Begunci so (bili) med nami

Prihajali so. Najprej posamično, potem v stotinah, nato jih je prišlo še več. Na tisoče. Prebežniki so preplavili Slovenijo. Pet let je od tega. Prihajali so iz vse mogočih dežel, a daleč največ iz Sirije, Afganistana in Iraka, držav, kjer so divjale vojne. Njihove oči so bile prazne. Starejši novinarji smo poznali ta pogled, videli smo ga pri beguncih med vojnami na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu: mešanica groze in upanja. Groze zaradi tistega, kar so doživeli, in upanja, da bodo na koncu poti vsaj varni, če že ne bodo našli boljšega življenja.

Angela Merkel je rekla: "Zmoremo!"

Leto 2015 je bilo na Bližnjem vzhodu še posebej krvavo. Po Siriji in Iraku, že tako razdejanih od dolgoletnih vojn, je divjala še samooklicana Islamska država s krvoločnim kalifom Abujem Bakrom Al Bagdadijem na čelu, ki je bila prav tedaj na vrhuncu moči. Pod nadzorom je imela ozemlje, večje od Velike Britanije, in kdor je mogel, je bežal. Toda begunska taborišča v Jordaniji, Libanonu in zlasti Siriji so bila prepolna in ljudje so rinili naprej. Logična destinacija je bila katera od zahodnoevropskih držav, kjer je skoraj vsak od beguncev imel sorodnike ali znance.

Pot je bila logična, preko Grčije in Zahodnega Balkana naprej proti severu in zahodu. Kmalu je dobila vzdevek balkanska begunska pot in ta se je drži še danes. Prvi tok beguncev je šel po najkrajši ruti, iz Grčije preko Makedonije in Srbije, preko Madžarske proti Avstriji in Nemčiji. Toda desničarski madžarski predsednik Viktor Orban je imel tega kmalu dovolj; zaprl je zunanje meje proti Balkanu in jih prepredel z bodečo žico.

Konec avgusta je nemška kanclerka Angela Markel izrekla znamenite besede: "Wir schaffen das!" Zmoremo! Vrata obljubljene Evrope so se odprla, 5. avgusta sta Avstrija in Nemčija tudi uradno odprli meje za begunce, z njimi pa tudi ekonomske migrante. Negostoljubna Madžarska se je hitro izpraznila, toda na poti so bili novi desettisoči beguncev, ki jih je dosegla vest, da je mogoče neovirano priti na Zahod. Treba je samo še najti najprimernejšo pot ...

Čez Sotlo v obljubljeno deželo

V Slovenijo so prvi begunci začeli bolj množično prihajati dobra dva tedna po kanclerkinem "Zmoremo!", toda pravi pritisk na južni meji s Hrvaško se je pričel 19. septembra. Tudi takrat je bila sobota. Videvali smo jih, kako pešačijo kar po avtocesti proti mejnemu prehodu Gruškovje, toda največ jih je preko Zagreba šlo proti Sloveniji po najbližji poti, po avtocesti proti mejnemu prehodu Obrežje. Ko so prišle prve večje skupine, mejni policisti niso vedeli, kako in kaj. Zdelo se je, kot da je tedanja vlada premierja Mira Cerarja zaspala in ni pričakovala tolikšnega števila ljudi. Zbirni center v Brežicah se je polnil z neznansko hitrostjo, zmeda je bila popolna. Trajalo je nekaj dni, da so se razmere vsaj približno uredile, dotlej so za te ljudi na begu največ naredili humanitarci neštetih organizacij in dobri ljudje, ki jim ni bilo vseeno za soljudi - ne glede na barvo kože, vero in razlog, zakaj so se podali na nevarno tisoče kilometrov dolgo pot.

V tistih septembrskih dneh je vstopilo v Slovenijo nekaj tisoč beguncev. Iz Brežic so se sprva prebijali, kakor so vedeli in znali, potem je vlada pričela organizirati prevoze z avtobusi in vlaki do Šentilja, kjer je zrasel prehodni begunski center. Šentilj je postal glavna izstopna točka proti Avstriji, nekaj časa so avstrijski mejni organi begunce sprejemali tudi na Karavankah.

Toda glavno je Slovenijo še čakalo, ne da bi se tega zavedali. Sredi oktobra je Madžarska dokončno in neprepustno zaprla tudi mejo s Hrvaško. Takrat se je zdelo, da reke ljudi, ki so prihajali na slovensko južno mejo, ne bo nikdar konec. Še zdaj mi ni jasno, kako so našli takšne kraje, kot je mejni prehod Rigonce z okolico. Marsikdo med nami dotlej ni še nikdar slišal zanj. Toda Rigonce so postale poleg Obrežja, vsaj zdelo se nam je, begunski center sveta. Kdor ni mogel preko meje, ki so jo vedno bolj stražili policisti, je bredel preko tedaj plitve Sotle. Nekateri so poskusili večkrat, ker se jim je zdelo, da predolgo čakajo na Hrvaškem. Spomnim se Sirca, dejal je, da mu je ime Ahmed, ki je z nekajletnim otrokom na rokah prečkal Sotlo. "V Nemčiji imam sorodnike, tam nam bo dobro," je dejal, preden je zakoračil v vodo.

Beguncev ni več. So le še ilegalni migranti

Jasno je bilo, da tako ne bo šlo v nedogled. Vrata Evrope so se konec oktobra že pričela pripirati. Iz Nemčije so poročali o 700 tisoč beguncih, ki so jih sprejeli, iz Avstrije o dobrih dvesto tisoč. Slovenska vlada se je, tudi pod pritiski desne opozicije, pričela bati, da bomo postali nekakšen begunski žep na balkanski poti, od koder begunci ne bodo mogli več ne naprej ne nazaj. Nezadovoljstvo ljudi v državah, skozi katere je tekla balkanska pot, ki so sprva na begunce gledali s sočutjem in naklonjenostjo, potem pa je bilo tega iz dneva v dan manj, so začutili tudi politiki. Voditelji so se na izrednem vrhu držav EU in Zahodnega Balkana konec oktobra 2015 dogovorili za izboljšanje obveščanja o toku beguncev, tako se je izboljšala komunikacija s Hrvaško, ki je odtlej begunce v Slovenijo pošiljala večinoma z vlaki v Dobovo in manjši del z avtobusi. Ker begunski val ni pojenjal, severne države pa so omejevale število dnevno sprejetih beguncev, se je novembra vlada odločila za namestitev ograje na meji s Hrvaško. Na hladno, a sončno jesensko jutro 11. novembra so vojaki na Dolenjskem pričeli razpenjati prve metre rezilne žice.
Zima je naredila svoje, politika pa tudi, in balkanska pot se je marca leta 2016 uradno dokončno zaprla. Evropska unija je namreč s turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoganom dosegla dogovor, da bo zaprl zunanje meje svoje države, v zameno pa dobili več milijard evrov pomoči in pospešeno približevanje EU. Prvo se je zgodilo, drugo iz različnih razlogov ne. Številne evropske države so se v prihodnjih letih obrnile desno ali skrajno desno, beseda begunec je izginila iz besednjaka in zamenjala jo je fraza ilegalni migrant.

Koliko beguncev je šlo tistega leta preko Slovenije, ne ve nihče. Neuradne številke kažejo na pol milijona, policija je uradno zabeležila 360.312 ilegalnih prehodov državne meje. V Evropo je do začetka decembra 2015 vstopilo milijon beguncev in migrantov. Tako statistika. Da je bilo to milijon ljudi in milijon usod, pa danes ne zanima nikogar več.