/ PETEK, 15. JULIJ
Petkovo jutro začnem s kavo, limonado, mariborskim Radiem City in Večerom. Na računalniku imam odprto sporočilo urednika Roka Kajzerja, v katerem me vabi k pisanju Večerovega dnevnika in predlaga, da je lahko izhodišče mojega dnevnika novica, ki je bila, kot zapiše, morda po krivici prezrta. Evropska centralna banka me je namreč, kot slovensko predstavnico, v preteklem letu imenovala v svetovalno skupino za oblikovanje evrskih bankovcev. Naša naloga je bila, da oblikujemo tematske predloge s konkretnimi motivi, ki bodo odražali temeljne evropske vrednote in s katerimi se bomo lahko državljanke in državljani Evropske unije lažje poistovetili. Delo skupine smo v tem tednu zaključili z izborom šestih tematskih predlogov, ki jih boste lahko konec letošnjega leta ocenili na spletni strani Evropske centralne banke in tako izbrali svoj najljubši predlog.
Zato torej menim, da so mi vsi, ki so novico prezrli, pravzaprav nevede naredili veliko uslugo. Že tako sem v zadnjih šestih mesecih živela pod izjemnim pritiskom bližnjih, ki so vztrajno poskušali doseči, da na bankovcih upodobimo kar njih, njihove hišne ljubljenčke, rastline ali pa vsaj Triglav, če že ne gre drugače. Vsekakor je najin maček Rex pravi lepotec, a dvomim, da bi se nekdo na Finskem, ki ima doma majhnega kužka in ni ljubitelj mačk, strinjal z mojim predlogom. Tudi predlog, da naredim vse v svoji moči, da bi na novih bankovcih pisalo "Maribor, šampion", sem prejela. Pa sem se resno zbala, da mi prekličejo veljavnost ljubljanske vize in me pošljejo na prisilno delo na rivalski stadion. Zato sem ostala pri tem, da predlagam nekaj, kar je evropsko in skupno vsem nam. Čeprav je razprava o tem, kaj je evropsko in s čim se državljani Evropske unije poistovetimo, nekaj, kar bi zahtevalo veliko več znakov in presledkov, kot jih imam tukaj na voljo.
/ SOBOTA, 16. JULIJ
Očitno sem v študentskih časih spala na zalogo, saj je moje telo po tridesetem prepričano, da sem svoje že odspala, in me že skoraj kot pravilo med vikendi vrže iz postelje veliko prej kot budilka med tednom. Kava, limonada, City, Večer. Pravzaprav vsako jutro pričnem tako. Edini odklon od jutranje rutine med vikendi je zgolj ta, da mi kavo in limonado pripravi Jože. A od dotičnega radia in novic ne odstopam, tudi če sem na drugem koncu sveta. Do danes se pravzaprav še nikoli nisem vprašala, zakaj to počnem, ne glede na to, kje sem in kaj me čaka v dnevu. Lahko bi rekla, da so to osnovni gradniki mojega vsakodnevnega obstoja. Pa v tem ni prav nič zelo globokega ali filozofskega. Kavo in limonado potrebujem, da lahko spregovorim in začnem razmišljati. Limonada se je v enem trenutku skrivnostno prikradla v jutranjo rutino najverjetneje zato, ker sem nekoč nekje prebrala, da pomaga pri prebujanju.
Medtem ko radio in časopis predstavljata tisti del mojega jutra, ko se vsaj za nekaj trenutkov vrnem na Polički Vrh, v čas, ko so bile skrbi in odgovornosti manjše, dnevi pa bolj brezskrbni. No, pa tudi zato, da že na vse zgodaj povadim svoje široke e-je in ozke o-je. Čeprav sem na sončni strani Trojan že prevečkrat doživela iskreno začudenje nad tem, da še ne "kvakam", si ne predstavljam, da bi se moje štajerske korenine preprosto razblinile v ljubljanski megli brez širokega e-ja. Za to soboto nimava posebnih načrtov. Pa ne zato, ker nimava idej. Ampak zato, ker po številnih službenih poteh v tujini, (raziskovalnih) projektih, rednih delovnih obveznostih, dogodkih in druženjih, ki so nama polnili koledar, preprosto potrebujeva umirjen dan, ko zelo produktivno in zavzeto lenariva. Kosilo, sprehod, kavč, film in knjiga. To je to. Dan, da lahko izklopiva možgane. Najina sobota, ki zagotovo ne bi bila vredna objave na instagramu, a je prav takšna, kot sva jo želela in predvsem potrebovala.
/ NEDELJA, 17. JULIJ
Nikoli nisem zares pisala dnevnika. Najverjetneje tudi zato, ker sem ves čas govorila, da mi je zagotovo zmanjkalo ur v dnevu, ko bi lahko svoje misli tudi zapisala. Tokrat to počnem drugič v življenju. Nazadnje sem namreč dnevnik pisala več kot deset let nazaj. Za Večer. Pri starših preverim, ali imata po kakšnem naključju ta dnevnik še shranjen. Ne zato, da bi našla navdih, ampak zato, da vidim, kaj se mi je takrat pletlo po glavi. Na plano potegneta izrezek iz časopisa, ki me v trenutku popelje nazaj v gimnazijska leta. V leta, ko časopisa še nismo brali na tablicah ali telefonih. V leta, ko je moj jezik prehiteval možgane. V leta, ko so bili postavljeni temelji za vse uspehe, dosežke in spremembe, ki sem jih doživela v preteklem desetletju.
V leta, ki so me oblikovala v osebo, ki brez slabe vesti in obsojanja bere svoja najstniška razmišljanja. Takrat še Osojnikova, sem aktivnosti tistega izbranega pomladanskega tedna brez posebnega kompliciranja in preizpraševanja prelila na papir. Nisem pretirano premišljevala o izbiri besed ali toku misli. Danes je drugače. Danes večkrat premislim vsako besedo, ki jo zapišem ali izrečem. Poskušam organizirati tok misli, da imajo stvari rep in glavo. Spomnim se na besede dobrega prijatelja, ki ga izjemno cenim. Nekaj časa nazaj je dejal, da je treba še malce obrusiti moje ostre robove, in mi bo velikokrat lažje v življenju. A danes ugotavljam, da je včasih kljub vsemu dobro, da kakšen rob ostane neobrušen in takšen, kot je bil včasih. Zato, da ne izgubimo tiste mladostniške radosti, brezskrbnosti in nepremišljenosti, ki nas je naredila v takšne osebe, kot smo sedaj.
/ PONEDELJEK, 18. JULIJ
Kava, limonada, City, Večer. Vmes pa telefonski klic, ali se ne bom priključila na sestanek. Ne zamujam, nikoli. Nasprotno, navadno sem povsod vsaj 15 minut prej. A ponedeljkovo jutro sem pričela v prepričanju, da ponedeljkovega sestanka ne bo. Posledično podoživim svojo jutranjo budilko, ki mi vsako jutro zapoje "Čista jeba", in panično vklopim računalnik. Tokrat sem iskreno hvaležna, da smo polovico svojih življenj prestavili na splet in se lahko že v naslednji sekundi priklopim na virtualni sestanek. Delo od doma ima vsekakor veliko ugodnosti, med drugim tudi to, da ni treba po paket na pošto.
A ponovno se naučim, da se niso vse stvari tako drastično spremenile, kot pogosto radi rečemo. Naš poštar še vedno ne pozvoni in mi raje pusti kar obvestilo o prispeli pošiljki v nabiralniku. Po telefonu preverjam, kje se trenutno nahaja moj paket, in že stotič črkujem svoj priimek in se vljudno nasmehnem komentarju, ali vem, da arbeiter v nemščini pomeni delavec. Res je, prepogosto poosebljam svoj priimek. A vsaj ta teden se malce trudim, da bi bila nicht arbeiter.
/ TOREK, 19. JULIJ
Z Evropske centralne banke nam posredujejo končno verzijo poročila o delu naše svetovalne skupine. Simbolni zaključek nekega obdobja in dela, ki sem ga opravila. Spomnim se na zadnji sestanek, ki smo ga imeli, in na spominski bankovec v pleksi kocki, ki smo ga prejeli v dar in trenutno krasi mojo pisalno mizo. Čeprav so bili varnostniki 15 minut prepričani, da v ročni prtljagi tovorim nevarno napravo, in so me podrobno izprašali, kaj bom počela s tem spominkom in zakaj sem ga prejela, je bankovec danes na moji mizi. Seveda pa ob tem niso pozabili z mano deliti tudi nekaj predlogov, kaj vse bi lahko grafično upodobili na bankovcih. Eden od varnostnikov je celo predlagal, da ga lahko slikam, če želim. Da se bo lepo nasmejal. Upam, da bo tako nasmejan tudi takrat, ko bodo novi bankovci v obtoku. Upam, da bo zadovoljen z našimi predlogi.
/ SREDA, 20. JULIJ
Že zjutraj je vroče. Jana, ne pritožuj se, poletje je. Čas oddiha, ko si lahko privoščimo, da svoje možgane vsaj za nekaj časa pošljemo na pašo. A po novicah, ki jih prebiram, se iskreno sprašujem, kdaj bomo kot družba dočakali čas za oddih. Kdaj bomo dočakali vsaj mesec ali dva pavze? Po koroni, vojni, draginji, vročinskem valu in še čem bi že bil čas za malce oddiha. Zakaj smo spregledali znake (ne)posredne izgorelosti? Pa tako jasni so bili.
Skrbi me za Kras, pa ne samo zato, ker sem ponosna prav na vse dele naše prelepe države, ampak tudi zato, ker imam tam čudovite prijatelje, odprtih src in nasmejanih obrazov. Zato z Živo preverim, ali sta z Juretom v redu in ali so njune družine na varnem. Sporoči mi, da bo potrebna evakuacija bližnjih, a da sta zaenkrat še na varnem. Žal ne morejo drugega, kot da čakajo. Počutim se kot zlajnan motivacijski verz, ko ji odgovorim, da jim želim vse dobro in naj javijo, če bi karkoli potrebovali. Čeprav besede najverjetneje v trenutkih, ko ognjeni zublji ogrožajo življenja in lastnino, ne pomagajo prav dosti, so edino sredstvo, ki ga v tem trenutku imam.
/ ČETRTEK, 21. JULIJ
Kava, limonada, City, Večer. Ugotavljam, da je velika večina že na dopustu, kar nakazujejo tudi redka elektronska sporočila. Nadaljujem s pisanjem članka, za katerega mi je ob rednih delovnih obveznostih zmanjkalo časa. Vsako leto se veselim julija. Pa ne samo zaradi morja, ki ga obožujem, ampak tudi zato, ker imam končno čas, da postorim vse, za kar mi čez leto zmanjka časa. Sredina julija je namreč v akademski sferi neka tiha prelomnica, ko se redne delovne obveznosti malenkost umirijo. Ni sestankov, ni pedagoških obveznosti, ni prijavljanja projektov. Lahko zadihamo oziroma, kot bo povedal vsak raziskovalec, imamo končno čas, da delamo v miru, da svoje raziskovanje prelijemo na papir.
Občutek, da bi bilo bolje pisati dnevnik nekaj tednov nazaj, ko nisem imela niti minute prostega časa, še vedno ostaja. A hkrati ugotavljam, da je morda dobro, da sem dnevnik pisala prav v enem bolj umirjenih tednov, saj sem imela končno čas, da zbistrim svoje misli in se malce ustavim.
Naj se ustavi tudi veter na Krasu.
