/ PETEK, 27. marec
Ob dobri jutranji kavi, ki me vedno znova uvede v dan z neko tiho slovesnostjo, prebiram svoj votum. To ni le strokovno besedilo, ampak zgoščena misel, ki mora nositi težo resnice – kratka utemeljitev za razglasitev ničnosti zakonske pravde. Vsaka beseda mora biti izbrana z občutkom, saj ne govorimo o teoriji, temveč o življenjih.
Ob osmi uri se zberemo na sedežu metropolitanskega cerkvenega sodišča. Redna seja, a nikoli rutinska. Vedno znova me presune, kako raznolike so človeške zgodbe, ki prihajajo pred nas. Kot predsednik moram zbranim cerkvenim sodnikom predstaviti bistvo posameznega primera, razgrniti dejstva, opozoriti na ključne poudarke. Nato vsak od njih s svojo notranjo držo, izkušnjo in občutkom za pravičnost prispeva k razpravi. Včasih so mnenja enotna, drugič se razvije živahna, celo napeta razprava.
Veliko ljudi niti ne ve, da ima Katoliška cerkev svoja sodišča, ki delujejo znotraj jasnih pravil in odgovornosti. Mariborska nadškofija pokriva široko območje – skoraj polovico Slovenije, vse do Trojan. Letno rešujemo od štirideset do petdeset primerov. Vsak primer je svet zase, vsaka odločitev pa mora biti sprejeta z občutkom odgovornosti pred človekom in pred Bogom. Razprava se zavleče vse do poldneva. Ko se končno zaključi, začutim rahlo utrujenost, a tudi notranje zadovoljstvo, da smo opravili pomembno delo.
Popoldne se odpravim na obisk k umetniku, rezbarju. Povabil me je, da si ogledam križe, ki jih pripravlja za velikonočno razstavo v naši župnijski dvorani na Studencih. Ko stopim v njegov delovni prostor, me objame vonj lesa in tišina ustvarjanja. Križi različnih velikosti, oblik in izrazov stojijo pred menoj kot nemi pričevalci vere. Nekateri so preprosti, skoraj asketski. Drugi pa nosijo v sebi dramatičnost – obrazi Kristusa na njih izražajo globoko bolečino, trpljenje, ki ni le telesno, ampak tudi duhovno. Dolgo obstojim pred enim od njih. V njem je nekaj, kar človeka ustavi. Dogovoriva se, da bomo razstavo odprli na veliko soboto in bo na ogled do bele nedelje. Prepričan sem, da bo nagovorila mnoge.
Zvečer se vrnem v župnišče, kjer me že čakajo katehumeni. Mladi odrasli, ki so se odločili za pot vere. Njihova vprašanja so iskrena, njihova drža odprta. Eden od njih bo na velikonočno vigilijo prejel krst, drugi birmo. V njih vidim začetek, svežino, upanje. To so trenutki, ki duhovniku dajejo moč.
/ SOBOTA, 28. marec
Zjutraj se odpeljem v Malečnik. Tamkajšnji župnik v postnem času že tradicionalno pripravlja velikonočni sejem. Sprejem je topel, skoraj domač. Povabijo me v Glaserjev salon, kjer mi postrežejo s kavo in rezino znamenite Glaserjeve torte. Okus je poln, skoraj slovesen. Kmalu se pridruži še župnik dr. Sebastijan Valentan. Pogovor steče spontano – o praznikih, o ljudeh, o življenju v župniji. Medtem se prostor napolni. Ljudje prihajajo, se ustavljajo, kupujejo, si ogledujejo razstavo pirhov. Vse živi. Res je, kot bi bil v čebeljem panju – povsod gibanje, glasovi, smeh.
Z lepim vtisom se vrnem na Studence. Po kratkem kosilu, ki ga najraje sestavlja preprost solatni krožnik s tuno, se odpravim v cerkev svetega Jožefa. Tam nas čaka vaja za igrani pasijon. Priprave so zahtevne. Treba je uskladiti gibanje, prostor, čas, simboliko. Vsak prizor mora imeti svojo težo. Po vaji se zberemo še v župnišču, kjer ob pogrnjeni mizi razrešujemo zadnje podrobnosti. V takih trenutkih se pokaže moč skupnosti – ko vsak prispeva svoj del.
/ NEDELJA, 29. marec
Cvetna nedelja
Zaradi premika kazalcev na poletni čas je jutro še temnejše. Ko odpiram cerkev, je zunaj še skoraj noč. V tišini pripravim prostor, rahlo ogrejem cerkev, da bodo ljudje začutili toplino. Prvi verniki prihajajo tiho. Skupaj molimo križev pot. To je vedno poseben trenutek – hoditi z Jezusom po poti trpljenja.
Sledita bogoslužji. Cerkev je polna. Ljudje prinašajo butare, zelenje, vejice. V zraku je občutek praznika. Cvetna nedelja je hkrati vesela in resna – uvod v skrivnost velikega tedna. Po bogoslužju se cerkev znova napolni. Tokrat zaradi praznovanja 65-letnice zakona. Redek jubilej. Ob zvokih orgel in poročne koračnice se čas za trenutek ustavi. Slavljenca sta ganjena. V njunih očeh je zgodba življenja.
Ob 17. uri se je v cerkvi svetega Jožefa na Studencih začel igrani pasijon – dogodek, ki smo ga v zadnjih dneh skrbno pripravljali skupaj z Mestno četrtjo Studenci. Cerkev se je napolnila. Prihajali so verniki in tudi ljudje, ki jih morda redkeje srečujem pri bogoslužju, a jih je pritegnila globina vsebine. Že ambient cerkve je naredil svoje – tišina, svetloba, prostor, ki človeka nehote umiri in ga povabi, da stopi nekoliko globlje vase. Uprizoritev se je začela preprosto, skoraj zadržano. Kronist je s premišljenimi besedami uvedel prvi prizor. Njegov glas ni bil le razlaga dogodkov, temveč povabilo – da ne gledamo le preteklosti, ampak da v njej prepoznamo tudi sebe. In prav to se je zgodilo. Njegove besede so bile sodobne, žive, usmerjene v človeka današnjega časa. Za tem se je prizor odigral v tišini. Brez besed, le z govorico telesa in ob spremljavi nežne, čustveno obarvane glasbe. Ta tišina je imela posebno moč. Zdelo se je, da govori več kot besede. Vsak gib, vsak pogled je nosil pomen.
Tako se je zvrstilo sedem prizorov Kristusovega trpljenja. Med njimi sta s pesmijo posegla tudi pevca Tim Ribič in Špela Pokeržnik. Njuna glasba ni bila le dodatek, temveč most – povezava med prizori in med dogajanjem ter človekom, ki je sedel v klopi. Mnogi so ob tem zaprli oči. Nekateri so komaj zadrževali solze. Opazoval sem ljudi. Na njihovih obrazih sem videl zbranost, ganjenost, včasih tudi bolečino. Zdelo se je, da pasijon ni več le uprizoritev, ampak postaja osebna izkušnja vsakega posameznika. Cerkev je dihala v enem ritmu.
Ko se je vse zaključilo, ni bilo takojšnjega aplavza. Najprej je bila tišina. Globoka, spoštljiva. In šele nato so se ljudje odzvali. Aplavz. Po koncu smo stopili ven, v veliko dvorano župnišča. Tam smo ob toplem čaju in preprostih piškotih še nekaj časa ostali skupaj. Pogovori so bili umirjeni, a polni vtisov. Ljudje so delili doživetje, nekateri bolj z besedami, drugi le s pogledom. V meni je ostal miren občutek hvaležnosti. Za vse, ki so sodelovali. Za skupnost, ki zna stopiti skupaj. In za trenutek, ko umetnost in vera postaneta eno – in nagovorita človeka tam, kjer je najbolj ranljiv, a hkrati tudi najbolj odprt. Takšni večeri ostanejo.
/ PONEDELJEK, 30. marec
Telefon zazvoni že zgodaj. Novice so težke. Smrt je vstopila v več družin. Na veliki petek bodo trije pogrebi. V tem je neka skrivnost, ki presega razumevanje. Ljudje prihajajo. Vsak s svojo bolečino. Poslušam jih. V takih trenutkih človek začuti, kako krhko je življenje.
Popoldne pripravim cerkev za veliki teden. Postna znamenja umaknem, križ pospravim. Na njegovo mesto postavim palmove veje. Znamenje, da se bližamo skrivnosti življenja.
Zvečer napišem voščilnice. Več kot sto jih bo. Na njih je motiv jagnjeta z zastavico, ki sem ga fotografiral v mestnem gradu v Köbenhavnu. Kot misel dodam: Felix Hallelujah. Preprosto, a nosi v sebi veselje vstajenja.
/ TOREK, 31. marec
Dopoldne se sestanemo z ožjo ekipo. Načrtujemo velikonočno procesijo. Vsaka naloga je pomembna. Bandero, vstali Zveličar, pevci, gasilci, svečarji. Vse mora biti usklajeno. Medtem ko načrtujemo, eden od sodelavcev že kliče druge. Skupnost deluje kot eno telo. Popoldne obiščem tri družine, kjer otroci barvajo pirhe. Vsi so polni smeha in ustvarjalnosti. Ljudje obljubijo, da bodo svoje izdelke prinesli na razstavo v veliko župnijsko dvorano. To so trenutki, ko se vidi, da skupnost živi.
/ SREDA, 1. april
Ob jutranji kavi praznujemo ustanovitev župnije svetega Jožefa na Studencih leta 1940. Zgodovina govori o vztrajnosti. Župnija je dolgo živela pod vodstvom kapucinov, nato pa se je vrnila pod okrilje nadškofije. Zadnja leta ponovno raste. Kot feniks vstaja iz pepela. To je znamenje, da dobro ne umre. Popoldne obiščem župnijo Limbuš. Zahvalim se župniku Andreju za pomoč v preteklosti in ga povabim na praznovanje 260. obletnice posvetitve sedanje cerkve svetega Jožefa na Studencih. Praznovanje bo 14. junija. Z veseljem sprejme.
Zvečer, ko se vse umiri, berem. Na nočni omarici me čakajo knjige: Leonardo Boff s svojim delom Der Adler und das Huhn – Wie der Mensch Mensch wird, Oliver Clément, Un luogo per rinascere ter Andria D'Auria, Il timore grave nell'attuale legislazione canonica. Vsaka od teh knjig me nagovarja drugače – ena duhovno, druga eksistencialno, tretja strokovno. Branje me ohranja budnega, notranje živega.
/ ČETRTEK, 2. april
Veliki četrtek
Zjutraj hitim v stolnico na krizmeno mašo. To je praznik duhovnikov. Ko gledam sobrate, vidim v njihovih obrazih leta darovanja. Utrujenost, a tudi zvestobo. Po maši se vrnemo vsak na svojo postojanko. Zvečer obhajamo zadnjo večerjo. To je trenutek darovanja, očiščevanja, ljubezni. V tem času človek začuti, kako zelo potrebuje notranje očiščenje. Morda prav v teh trenutkih postanemo bolj to, kar smo poklicani biti.
In morda – nekoč v večnosti – se res srečamo tam, kjer ni več bolečine in kjer ni več slovesa. Morda bomo prav tam znova skupaj – ne kot popolni, temveč kot sprejeti; ne kot enaki, temveč kot povezani. Različni po svojih poteh, izkušnjah, barvah in omikah, pa vendar zbrani v isti skrivnosti bližine. Kot bi sedeli za eno mizo, kjer nihče ni tuj in nihče odveč, kjer vsak prinese svojo zgodbo in vsak najde svoje mesto. In šele tam, v tej preprosti, a popolni skupnosti, bomo zares razumeli, kaj pomeni biti skupaj.
