/ PETEK, 7. FEBRUAR
Kako zgleda tipičen dan univerzitetnega učitelja na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani? Delo je malo odvisno od študijskega urnika in trenutno smo ravno zakorakali proti koncu izpitnega obdobja. Kot študentka se spominjam, da je bil to čas največjega stresa, ko sem se mesec ali dva intenzivno učila. Zdaj kot predavateljica po semestru, polnem predavanj, končno lahko malo zadiham. Namesto hitenja iz ene predavalnice v drugo imam zdaj več časa za opravila, ki so morala preteklih tednih počakati. Danes na primer vpisujem predavanja v urnik za naslednji semester, odgovarjam na številne e-maile, pišem poročila o opravljenem delu in popravljam magistrsko nalogo.
Pred leti se mi je zdelo povsem samoumevno delati pozno v noč in tudi ob vikendih, dokler me ni zdravje opomnilo, da je treba najti ravnovesje med delom in prostim časom. Danes si takšen delovni tempo privoščim le v nujnih primerih. Tako se popoldne vprašam, kako želim preživeti vikend, in se odločim za pobeg iz oblačne Ljubljane na morje, kjer lahko pomagam staršem pri obnovi in opremljanju družinske počitniške hišice. Vikendi so zame pomembni, saj si takrat napolnim baterije, kar pomeni preživljanje časa z družino in prijatelji ob dejavnostih, v katerih resnično uživam.
/ SOBOTA, 8. FEBRUAR
Danes je bilo vprašanje – iti na hrib za kondicijo ali na sprehod ob obali. Odločitev je olajšalo posebno vreme – oblačno nebo in rahla meglica nad morjem, zaradi česar je bilo videti, kot da se nebo in voda zlivata v brezmejno celoto. Skupaj z mami sva se podali na 10-kilometrski sprehod ob obali. Ko sem bila majhna, je bila mami tista v družini, ki je vedno organizirala naše dopuste in običajno smo v poletnih mesecih preživeli tudi en teden v hribih, od tod izvira moja ljubezen do hribov, hoje in narave. Spomnim se izleta v Paklenico, ko sem bila stara okoli 13 let. Opazovala sem plezalce na visokih stenah in si potiho želela, da bi nekoč tudi sama plezala. Zdelo se mi je nemogoče, saj sem menila, da moja telesna konstrukcija ni ravno plezalska. Kolikokrat se sami omejujemo s svojimi prepričanji? Na srečo rada stopim iz cone udobja, zato sem med pisanjem doktorske disertacije začela plezati in opazila sem, da še zdaleč nisem edina, ki se je za plezanje odločila v tem obdobju. Zgleda, da priprave na doktorat sprožijo določen stres v življenju, plezanje pa je odličen odklop, saj je treba v steni ohraniti fokus, biti pozoren prav na vsak korak, da ne odletiš s stene, zato ni časa za razmišljanje o čemerkoli. V začetni alpinistični šoli se mi je potem uresničila želja in ko sem v Paklenici prvič preplezala večraztežajno smer, so mi po licih tekle solze sreče in radosti. Ali še plezam? Ne. V alpinizmu se človek neizogibno sreča z nevarnimi situacijami in dejstvo je, da so poleg znanja, izkušenj in mirne krvi potrebni tudi odlična kondicija in redni treningi plezanja. Plezanje postane način življenja, zame pa je izziv uskladiti ga z vsemi ostalimi interesi, saj me zanima veliko različnih stvari. Kljub temu še vedno rada zahajam v hribe in na trekinge – zadnja takšna izkušnja je bil Nepal s trekingom do baznega tabora Everesta.
/ NEDELJA, 9. FEBRUAR
Današnji dan je v duhu postavljanja pohištva. To deluje kakor sestavljanje lego kock za odrasle in je prav zabavno. Uživam v fizičnem delu, kjer lahko misli malo počivajo in se sadovi dela zelo hitro vidijo. Kako srečni smo lahko, če imamo možnost delati stvari, ki nas veselijo in nam polnijo dušo.
/ PONEDELJEK, 10. FEBRUAR
Začetek tedna prinese razmislek o tem, koliko me moje delo veseli. Po enajstih letih sem od mlade raziskovalke napredovala do izredne profesorice, a se je z leti raziskovalni del zmanjšal, saj več časa zavzemajo predavanja, administracija in popravljanje magistrskih nalog, člankov ter izpitov.
Ker vem, da me raziskovanje najbolj navdihuje, sem hvaležna, da sem s 1. januarjem 2025 prevzela zagonski program za razvoj naprednih strategij za izboljšanje zdravja žensk, kar mi omogoča več časa za raziskave in vodenje skupine. Danes imam sestanek s partnerji projekta ARIS, kjer načrtujemo delo.
Ironično se spomnim, kako sem vedno govorila, da ne bom učiteljica in da me vodenje ne zanima – zdaj predavam in vodim projekte v skupni vrednosti preko milijon evrov. Vodenje jemljem kot odgovornost in želim, da ostane v ospredju misel na skupno dobro. Zato se bom v prihodnje še izobraževala na tem področju, saj prava vizija, dobra ekipa in strast do raziskovanja vodijo do prebojnih idej.
/ TOREK, 11. FEBRUAR
Danes obeležujemo mednarodni dan žensk in deklet v znanosti. V tem mesecu sem bila izbrana za predsednico nacionalnega odbora UNESCO – L'ORÉAL "Za ženske v znanosti", kar mi je tudi prineslo povabilo za pisanje tega dnevnika.
Ob tem ne morem mimo misli na Marie Curie, dobitnico dveh Nobelovih nagrad, ki je v svoji znanstveni karieri naletela na številne ovire zgolj zato, ker je bila ženska. Sedaj se je položaj žensk znatno popravil, statistika pa še vedno kaže, da kljub približno enakemu številu doktoratov po spolu, v znanosti in na vodilnih mestih prevladujejo moški. Sama na srečo lahko rečem, da v svoji karieri nisem občutila, da bi bila drugače obravnavana, ker sem ženska. Na konferencah, kjer predavajo izjemno uspešne znanstvenice, je pogosto izpostavljen eden največjih izzivov za ženske – usklajevanje profesionalnega in družinskega življenja. Njihov odgovor je običajno: "To nam uspe zaradi velike podpore bližnjih." Kar je dokaz, kako pomembni so družina in prijatelji v življenju posameznika.
Tole pišem, potem ko sem se vrnila s plesa v T spotu pod vodstvom Martine Vrhovnik, za katerega sem izredno hvaležna, da ga imam. Če me kdorkoli vpraša, kaj najraje delam, je gotovo odgovor prav ta ples, saj se ob pesmi, ki jo začutim, prepustim in dovolim, da telo vodi mene, moje misli pa ugasnejo. V dvorani ni ogledal, je tema in par svečk. Ni ocenjevanja same sebe, kako izgledam, je le čutenje. Ob počasni glasbi čutim vsak gib in dotik, pri intenzivnih pesmih pa na plan pride neverjetna notranja moč. Že skoraj tri leta in pol plešem vsak teden in v tem času sem vzpostavila globok stik sama s seboj in svojim telesom, kar mi pomaga, da se v njem počutim še bolj ženstveno. Najlepše pri tem je, da je skupina prostor podpore, kjer se ženske veselimo vsakega napredka – svojega in drugih. Glavno je, da smo druga drugi navdih, ne tekmice. Spodbujamo se, premikamo meje in rastemo skupaj, pri čemer vsaka prinaša nekaj edinstvenega, kar lahko občudujemo in se iz tega učimo.
Prav to izkušnjo povezanosti in podpore želim prenesti tudi v svojo profesionalno vlogo pri UNESCO – L'ORÉAL "Za ženske v znanosti". V Sloveniji je ta program najbolj znan po podeljevanju štipendij v vrednosti 5000 evrov doktorandkam v zadnjem letu doktorata. A želim si, da bi šli še dlje – da bi ustvarili prostor, kjer bi se ženske v znanosti lahko bolj povezovale, si delile izkušnje, mentorirale mlajše generacije in bile navdih druga drugi. Da bi skupaj gradile okolje, v katerem verjamemo, da je mogoče več, kot si včasih upamo misliti.
/ SREDA, 12. FEBRUAR
Začetek dneva mi prinese poročilo doktorantke Nine o stanju magistrantov glede njihovega dela, prijavah tem magistrskih nalog in njenem raziskovalnem delu na področju tvorbe biofilma laktobacilov. Ob tem me preplavi občutek hvaležnosti do svojih sodelavcev. Vsak izmed njih prispeva svoj delček k skupni celoti in prav zaradi tega lahko uspešno poučujemo mlajše generacije farmacevtov ter napredujemo pri raziskovanju.
Glede na včerajšnji zapis želim še enkrat poudariti – podpora ženskam v znanosti ni namenjena izključevanju moških niti ustvarjanju tekmovanja med spoloma. Verjamem, da resnični napredek nastane takrat, ko se medsebojno podpiramo in dopolnjujemo ne glede na spol. Vsak lahko prispeva s svojim znanjem, talenti in edinstveno perspektivo. Sama sem se v moški družbi pogosto naučila dragocenih lekcij – od bolj neposredne komunikacije do tega, kako se včasih stvari lotiti z večjo sproščenostjo in pogumom, še posebej v podjetništvu.
Ob koncu delovnega dne sem se udeležila posebnega dogodka v karieri Aleša Berleca, znanstvenika z Instituta Jožef Stefan, s katerim že več let tesno sodelujem. V akademski karieri profesorjev na univerzi so tri ključna predavanja: zagovor doktorata, nastopno predavanje za naziv docenta, ki omogoča samostojno predavanje, in inavguracijsko predavanje ob izvolitvi v naziv rednega profesorja. Današnje predavanje je bilo prav to zadnje – priložnost, ko profesorji strnejo svojo raziskovalno pot od začetkov do danes. Vedno prinaša zanimive vpoglede in nova spoznanja. Aleš je svoje delo predstavil izjemno, kar me je znova spomnilo, kako navdihujoče je spremljati rast in dosežke vrhunskih znanstvenikov.
/ ČETRTEK, 13. FEBRUAR
Dan sem začela z jogo, nadaljevala bom s popravljanjem magistrske naloge na temo nanovlaken. Morda lahko za zaključek povem, s čim se sploh raziskovalno ukvarjam. V središču mojega raziskovalnega dela je razvoj in karakterizacija nanodostavnih sistemov, kot so nanovlakna, liposomi in lipidni nanodelci, ki omogočajo vgradnjo majhnih molekul. V zadnjem času pa je največ moje pozornosti usmerjene na izolacijo in karakterizacijo bakterijskih sevov, ki izločajo imunomodulatorne in protibakterijske metabolite. Najbolj perspektivne seve nato vgrajujemo v nanovlakna, ki bi bila lahko potencialno uporabna za preprečevanje ali zdravljenje kroničnih okužb. Ker so raziskave zelo interdisciplinarne, je to možno le ob sodelovanju z znanstveniki z drugih področjih in iz drugih institucij, kot so Institut Jožef Stefan, Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano ter Kemijski inštitut.
Pri raziskovanju pa me vedno znova navdihuje narava, ena najpomembnejših učiteljic. V milijonih let je razvila izjemno dovršene mehanizme, ki pogosto služijo kot navdih za rešitve v farmacevtskih znanostih.
Špela Zupančič, izredna profesorica na področju farmacevtske nanotehnologije na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani, predsednica nacionalnega odbora UNESCO – L'ORÉAL "Za ženske v znanosti". Izredno ceni dobre odnose in se veseli novih izzivov. Zelo uživa v raziskovanju, plesu, hribih, jogi, dobrih knjigah, iskrenih pogovorih in spoznavanju sebe in drugih.
