/ PETEK, 10. APRIL
Vstanem ob 6. uri, se uredim, popijem odlično kavo, ki mi jo skuha Marko, in razmišljam o prihajajočem dnevu. Trenutno je še posebno mirno, saj je naša psička z Vito in Luko na morju. Uživajo. Zbudil se je tudi že Bor, poklepetava, se posloviva in greva vsak v svojo službo. Vesela sem, da stanujem v Lenartu, saj mi vožnja v službo ne povzroča stresa. Le redko se zgodi, da pride do zastoja, zato sem na Gosposvetski cesti prej kot v 25 minutah. Dan v službi začnem umirjeno. Prvo uro prevzame naravna govorka Sandra, ki z dijaki prvega letnika veselo razpravlja v nemščini. Trudijo se in to mi je všeč. Učenci so danes kar zgovorni, morda so z mislimi že drugje. Tudi sama se zalotim, da že razmišljam o jutrišnjem dnevu. Z Aleksandro, s katero sva skupaj v timu Erasmusa+ in s katero jutri odpotujem, med odmorom poklepetam, da uskladiva podrobnosti o odhodu na Nizozemsko. Veliko še morava urediti. Ob 14. uri me čaka Zoom srečanje s Cmepiusom. Po srečanju kosilo, na katero sta tast in tašča povabila sorodnike ob njunem rojstnem dnevu. Srečna sem, da se tako dobro razumemo, zato se veselim takšnih dogodkov. Tam bosta tudi moja starša, ki me še vedno podpirata na vsakem koraku. Včeraj sta zaključila delo v našem vinogradu in nam s tem, kot vsako leto, zelo pomagala. Občudujem njuno vztrajnost in predanost delu. Hvaležna sem, da imam tako čudovita očeta in mamo. Dan hitro mineva. Še pregled prtljage, pod tuš in v posteljo.
/ SOBOTA, 11. APRIL
4.00. Marko me odpelje na avtobusno postajo, kjer me že čaka prevoz. Počakamo še Aleksandro. Na zadnjem sedežu je molčeč gospod. Lepo, da ravnamo trajnostno in so vsi sedeži v avtomobilu zasedeni. Smo na poti proti letališču Zagreb. Malo zadremam in vožnja hitro mine. Na letališču sva zgodaj, lahko si privoščiva kavo in poklepetava, kako naporno obdobje je trenutno v šoli. Aleksandra je razredničarka dijakov četrtega letnika in želi jih čim bolje pripraviti na odhod v svet. Trudila se je štiri leta. Prepričana sem, da je opravila odlično delo. Seveda jo skrbi, kot vedno.
Let do Amsterdama je miren. Po prihodu se odpraviva v hotel, odloživa prtljago in že greva raziskovat mesto. Imajo odlično urejen sistem kartičnega plačevanja javnega prevoza. Hitro ga usvojiš in vse poteka zelo enostavno. Amsterdam me ponovno očara s svojo energijo in zgodovino. Obiščeva This is Holland, kjer doživiva zgodovino Nizozemske, adrenalinsko 5D-potovanje, sledi še Heineken Experience, kjer spoznava zgodovino njihovega znamenitega piva.
Ampak ne gre gladko. Ko že misliva, da obvladava javni prevoz ... Sva na 24-ki, ampak postaje, kjer morava izstopiti, ni. Izstopiva. Končno naletim na domačinko in ta naju usmeri na isti tramvaj. Spet se znajdeva na 24-ki. Postaje še vedno ni. Spet dol. Greva peš. Skoraj tečeva, da ujameva čas rezervacije. Pa še deževati je začelo, kar je običajno v Amsterdamu, tako da sva mokri kot miš, ko prispeva na cilj. Ampak 2,5 km v dvajsetih minutah – ni slabo za najina leta. Pozno zvečer se vrneva v hotel. Pomislim na dom. Teta Darinka je danes praznovala rojstni dan. Žal mi je, da ne morem biti z njo in z vsemi sorodniki, ki so se zbrali ob tej priložnosti. Draga teta Darinka, vse najboljše in še na mnoga leta!
Mateja Šebart, profesorica nemščine na III. gimnaziji v Mariboru, žena vinogradnika, mati dveh odraslih otrok, ljubiteljica dobrih knjig, zlasti kriminalk, in dobre kave. Rada ima poletje in zimo, morje in sneg. Delo na vrtu, kjer bije bitko s plevelom, jo pomirja. Njen vsakdan je razpet med šolske obveznosti, vinske letnike in načrtovanje projektov Erasmus+.
/ NEDELJA, 12. APRIL
Jutro je obsijano s soncem. Čudovito. V centru mesta si privoščiva zajtrk in kavo. Odpraviva se na Bloemenmarkt, znamenito cvetlično tržnico, ki velja za edino plavajočo tržnico cvetja na svetu. Danes stojnice mirujejo na plavajočih platformah ob kanalu, a tradicija in ime sta ostala. Sama plavajočega občutka nisem zaznala, vse deluje kot prijetna ulična tržnica. Barve, vonji in živahno dogajanje naju takoj prevzamejo. Rože na vsakem koraku. Odlično razpoloženi se odpraviva proti trgu Dam, kjer naju pričaka nekoliko drugačno vzdušje. Poteka spominski protest za žrtve v Gazi. Na trgu so razstavljeni čevlji in oblačila, predvsem otroški, ki simbolično predstavljajo žrtve, v ozadju pa se slišijo imena. Prizor je ganljiv in za nekaj časa sva srhljivo tiho. Zatopljeni sva vsaka v svoje misli.
Sledi vožnja z ladjico po kanalih. Amsterdam z vode je še posebno očarljiv. Za prigrizek na ladji si kupiva tipično nizozemsko sladico pri netipičnem prodajalcu. Aleksandra nad izbiro ni navdušena, meni pa je vse skupaj prav simpatično in sladica odlična.
In že sva na vlaku v Bredo. Je lep, hiter in točen. Deset minut pred prihodom na cilj pa kontrola vozovnic. Kakšnih vozovnic? Nimava jih, vse plačujeva z brezstično kartico in ne dobiva fizične vozovnice. Ob vstopu in izstopu samo prisloniš kartico. Check In&Out. Prijazna kontrolorka naju pomiri, pokaževa ji kreditno kartico, s katero sva se registrirali, skenira jo in to je to. Zabeleženo, da sva plačali. Prispemo v Bredo. Namestiva se v klasično elegantnem, očarljivo starinskem hotelu. Javim se domov in kolegu Paulu, ki naju je povabil, da slediva pouku. Erasmus+ se pričenja.
/ PONEDELJEK, 13. APRIL
Zbudim se nenaspana, vznemirjena. Hitro preverim zadeve za Erasmus+ z našo računovodkinjo. Silva je res odzivna. Rada delam s takšnimi ljudmi, ki iz težave ne naredijo problema, ampak poiščejo rešitev. Težko bi delali projekte Erasmusa+ brez nje. Hvala, Silva.
V recepciji sem zmenjena z Aleksandro. Tudi ona je vznemirjena. Zanjo je sledenje pouku nova izkušnja. Klepetava in kratek sprehod do šole hitro mine. Občudujeva čudovito okolico. Na cesti je pestro, malo avtomobilov in veliko koles. Mladostniki mirno kolesarijo proti šoli. Všeč mi je. Prispeva v šolo, kjer naju že pri vhodu čaka Paul. Vesel je, da naju vidi, in hitro se sprostimo ob skodelici kave. Kmalu se nam pridružijo še trije učitelji iz Portugalske skupaj z dijaki. Ta teden na šoli poteka izmenjava med portugalskimi in nizozemskimi dijaki, hkrati pa tudi najino sledenje pouku. Dijaki so nagajivi, razigrani, prav nič drugačni od naših. Midve umirjeno opazujeva začetek projekta, saj sva tu le kot opazovalki. Po uvodnem srečanju si ogledamo šolo, ki me zelo pritegne. Zanimiv se mi zdi koncept odprtosti – v vsako učilnico lahko pogledaš skozi okno in opazuješ pouk, kot da je proces učenja nekaj, kar ni skrito, ampak del nečesa skupnega. Kot bi imeli odprta vrata. Pri nas pa se zdi ravno obratno – vrata zapremo, pouk ostaja znotraj štirih sten, bolj zaseben in odmaknjen od preostalega dogajanja v šoli. Razlika je očitna. Sprašujem se, zakaj je tako.
Opazim, da dijaki nimajo mobilnih telefonov. Paul mi z nasmehom pojasni, da so mobilni telefoni pri njih v šoli popolnoma prepovedani. Imajo pa vsi dijaki prenosne računalnike. Ponosno nama razkaže tudi svoje prostore. Je učitelj glasbe. Srečamo ravnatelja in izmenjamo nekaj besed. Ob tem se hvaležno spomnim naše ravnateljice, ki podpira projekte Erasmusa+ in razume njihov pomen. Vzdušje je sproščeno, učitelji pristopajo k nama, na kratko poklepetamo, nato pa se vračajo k svojim obveznostim. Šolskega zvonca ne slišim, ko pomislim na našega, me kar zmrazi. Šolo obiskuje 1300 dijakov, gneče pa nobene. Dan mineva v opazovanju, primerjanju in tihih razmislekih. Vse deluje drugače, pa vendar znano. Veselim se jutrišnjih šolskih ur. Je tudi v razredu vse tako sproščeno in odprto, kot deluje na prvi pogled? Odpraviva se proti mestu. Središče Brede naju prijetno preseneti, lepo mesto, ne tako iskrivo kot Amsterdam, a prijetno domače. Malo utrujeni se vrneva v hotel.
/ TOREK, 14. APRIL
Končno zadremam, ko v vseh sobah začne zavijati dimni alarm. Zmedeno stopim na hodnik, kjer so že drugi gostje in nihče ne ve, kaj je narobe. Naj se oblečem in grem ven? Dilema se razreši, ko alarmi utihnejo. Vrnem se v posteljo, a zaspati ne morem. V šoli je danes živahno. Pri likovni umetnosti dijaki pokažejo ogromno ustvarjalnosti – od risb do zanimivih popart izdelkov. Lepo je videti njihovo zavzetost in ideje. Tudi pri naslednjih urah je vzdušje umirjeno, a delovno, veliko uporabljajo prenosnike.
Pogovor z Jolando, koordinatorico projektov Erasmusa+ na njihovi šoli, je odprl zanimive možnosti za prihodnje leto. Ideja o izmenjavi dijakov se zdi vedno bolj realna in vznemirljiva, hkrati pa prinaša veliko vprašanj in organizacijskih izzivov.
/ SREDA, 15. APRIL
Opazujeva delo med nizozemskimi in portugalskimi dijaki. Zanimivo je. Delo je dinamično in ustvarjalno, veselim se njihovih predstavitev. Veliko časa nameniva pogovorom s kolegi. Izmenjava izkušenj, idej in pogledov na poučevanje je zelo dragocena. Kljub različnim pristopom se srečujemo s podobnimi izzivi, govorimo o primerih dobre prakse in tudi o tem, kako nas Erasmus+ povezuje. Popoldne se odpraviva na izlet v Antwerpen. Mesto naju navduši s svojo arhitekturo in živahnim utripom. Ogled znamenitosti in občutek mestnega vrveža sta prijetna. Seveda pa ne gre brez belgijskega krompirčka in čokolade.
Pozno zvečer se vrneva v hotel polni novih vtisov.
/ ČETRTEK, 16. APRIL
Dan je namenjen predvsem sledenju učnim uram in opazovanju različnih pristopov k poučevanju. Več poudarka namenjajo samostojnemu delu, sodelovanju in uporabi tehnologije. Dijaki so precej aktivni, učitelji pa jih bolj usmerjajo, kot vodijo, kar daje pouku posebno dinamiko. Klasičnega, frontalnega pouka je malo. Jutri je že najin zadnji dan, prejeli bova potrdila, uradno potrditev vsega, kar sva doživeli in se naučili. V spominu pa mi bodo najbolj ostali krasni ljudje, s katerimi sva se zelo povezali. Dogovorili smo se, da to ni slovo, ampak na svidenje v Mariboru.
