Delavnico je imel Leopold Kašper v Frančiškanski ulici, nasproti vrta bratov frančiškanov. No, ne moremo reči ravno delavnico. Delal, od ženine smrti pa tudi živel je v skromni in deloma že razpadajoči baraki. Poznali so ga tudi otroci, ki so mu včasih malo ponagajali, vedoč, da jim dobri mož ne bo storil nič žalega.
Konec aprila leta 1933 pa so ljudje opazili, da Leopolda že nekaj časa ni bilo na spregled. Prvi so to opazili otroci. Okna in vrata njegove barake so bila zaprta in ljudi je pričelo skrbeti. Opozorili so policijskega stražnika, zadolženega za ta del mesta, in ker na svoje trkanje po vratih oknih barake ni dobil nobenega odgovora, je o vsem skupaj obvestil centralo. Ta je na kraju samem nemudoma napotila komisijo, v kateri so bili policijski zdravnik dr. Zorjan, policijski nadzornik Cajnko in podnadzornik Orel. Še ko so bili na poti, se je pred brusačevo barako že zbrala množica radovednežev.
Ker so bila vrata z notranje strani zapahnjena, so jih člani komisije odprli na silo, in vstopili v notranjost. Tam se jim je prikazal pretresljiv prizor, ki je razkril vso bedo Leopolda Kašparja. Oguljene stene, razpokana železna pečka, naprava za brušenje, polomljena miza in stol ter grozljiv smrad, ki je prihajal od stare razpadle otomane. Na njej je bledih lic in udrtih oči ležalo Kašparjevo truplo. Vzroka smrti policijski zdravnik ni mogel takoj ugotoviti, lahko je le izključil, da ji je botrovalo morebitno nasilje, pri pregledu stanovanja pa je komisija kmalu ugotovila, kako in zakaj je umrl revni brusač.
Na mizi so našli na kosu papirja z okornimi črkami napisano njegovo poslovilno pismo. V njem je revež razkril vso bedo, v kateri je živel, odkar mu je umrla žena. V zadnjem času ni zaslužil več ničesar, tako da ni imel niti kaj za jesti. Iz nekaterih stavkov v pismu je bilo mogoče ugotoviti, da je zaužil strup ter se tako rešiti lakote in bede.
Truplo Leopolda Kašperja so prepeljali v mrtvašnico, borno stanovanje in delavnico pa je policija zapečatila.
