(DNEVNIK) Tatjana Vertačnik: Koliko smo še pripravljeni vložiti v spremembo na bolje?

/ PETEK, 13. MAREC

Zbudim se v neverjetno svetlo jutro, čeprav je šele pol petih. Nemirna noč je za mano, a jutranja svetloba me predrami. Ugotovim, da luna sije tako močno, da se mi je zdelo že jutro. Očarana se v njeni svetlobi sprehajam po stanovanju. Zasneženi vrhovi s Storžičem v ospredju ustvarjajo nepopisno lepoto na temno modrem nebu. Tista svetloba, ki jo lahko vidiš le ob tej zgodnji uri. Spomnim se podobnega jutra v gorah precej višje, ko sva s prijateljico Andrejo s fotoaparatom in v zimskih spalnih vrečah tekali okoli in jo skušali ujeti. Tam je bila modrina nepopisna. Rada imam zgodnja jutra in spomladi ni lepšega, bolj svežega in bolj navdihujočega časa. Kar samo te preplavi in čutiš, da si del neizmernega. Nasmehnem se ob tem prijetnem spominu, na koncu pa moram naprej in … prižgem luč. Tudi pot z Gorenjske v Ljubljano je lepa, lunina svetloba se zlije s svetlobo prihajajočega dneva in v trenutku sem v Ljubljani in službi.

Peeetek je. Intenzivne priprave na sobotno usposabljanje, tokratno 4. srečanje je povsem prenovljeno in skušam predvidevati, kako bo teklo. Različni smo. V društvu imamo rdečo nit – okvirna pravila društva in Rogersove metode nedirektivnega svetovanja, ob tem pa je prostor za individualno in rodi se pisan samarijanski šopek, ki pritegne, odseva enostavno, preprosto, toplo, pristno in skladno.

In mislim, da sem ravno nehote užalila eno od prostovoljk. Včasih smo vsi tako občutljivi. Ko sledim stroki, je težko vedno komunicirati na način, da vsakomur ustreza. V tistem trenutku si nisem vzela časa zanjo, težava ni bila urgentna, hkrati pa je zvonil telefon in sem jo na to večkrat opozorila. Prednost imajo klicatelji. Tudi sama nisem osem ur na dan v olimpijski formi in ja, včasih zagotovo koga užalim. Mi je takoj žal.

/ SOBOTA, 14. MAREC

Sobota, 4. srečanje uvodnega usposabljanja. Sobote so zahtevne, čeprav se vedno zgodi veliko lepega in polnega. Dan je natempiran in strukturiran. Vstanem zgodaj, nič ležernega bluzenja v prelepem zgodnjem jutru. Pojem lahek zajtrk in vzamem kavo za na pot. Ob pol sedmih sem v avtu, nato pa tečem nazaj po grelnik za vodo. Peljem se do prostorov, ki nam jih zelo prijazno odstopi Četrtna skupnost Moste, kar imam za velik privilegij. Hitim, uredim vse potrebno, nato tečem do trgovine po sadje in sveže, tople, dišeče rogljičke in štručke vseh vrst. Uff … prvi del je za mano. Umirim se do prihoda prvih in počasi srkam drugo jutranjo kavo. Vse zgleda kul in umirjeno, no, saj res je. Prihajajo novi prostovoljci, mentorice, nasmejani, eni sproščeno, glasno, drugi bolj umirjeno. Vesela sem naših mentoric in mentorjev, res sami krasni ljudje. Navdušujejo za delo na telefonu z energijo in znanjem, pripadnostjo, pristnostjo in zanosom za delo, ki nam prinaša zaupanje tudi v osebna življenja in nas bogati. 30 let je letos Samarijanovega poslanstva biti človek človeku v stiski, ne glede na njegovo starost, spol, stan, versko, politično ali ideološko pripadnost. Res lepa številka.

Po prvem skupnem delu, ko govorimo o pomenu permanentnega izobraževanja, nadaljujemo v malih skupinah. Z menoj so sami čudoviti ljudje, ki vzbudijo v meni željo, da dam najboljše. To seveda pomeni, da dosti govorim, kar je v redu - in seveda tudi ni v redu. Skupina je živa, iskrena, delovna - in to je ta čarovnija, ki se zgodi med nami. V ospredje pride osebna zgodba, ki se odvije v igrah vlog in nadaljuje še po analizi "igranega" pogovora. Videti je, da je za nami polna sobota, v zadovoljstvo vseh udeleženih.

/ NEDELJA, 15. MAREC

Utrujena sem, potem pa ugotovim, da sem od mladih pobasala eno trebušno reč. Ni prehudo, dobro pa tudi ne, in čas je za počitek. Malo se vlečem naokoli, potem pa posvetim uro glaziranju. Glina je moj novi hobi in vedno me potegne v ustvarjalni proces.

Na obisk pridrvita dva mala pikca, moja vnučka. Prijateljica pravi, da se nam babicam obraz, govor in razpoloženje popolnoma spremeni, ko razlagamo o vnučkih. To je res modra poteza narave, namenjena najmlajšim. V druženju z njima postanem mala deklica, ki se čudi, veseli in žalosti v hipu. Ko postanem povsem pristna in čista v svojem čustvovanju in vedenju. Saj ne, da se samo blaženo nasmihamo drug drugemu, druženje je polno vriskanja, kričanja, navdušenja, a tudi jeze in obžalovanja. Malecka, ki bo v teh dneh dopolnila dve leti, se v tem trenutku najraje igra "polidon". To pomeni, da v vrsto postavi štiri lesene pručke. V času, ko pručke vlači skupaj, kar je zanjo še vedno težavno delo, se z menoj prepira: "Ta moja!" Pravim: "Ne, ta je moja, tvojo bova šele pobarvali." "Ne, ta moja!" vztraja glasno z zvitim nasmeškom v kotičkih ust. Ta igra traja, dokler "polidon" ni postavljen. Medtem se štiriletnik divje bori z dinozavri, krokodili in morskimi psi ter borbo ves čas glasno opisuje. Torej, ko je "polidon" postavljen, zahteva "jokico" in potem hodiva po pručkah neskončno dolgo oziroma dokler babi končno ne omaga.

Neverjetno je, kako ti mali pikci vsak trenutek budnega stanja vlagajo v svoj razvoj. Koliko pa smo odrasli še pripravljeni vložiti v spremembo na bolje? Tudi sama imam izkušnjo, da sta bili obe babici izjemno pomembni v mojem življenju, tja sem se lahko vedno zatekla. Tak občutek varnosti je v času vihravega odraščanja lahko rešilen. Očetova mama je bila zelo mila in modra ženska, ki svoje brezpogojne ljubezni ni izražala z veliko besedami, pogosto pa s preprostimi dejanji. Pri njej sem se počutila sprejeto vedno in vedno znova. Ko na uvodnem usposabljanju prostovoljcev govorimo o sprejemanju, se vedno spomnim nanjo. Njena ljubezen je bila odprta, nikoli ni sodila in nikoli ni pričakovala kakega povračila v smislu izrečene hvaležnosti ali pogostega obiskovanja. Vedno sem občutila veliko tiho hvaležnost zanjo in še vedno jo, kajti neprecenljivo je, če to lahko občutiš ob babici v rosnih letih. Na telefonu se pogosto srečamo s klicatelji, ki takšne naklonjenosti niso bili deležni …

/ PONEDELJEK, 16. MAREC

Ponedeljek je umirjen in lahko malo uredim vtise in gradiva s sobotnega izobraževanja in prejšnjega tedna. Imeli smo zbor članov, izvolitev nove predsednice društva in članov vseh odborov. Predsednik Bojan se je po dveh mandatih poslovil. Težko mi je, dobro sva sodelovala in vesela sem, da ostaja v društvu. Lep trenutek je bil, ko mu je polna dvorana stoje ploskala.

Začenjamo novo obdobje z Brigito in verjamem, da bomo kot ekipa dobro delali tudi v prihodnje. Samarijan letos praznuje 30 let. Pred desetimi leti me je za prehod iz javnega zavoda prepričala prav strokovnost ekipe. Organiziranost, stabilnost in pristna opora ljudem v stiski ostajajo vrednote, ki jim sledimo tudi danes.

/ TOREK, 17. MAREC

Jutro in dan tečeta utečeno, dežuren je dolgoletni prostovoljec in bivši predsednik društva. Malo poklepetava, pove, kako napreduje vrt in njegove čebelice. Zanima me, kako so njegovi dragi ljudje. Pove, da ga skrbi za ženo, tudi našo dolgoletno prostovoljko.

Trenutno je v društvu nekaj več kot 180 prostovoljcev - in ohranjati številno prostovoljsko ekipo je velik izziv. Z Ireno, Kristino, Špelo in Samom poskušamo podpreti prav vsakega od njih strokovno in osebno. Ne rečem, da nam vedno uspe, ampak zares se trudimo – z izobraževanji, supervizijami, družabnimi in drugimi dogodki.

/ SREDA, 18. MAREC

Sredi noči, ura je nekaj čez dve ponoči, zazvoni dežurni telefon, ki ga imam ves čas s seboj. V trenutku me vrže iz spanja v budnost in oglasim se z zavedanjem, da moram v hipu funkcionirati na polno. Telefon je namenjen strokovni podpori prostovoljcem ob klicih na linijo. Klic sredi noči pomeni samo eno – da je imela prostovoljka ali prostovoljec klic samomorilne narave ali ogroženega otroka, verjetno tisto prvo.

Vedno nagovarjam prostovoljce, da "prenašam" dežurni telefon ves čas s seboj izključno zato, da smo jim lahko v oporo pri zahtevnih klicih ali klicih, ki so jim pustili neko težo, zaskrbljenost, strah, tesnobo, nemoč ali kakršnekoli neprijetne, čudne, nenavadne občutke. Ponoči me kličejo redko, torej …

Kliče prostovoljka, ki pove, da je pravkar klical 17-letni fant, ki pripoveduje o nasilju očeta. Zelo je vznemirjen in želi pomoč, prostovoljki je zaupal telefonsko številko. Pokličem in oglasi se fant, ki pove, da ga je oče pretepel, zbil ga je na tla, udaril po glavi, zmerjal. Ne pusti mu, da bi odšel iz hiše, in ko reče, da bo poklical pomoč, pravi, naj jo kar pokliče. Nihče mu ne bo verjel, ker je tak. V preteklosti je že imel težave, poskusil si je vzeti življenje.

Pove, da oče zdaj posluša pogovor z menoj. Ni poškodovan, ampak ne zdrži več, ne počuti se varno, želi od doma, a mu oče ne dovoli. Na moje vprašanje pove, da mu mama ne more pomagati, saj je na strani očeta. Ne ve, kam bi šel, ne ve, kako gredo postopki, a ne more več. Strinja se, da pokličem pomoč in da se nekaj zgodi. Pokličem 112 in opišem situacijo …

/ ČETRTEK, 19. MAREC

Nočni klic močno odmeva v meni čez dan, upam, da je fant dobil pomoč, ki jo potrebuje, in … da ni ostal sam. Klici, kot je ta, niso pogosti, me pa spremljajo še nekaj dni. Najtežje je, ker ne vem, kaj se je potem zgodilo, redko dobimo povratno informacijo, ampak tako je. Pomirim se s tem, da preverim, ali sem naredila vse, kar sem lahko. Sem pozorna na informacije, ocenim ogroženost, se odločim za klic na 112, predam informacije ter odprem pot, da ogroženi fant dobi pomoč. Ob tem pa fanta slišim in ponudim sočutje, kar ga premorem. Vso majhnost občutim ob tem, so pa to velike stvari. Poslanstvo telefona je biti človek človeku v stiski, morda v tistem kritičnem trenutku edina opora, ki odpira pot, ki ponudi slišanost, razumevanje, sočutje in stik, da se lahko spet počuti kot človek. To pa so velike stvari.