
Spomnimo: konec februarja je društvo Srebrna nit, združenje za dostojno staranje, na tiskovni konferenci predstavilo pobudo za pravno ureditev evtanazije, "pomoči pri dokončanju življenja", kot so zapisali; pisci in nekateri podpisniki pobude - mnoge znane slovenske osebnosti - so predstavili argumente, zakaj želijo, da država omogoči svobodo odločanja o lastni smrti.
Sredi tega tedna je simpozij o evtanaziji organizirala Slovenska medicinska akademija, organizacija, ki je bila leta 2017 ustanovljena v okviru Slovenskega zdravniškega društva. Tako kot na tiskovni konferenci "pobude" ni bilo slišati nasprotnikov evtanazije, tudi na simpoziju medicinske akademije ni bilo nikogar, ki bi javno zastavil glas zanjo. Ne med razpravljavci ne med občinstvom. Če se je na prvi večkrat slišalo pojasnilo, da je stopnja možnosti zlorab uzakonjene evtanazije ali pomoči pri samomoru skorajda zanemarljiva, so na simpoziju možnosti zlorab naslikali do strašljivih razsežnosti; ne da se spregledati, da je bila večina teh podatkov vzetih iz člankov tako imenovanih pro-life organizacij iz tujine. Se pa zagovorniki ene in druge opcije strinjajo, da se je treba o tej temi strpno, izčrpno in argumentirano pogovarjati. Sicer ni manjkal medvzklik, ali je čas, ko nam kadrovsko in finančno razpada zdravstveni sistem, res najboljši, da se začne v parlamentu odpirati vprašanje, kako umiramo, ampak kateri čas pa je najboljši? Za svojevrsten paradoks je poskrbel predsednik državnega zbora Dejan Židan, ki se je udeležil prve tretjine simpozija in zbrani zdravniški srenji odpredaval, kako nedopustno je, da pri nas še vedno nimamo zakona o dolgotrajni oskrbi, in očitno spregledal, da že desetletje vedri tam, kjer bi zakon morali pripraviti in sprejeti, pa se jim tudi v tej sestavi parlamenta nikamor ne mudi.
Steklenega zvona nad razpravo o evtanaziji ni več. Zdravniške vrste so videti strnjene, a Božidar Voljč se zaveda, da so med zdravniki tudi zagovorniki evtanazije, ki bi jo bili pripravljeni izvajati. Javno sta se za evtanazijo zavzela zdaj že upokojena zdravnik Dušan Keber, nekdanji minister za zdravje, in zdravnica Mojca Senčar.
Smrt je neredko zaželena
Stališča Komisije za medicinsko etiko (KME), Slovenskega zdravniškega društva in Zdravniške zbornice so jasna: evtanazije ni mogoče sprejeti za družbeno sprejemljivo dejavnost. Ker spreminja kulturno in civilizacijsko izročilo naše družbe, ker usodno posega v odnos med zdravniki in bolniki.
Dr. Božidar Voljč, predsednik KME, je na simpoziju predstavil izhodišča, ki so komisijo vodila pri oblikovanju naslednjega mnenja: "Evtanazija naj bi v končni fazi življenja ohranjala človeško dostojanstvo umirajočih in zagotovila spokojno smrt. A ko človeško dostojanstvo ločimo na tisto, ki je samega sebe vredno, in na tisto, ki se ga prav zaradi njegove ohranitve prekinja, o prekinjanju vedno odločajo tudi drugi. Dovoljena evtanazija bi že sama po sebi med aktivne in samostojne državljane v visoki starosti vnesla pomisel ali občutek potrebe po tem, da se umaknejo in da niso nikomur v breme, saj se evtanazija ne ponuja samo na smrt bolnim, ampak tudi tistim, ki iz različnih osebnih razlogov, po samostojnem premisleku in odločitvi, ne želijo več živeti. V življenja najšibkejših bi se vnesla nova razmerja. Smrt številnih, od nege povsem odvisnih starih ljudi v domači oskrbi je neredko zaželena in v državah, kjer evtanazija poteka, večino vseh opravijo domači zdravniki na domovih bolnikov. Neznosno telesno in duševno trpljenje je težko opredeliti, njegove interpretacije, ki naj bi evtanazijo upravičevale, so vedno širše.
Število evtanazij se vsako leto povečuje, evtanazirajo tudi otroke, psihiatrične bolnike in starejše z demenco. Z odvzemanjem organov evtanaziranih za transplantacijski program takoj po tem, ko so izdihnili, se evtanaziji dodaja povsem nova vsebina. Pojavil se je pojem 'altruistične evtanazije', umreti v korist drugih, zaželeni so vitalni organi. Vse to zastavlja vprašanje, v kolikšni meri se v tako različnih primerih spoštujeta pogoj samostojnega odločanja in dostojanstvo smrti."

Utrujeni od življenja
Ostro odklonilen do evtanazije je tudi zdravnik prof. dr. Pavel Poredoš, predsednik Slovenske medicinske akademije: "Evtanazija nima kaj dosti opraviti z delom zdravnika, a ker smo zdravniki vpeti kot možni izvajalci, naj povem, kako se počutim ob tem. Delo zdravnika temelji na strokovni brezhibnosti in etičnih načelih. Etična načela pa so nekaj večnega, nekaj, kar se bistveno ne spreminja. Profesor Milčinski nas je učil, da če etična načela niso v skladu s pravnimi normami, se morajo pravne norme prilagoditi etičnim načelom in ne obratno. Poslanstvo zdravnika je varovanje človekovega zdravja in življenja vse od spočetja do njegove smrti. Etična načela so temelj, da zdravnik dela dobro in da dobro bolnika postavlja pred svoje. Zdravnik je poklican, da ohranja življenje vseh, še zlasti pa tistih, ki so nebogljeni. Zdravnik ne more biti izvršitelj usmrtitve, ker je to v popolnem nasprotju z njegovim poslanstvom. Je prinašalec življenja, ne prinašalec smrti. Evtanazija je nasilna, hotena prekinitev življenja. Ruši se ena temeljnih pridobitev človeške civilizacije: Ne ubijaj!
Tudi ne moremo mimo pasti, ki jih evtanazija predstavlja. Veliko se piše o izkušnjah iz Nizozemske, kjer so v ozadju ekonomski interesi, torej znebiti se neproduktivnega dela prebivalstva. Vedno več se govori o nezakonitem pridobivanju organov za transplantacije, tudi o tem, da se odobritev evtanazije širi in ne zadeva več le neozdravljivo bolnih. Zdaj lahko za evtanazijo zaprosi človek, ki je utrujen od življenja."
Z lastnimi razlikami ne znamo shajati
Dekan Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani prof. dr. Igor Švab pravi, da evtanazija ni medicinska storitev in da je naloga zdravnika zdraviti. To je tudi vodilo pri izdelavi programov poučevanja. Kaj bi učenje evtanazije pomenilo za pouk? "S tehničnega stališča gre le za manjši poseg v kurikulum, če se pošalim. Vendar gre za bistveno spremembo v poslanstvu zdravnika. Učiti bi morali, da so bolnikove želje pomembnejše od etičnih principov, da življenje ni nedotakljivo in da ima vsak posameznik pravico, da ga konča. In da mu je to pravico zdravnik dolžan zagotoviti, tudi če je v nasprotju z njegovimi prepričanji." Igor Švab, prvo ime družinske medicine pri nas, pomni misel družinskega zdravnika ob razpravi o evtanaziji: "Razpravljanje o evtanaziji postane zelo čustveno, ko se iz udobnega zavetja teorije premakne na praktično področje. Kot družinski zdravnik se takrat zaveš, da si bo družba, namesto da bi uredila področje paliative, umila roke, in ti naložila nehvaležno nalogo, ki jo boš moral opravljati v nasprotju s svojimi prepričanji."
Namesto da bi uredila področje paliative, si bo družba umila roke
Ljudi je strah in njihov strah je upravičen
Simpozija o evtanaziji se je udeležila tudi dr. Manca Košir, prostovoljka v edini hiši hospica pri nas - na Hradeckega cesti 20 pod Golovcem. Hiša hospica je namenjena bolnikom z napredovalo neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja. “Spremljala sem že več kot 300 umirajočih in lahko marsikaj povem. Najprej bi glasno poudarila besedo hospic, ki je bila na simpoziju samo enkrat izgovorjena, v javnih diskusijah je pa sploh ni. Če se že govori, se govori o paliativni oskrbi, pa še o tem veliko premalo, ker je premalo razvita, ima premalo podpore, tako sistemske kot znotraj ustanov.
Hospic se v najbolj razvitih državah lepo razvija, leta 2010 je že 45 odstotkov Američanov umrlo v sklopu hospica. Več kot polovica je prejemala paliativno oskrbo in hospic oskrbo v svojih domovih ali pa v ustanovah, največkrat v hišah hospica in v negovalnih oddelkih, ki jih na Slovenskem praktično ni. Da se ne bi slepili, da imamo to, kar je temelj za dostojanstveno umiranje. Nimamo. Zato pa je tako močno eksplodirala ta diskusija - ker je ljudi strah in njihov strah je upravičen.
Celo med zdravniki mnogi ne vedo, kakšna je razlika med paliativno in hospic oskrbo, in kaj slednja sploh je. Povedala bom z besedami uglednega ameriškega kirurga in pisatelja Atula Gawandeja, ki je napisal čudovito knjigo Minljivost: Razlika med hospicem in standardno zdravstveno nego ni v količini zdravljenja, razlika je v prioritetah. Pri običajnem zdravstvu je cilj podaljševanje življenja, pri čemer žrtvujemo kakovost bivanja. Hospic pa ima drugačna merila: ne gre za vprašanje, katera pot umirajočemu prinese daljše življenje, temveč katera mu omogoči polnejše bivanje.
Ob služenju vidiš življenje celostno, in kdor služi, ve, da nas vodi nekaj višjega od nas samih. Zato sem tako hvaležna, če smem biti ob bolniku, ko poslednjič izdihne. Povem vam, da se takrat ustvari sveti prostor, nekaj, česar ne morete drugje doživeti. Že Jung je rekel, da ima človek religiozni gen, danes nevroznanstveniki temu genu ne rečejo več religiozni, ampak gen za sveto. Vsak od nas ima potrebo po svetem in biti ob umirajočem pomeni dihati to svetost.
Ne bom pozabila gospe z rakom, ki je imela v švicarskem Dignitasu že vse dogovorjeno za asistirani samomor, potem pa jo je rak prehitel in ni mogla več na pot. Ni hotela obremenjevati domačih in je prišla v hišo hospica. Tukaj ves tim diha za isto stvar, za to, da so odnosi umirajočih do sebe in njihovih bližnjih čim bolj iskreni, živi, dobri. In tako se je tudi ta gospa zelo ukvarjala z odnosi. Pogovarjala se je s partnerjem in otrokoma, drug drugemu so povedali, kako so si pomembni, izrazili so si hvaležnost, se opravičili za vse, kar je koga zabolelo. Prej tega niso znali ali zmogli, kdo ve. Nekaj dni preden je umrla, mi je rekla: ‘Manca, ta čas je bil najlepši čas v vsem mojem življenju. Če bi šla v Dignitas, ga nikoli ne bi doživela.’”