki. Pomislim na pogumne posameznice, ki so nam v preteklosti izborile danes žal spet vse manj samoumevne pravice, ter na nevidne zidove, na katere tudi tukaj, v na papirju enakopravnem svetu, na raznih področjih še vedno naletimo ženske. Najtežje je porušiti tiste zidove, ki so v glavah ljudi.
Zvečer veselo zdrvim na zabavo s prijateljicami, zapoznelo rojstnodnevno praznovanje se je prav posrečeno poklopilo z dnevom žena, ravno prav za šest ta pravih na kupu. Večer mine v smehu, ob dobri hrani in pijači čas odbrzi in domov se vrnem, ko se dan že prevesi v nedeljo.
/ NEDELJA, 9. MAREC
Kljub ponočevanju se zbudim hitro, a priznam, ne brez muk. Na hitro zbudim še Blaža in Gašperja in po zajtrku se odpeljemo v Radlje na obisk v dom starostnikov k moji mami. Tokrat ne vozim, pubeca na sprednjih sedežih si privoščita glasen in ne ravno prijazen glasbeni izbor za mojo premalo naspano glavo. Zabava ju. Babici nesemo šopek zvončkov. V Šmartnem poberemo še Armelo in Jurija. Tudi Jurij je nabral zvončke za babico - pa tudi zame. S pomočjo mame je spekel izvrstne kremšnite, eno nesemo babici, dobimo pa jih tudi za domov. Njami! Definitivno boljše kot blejske in celo boljše kot Šrimpfove, ki so sicer najboljše. Neverjetno je, kaj kljub težji življenjski poti zmore moj nečak Jurij. Vem, da predvsem po zaslugi svojih staršev. Ljudje se ne zavedajo, kakšni junaki so starši tovrstnih otrok. Jaz to vidim. Junakinje pa so tudi še vedno podplačane in preobremenjene sestre in strežnice, ki jih srečujemo ob naših obiskih pri mami. Neskončno sem jim hvaležna za njihove prijazne besede, s katerimi privabijo nasmeh na utrujeno obličje moje ljube mame. Žal zaradi preobremenjenosti odhajajo, tudi čez mejo, tiste, ki ostanejo, so še dodatno preobremenjene, še več vikendov, nočnih, celih dni. Mlade, z majhnimi otroki.
Doma se ob kosilu spet krepko zaklepetamo pozno v popoldan, nato poslušam Gašperja, kako vadi kitaro, potem želi še, da ga učim flavto. Ko se z Blažem počasi odpravljata nazaj v Ljubljano, moj nasvet, naj si v študentu skuhata kakšen čaj, pospeši njun odhod. "Greva, Blaž, preden dobi še kakšne druge nore ideje," z nasmehom reče Gašper, mi hkrati pomežikne in za vsak slučaj doda, da se je samo hecal. Pa saj vem, sem navajena, vsi moji se radi hecajo.
/ PONEDELJEK, 10. MAREC
Novo jutro. Po dolgem času se mi obeta eden bolj umirjenih tednov. Pišem vsem, ki so posodili skulpture za Bernekerjevo razstavo, da se uskladimo glede vračanja del. Predvsem moram izvedeti, ali bomo lahko združili vračanje in izposojo del iz naše zbirke za razstavo, ki jo o Bernekerjevih osnutkih za spomenike pripravljajo v Mali galeriji Banke Slovenije. Nato se posvetim pripravi besedila, s katerim bo na spletni strani galerije predstavljena zgodba Galerije za mir. Naredim sežeto predstavitev fascinantne zgodovine mednarodnih razstav in zbirke KGLU, ki sva jo v lani izdanem katalogu podrobno opisali z bivšo direktorico Andrejo Hribernik. V letošnjem letu želim zastaviti nadaljevanje tega kataloga, v katerem bo predstavljena raznolika zbirka del na papirju, ki večinoma izvira prav iz teh razstav. Udeležim se tudi sestanka z direktorico Petro Čeh, Stojanom Pelkom ter fotografom in režiserjem Gregorjem Božičem, ki bo naslednji mesec razstavljal v naši galeriji. Razstava nastaja v sodelovanju z EPK Nova Gorica – Gorica 2025. Predvsem se pogovarjamo o delih iz naše zbirke, ki bodo vključena v njegovo razstavo. Potem domov, vija vaja čez serpentine, ob poti vidim neverjetno veliko prostorov, kjer izpod puste zimske trave pogled razveseljujejo veseli zvončki. Lepo je, ko se pomlad prebuja.
/ TOREK, 11. MAREC
Še en dokaj običajen dan. Obiščejo nas zaposleni iz študijske knjižnice Ravne, ogledamo si razstavo, moje izčrpno vodstvo jih bojda ni izčrpalo, vsaj tako so rekli. Vsako vodstvo je drugačno, je priložnost, da svet umetnika približam obiskovalcem, a ne skozi suhoparne analize, pač pa tako, da jim predstavim zgodbo. Tako obiskovalci dobijo živo sliko umetnikovega sveta, razmišljanja, usode. Seveda drugače otrokom kot starejšim, tudi mladim drugače. Ko grem domov, je pot skozi Kuharjev park do parkirišča prijetna, po pomladi dišeča, fajn bi bilo domov oditi peš, pomislim, samo seveda ne tako daleč.
Z Nino in Julijo že nekaj časa načrtujemo zgodnjepoletni nekajdnevni odklop in izbiramo med dvema skrajnostma: obiskom opere v veronski areni ali rock koncertom v Firencah. Danes se končno odločimo in kupimo karte. Zmagale so Firence. Mesto umetnosti, po mnogih letih spet prihajam!
Popoldan sprehod skozi bližnji gozdiček, v roke vzamem knjigo. Po dolgem času se lotim urejanja fotografij.
/ SREDA, 12. MAREC
Spet dolg dan, od jutra do večera v Slovenj Gradcu, z vmesnim skokom v Radlje k mami. Ker ne more govoriti, govorim jaz, več kot uro neprenehoma, vse, kar mi pade na pamet. Ko povem kaj hecnega, se nasmehne, neverjetna je, da se v svojem v negibnost ujetem nepokretnem stanju še nasmeji. Izvem, da ima še pljučnico, skrbi me. Zvečer še zadnje javno vodstvo po Bernekerjevi razstavi, vse dam od sebe. Domov pridem skoraj brez glasu.
/ ČETRTEK, 13. MAREC
Zjutraj še snemanje zadnje oddaje o kiparju Bernekerju na Koroškem radiu. Na ogled razstave pride komisija za podeljevanje Valvasorjevih odličij. Pomembno je, da jim predstavim umetnika in razstavo v vsej njeni kompleksnosti. Upam, da bodo člani komisije, med katerimi sicer ni nihče z galerijskega področja, prepoznali izjemnost razstave. Je pa to zame sicer poseben dan, moj prvorojenec Blaž ima rojstni dan. Pokličem ga in mu voščim. Dan preživim malce v spominih, saj je njegov rojstni dan tudi tisti dan, ko sem sama prvič postala mama. In to je, še vedno, nekaj prelepega.
