V minulem tednu se je začela zdaj že zelo prepoznana akcija 40 dni brez alkohola. Številni se je lotijo, a vsi ne pridejo do konca.
"Ne bi rekla, da imajo tisti, ki ne pridejo do konca, več težav od tistih, ki pridejo. Tudi alkoholiki so lahko 40 dni brez alkohola. Sicer ves čas odštevajo dneve in nestrpno pričakujejo konec posta, a zdržijo lahko. Seveda je to, da v teh dneh opozarjamo na škodljive posledice alkohola, dobro, a vseeno bi akcijo morali raztegniti na vseh 365 dni, da bi iz te globoko mokre družbe splavali na površje. Škodljive posledice so obsežne in 40 dni je premalo, da bi pri ljudeh, ki prekomerno pijejo, dosegli spremembo v odnosu do alkohola. Korist je, da se vsaj v tem času opozarja na problem pitja, da se kdo od problematičnih pivcev zaveže, da bo v teh dneh trezen, in morda v tem času razmisli, zakaj sploh pije, kako je alkohol načel njegovo življenje in ali bi mogoče prenehal za vedno."
"Akcijo 40 dni brez alkohola bi morali raztegniti na vseh 365 dni, da bi iz te globoko mokre družbe splavali na površje"
Vseeno se v teh 40 dneh zvrstijo priložnosti, kjer je alkohol prisoten. Kako se mu upreti? Kako lahko nekdo v družbi, kjer se nenehno na nekaj nazdravlja, sploh preneha piti?
"Danes je bolj enostavno kot nekoč, ko so te na vso moč silili k pitju. Večinoma je zdaj dovolj, da dvakrat rečeš 'hvala, ne pijem'. Če ste pri tem odločni, se običajno ni treba boriti in upirati. Težje je pri tistih, ki pijejo tvegano. Žabe namreč ni težko spraviti v vodo. Takim le ponudiš in že si premislijo in sprejmejo alkohol. Najprej mora posameznik sam sprejeti svoj drugačen življenjski slog. Če se pri sebi trdno odloči, se bistveno lažje znajde na dogodkih, kjer je alkohol prisoten. Natakar gre danes načeloma naprej, če nekdo zavrne alkohol. Tukaj smo kot družba naredili velik premik. Tudi vse več brezalkoholnih pijač je na voljo in nič čudnega ni, če jih naročimo."
"Nekateri gredo v čisto radikalne ukrepe in trto posekajo. To ni samo simbolično dejanje, je tudi zelo asociativno pomembno"
A za alkoholike samo odločitev ni dovolj. Pogosto morajo zamenjati tudi družbo, spremeniti navade, iz hiše odstraniti ves alkohol.
"Tisti, ki imajo vinograde, jih prodajo, prodajo tudi sode in izlijejo ali podarijo vino, nekateri gredo v čisto radikalne ukrepe in trto celo posekajo. To ni samo simbolično dejanje, je tudi zelo asociativno pomembno. Cela okolja so prirejena temu, da se alkohol povezuje z užitkom. Ko počivamo, na primer sedimo pod brajdo in pijemo iz majolike. Pomembno je, da iz svojega okolja odstranimo alkoholne pijače in vse, kar nas spominja na 'uživanje' ob alkoholu."
Tudi rum za peko potice?
"Ne samo rum za peko potice, ampak tudi vse pecivo, ki vsebuje kakršnokoli količino alkohola. Asociacije, ki se sprožijo z barvami in vonjavami, so del starih možganov in so dosti močnejše od racionalnih obramb 'ne, hvala' in 'ne bom', zato je treba umakniti vse, kar nas spominja na pitje."
Smo v Evropi nadpovprečni po popitem alkoholu? Kakšne so številke?
"Že Evropa sama je daleč pred drugimi kontinenti, potem pa je še Slovenija v vrhu med državami po popitem alkoholu. Pri nas popijemo skoraj dva litra alkohola na leto več kot povprečen Evropejec, ki letno popije devet litrov čistega alkohola. Slovenec ga popije skoraj enajst litrov na leto. Tako resna situacija je pri nas."
Prav zaradi teh številk rečemo, da v naši družbi prevladuje "mokra kultura"?
"Kriterijev za mokro kulturo je več. Prvi je dostopnost. Ta je pri nas res visoka. Zraven kruha lahko alkohol kupimo praktično povsod. Kot da bi pozabili, da je alkohol v resnici strup za naš organizem. Največje pasti za ljudi, ki se želijo odvaditi pitja, so tiste 'baby flaške' pri blagajni. Nekomu, ki je uspel priti čez trgovino brez alkohola, s temi stekleničkami pri blagajni vzamejo še zadnjo voljo, da bi se uprl želji. Drugi razlog je družbena sprejemljivost alkohola. To, da se ob koncu tedna napijemo ali da se napijemo po neki večji obveznosti, je pri nas sprejemljiva praksa. Tudi vrstniški pritisk je značilen za mokre kulture. Ljudje se pri pitju spodbujajo, kot da gre za šport. Značilna pa je tudi nezadostna ozaveščenost. Kljub raznim akcijam še vedno nimamo dovolj informacij o tem, kakšno škodo alkohol res pusti na človeku. Čeprav številni otroci živijo v družinah z alkoholiki, nikoli ne slišijo, da to ni normalno, ampak živijo v prepričanju, da se to dogaja v vseh družinah."
"Čeprav številni otroci živijo v družinah z alkoholiki, nikoli ne slišijo, da to ni normalno, ampak živijo v prepričanju, da je tako v vseh družinah"
Kdaj je nekdo alkoholik? Kdaj je meja prekoračena?
"Meja je prekoračena takrat, ko človek ne more nehati piti. To ne pomeni nujno, da pije vsak dan. Alkoholik lahko ne pije celo po tri mesece, ampak ko začne piti, se ne more ustaviti. Zato zmorejo 40-dnevni post od alkohola, a ko se ta to konča, vse nadoknadijo v prvem tednu. Poznamo zgodbe ljudi, ki po končanem postu nekaj dni sploh niso hodili domov, ampak so jih domov nosili. Alkoholiki niso le 'pijančki', ki se zanemarjeni s steklenico v roki sprehajajo po ulici, pač pa so lahko tudi uspešni ljudje, ki redno hodijo v službo in imajo na videz urejene družine."
Posledice čezmernega pitja so številne. Tako za posameznika kot za okolico. Če ostanemo najprej pri posledicah za pivca. Kakšni so vplivi na zdravje?
"Včasih so zdravniki tistim, ki so imeli težave s srcem, priporočali šilce na dan, tistim, ki so imeli premalo rdečih krvničk, pa deci rdečega vina ob kosilu. Vse raziskave danes kažejo, da ni nobenega zdravstvenega razloga, da bi uživali alkohol. Zdaj sicer velja konsenz, da je zdrava mera ena enota alkohola za ženske in dve enoti za moške, pri čemer ena enota pomeni 10 gramov čistega alkohola, kar je enako enemu decilitru vina oziroma 2,5 decilitra piva ali 0,3 decilitra žganja. Ta količina naj ne bi ogrožala zdravja, ampak to je seveda odvisno od tega, kakšno je sicer naše zdravstveno stanje in kako alkohol vpliva na naše telo. Kadar govorimo o negativnih posledicah alkohola, večina pozna le okvaro jeter, ampak alkohol škodljivo vpliva na vse sisteme. Na kožo, na živčni sistem, prebavila, na krvno-žilni sistem ... Vsak del telesa je zaradi alkohola prizadet. Pri čezmernem pitju so sicer najbolj na udaru možgani. Možgani namreč uporabijo 30 odstotkov vseh hranil in kisika, kar prenaša kri. Pri prekomernem pitju možgane zalije alkohol, ki povzroča akutne poškodbe. Če se to dogaja predolgo, se možgani ne utegnejo obnoviti in sčasoma nastane nepopravljiva škoda. Okrevanje poteka podobno kot pri drugih razlogih za poškodbo glave. Po prvem mesecu abstinence se možganske funkcije delno normalizirajo, po šestih mesecih je okrevanje že veliko boljše, v dveh letih pa se v povrnejo vse funkcije, ki se še lahko. Kar se ne povrne v tem času, je praviloma izgubljeno. A teh posledic se premalo zavedamo in jih ne poznamo: moteni so kvaliteta in hitrost opažanja, reagiranja, pomnjenja, dojemanje prostora in orientacija v njem, dojemanje in sklepanje nasploh. Kadar ima nekdo prometno nesrečo in pretres možganov, se vsi ustrašimo, če pa nekdo zaradi opitosti izgubi spomin, pa nam je to smešno, čeprav so v obeh situacijah poškodovani možgani. To so dvojna merila, ki jih imamo kot (mokra) družba."
Glede na to, da govorite o veliki toleranci do prekomernega pitja, na zdravljenje verjetno pridejo predvsem ekstremni primeri. Koliko jih je zdaj na zdravljenju in koliko jih obravnavate na leto?
"Rekla bi, da ekstremni primeri večinoma odidejo na pokopališče in ne k nam. In takih ni malo. Veliko ljudi v najlepših letih konča življenje prav zaradi alkohola. Umrejo zaradi telesnih bolezni (rakasta obolenja, srčne okvare, okvare jeter …) ali spremenjenega duševnega stanja, ki se pogosto konča s samomorom. K nam pridejo tisti, ki znajo pravočasno stopiti na zavoro, a so v različnih fazah. Redki so sicer tisti, ki pridejo čisto na začetku, a je vseeno veliko takih, ki so v fazi, kjer je reverzibilnost poškodb velika. Po drugi strani pa pridejo tudi zelo mladi ljudje z zelo poškodovanim živčnim sistemom in z neprepoznavnim videzom. Radi rečemo, da se ljudje pri nas polepšajo, saj si v času zdravljenja telo opomore. Od leta 2021, odkar imamo ta program, je bilo pri nas obravnavanih 250 ljudi, samo lani 65. Zdaj je pri nas 19 ljudi, šest žensk in 13 moških."
Kako poteka zdravljenje? Kako dolgo v povprečju traja?
"Pri nas izvajamo trimesečni program zdravljenja. En mesec ljudje potrebujejo samo zato, da začnejo normalno funkcionirati, da so se sposobni primerno vesti in razmišljati. Raziskave so namreč pokazale, da alkohol izklopi delovanje frontalnega režnja, ki v sebi nosi višje možganske funkcije, kot so sklepanje in načrtovanje. Prvi mesec je zato namenjen okrevanju, je čas, ko se možganske funkcije povrnejo, da potem posameznik lahko polno sodeluje v programu. Vsebine so osredotočene na skupinsko psihoterapijo, s pomočjo katere posameznike opolnomočimo, da pridobijo samozavest, da začnejo ceniti sebe in druge, da začnejo razumeti, zakaj so posegali po alkoholu. Učijo se o škodljivih posledicah prekomernega pitja, novih tehnikah sproščanja ter o prepoznavanju in izražanju svojih čustev. Marsikdo prav tukaj prvič spregovori o stvareh, o katerih prej nikoli ni niti razmišljal, kaj šele govoril. Temelj celega programa je psihoterapevtska obravnava v skupini. Po celem svetu se je to izkazalo za najbolj učinkovito metodo. Zelo pomembno je, da odvisniki slišijo tudi zgodbe drugih in se v njih prepoznajo. Po treh mesecih se zdravljenje pri nas konča, a se še vsaj pet let priporoča, da posameznik enkrat tedensko hodi na skupinsko terapijo, ali klub AA. Pomembno je, da znanje obnavljajo in da se nenehno opominjajo o škodljivih posledicah, saj je družbenih pritiskov vsak dan res veliko."
Kakšna pa je uspešnost programa?
"Uspešnost našega programa je približno enaka kot v vseh drugih programih. Prvo zdravljenje je od 20- do 30-odstotno uspešno. Drugo zdravljenje je najbolj uspešno, po nekaterih podatkih v 60 odstotkih. To samo potrjuje, kakšna je narava človeka. Po prvem zdravljenju večina ljudi želi preveriti, ali je res, da bodo po samo enem kozarčku ponovno začeli piti. Človek je radovedno bitje z občutkom ekskluzivnosti in večini se zdi neverjetno, da bi pravila, ki veljajo za vse, veljala tudi za njih. Tako spijejo kozarček in mislijo, da bodo pitje lahko kontrolirali. A to ne gre, ker je ta kontrola v možganih uničena, in ponovno se vrnejo na zdravljenje k nam. Priložnost damo vsakomur, tudi tistim, ki pridejo tretjič ali četrtič, je pa res, da je z vsakim naslednjim zdravljenjem možnost popolnega okrevanja vedno manjša."
Psihologi pogosto rečete, da je alkohol posledica, ne pa vzrok. Kaj so najpogostejši vzroki za prekomerno pitje? Kaj opažate pri klinični praksi?
"Alkoholizem je simptom in kaže na težavo, ki jo človek skuša 'rešiti', a je ne zna, ne zmore. Temu rečemo, da svoje notranje stiske rešuje s samomedikacijo. Ker jih alkohol sprosti, tako 'rešujejo' tesnobo, strah, različne stiske in negotovosti. Počasi se na alkohol navežejo, in ko izgubijo kontrolo nad količino popitega, govorimo o odvisnosti."
Pogosto je tudi, da tisti, ki se ozdravijo alkoholizma, zapadejo v druge ekstreme. Lahko v šport ali prekomerno delo.
"Če je odvisnost od alkohola nastala zaradi osebnostnih lastnosti, kot so čustvena odvisnost, nesamostojnost, občutek nevrednosti, potem se pogosto premikajo od ene do druge odvisnosti. Posameznik prehaja iz kockanja v alkohol, iz alkohola v kokain ali katero drugo snov. Po zdravljenju, ki sloni le na zatiranju navade pitja, se lahko prekomerno zatečejo k delu ali športu, nekateri pa postanejo sila neprijetni zagovorniki zdravega načina življenja. In, na žalost, odvisnost je kronična bolezen, od nje nihče ni ozdravljen, le kontrolira svojo bolezen, zato so recidivi (ponovitve) redni potek bolezni. Ozdravljen je od alkohola, ni pa ozdravljen kot oseba. Ravno zaradi tega poskušamo v procesu zdravljenja vsaj postaviti temelje za to, da imajo lahko še naprej psihoterapevtsko pomoč in postanejo čustveno manj odvisni."
Je podvrženost alkoholizmu delno vezana tudi na spol? Kaj pravijo statistike, je več alkoholikov med moškimi ali ženskami?
"Statistika absolutno pravi, da so moški še vedno tisti, ki so bolj podvrženi zasvojenosti od alkohola. Težko je reči, zakaj je tako, a eden od razlogov je zagotovo v družbenih vlogah in učinkovitejši metabolizaciji alkohola. Težko je biti alkoholik in hkrati glavni vzgojitelj v družini. Ženske so pogosteje ostajale doma in imele pomembno vlogo vzgojiteljice. Hkrati je veljalo, da za ženske ni lepo, če pijejo. Vedno je bil večji družbeni pritisk, da morajo biti trezne. Po drugi strani je bila pijanost prepoznana kot neke vrste moško dejanje. Celo tekmovali so in še tekmujejo v tem, kdo več 'nese'. Moškim je dovoljeno opijati se, ženske pa so si za iste težave našle pomirjevala. Danes, ko družba ni več tako kritična, se tudi ženske malo več poslužujejo alkohola, a običajno bolj na skrivaj. Na isti način popivajo tudi nekateri moški, ki imajo pomembne funkcije v družbi in jih želijo ohraniti."
Zraven zdravja alkoholika pa trpi tudi njegova okolica. Kjer je prisoten alkohol, je pogosto prisotno tudi nasilje, zaradi alkoholika v povprečju trpijo štirje ljudje. Po nekaterih podatkih je tako neposrednih in posrednih žrtev alkohola več kot milijon. Gre za polovico prebivalstva. To je res alarmantno.
"Ravno delo z ljudmi, ki so odraščali v takih družinah, me je spodbudilo, da sem se lotila psihoterapije in vodenja oddelka za zdravljenje odvisnosti. Če rešimo enega človeka, rešimo celotno družino. Zaradi tega se mi zdi nedopustno, da smo tako zelo tolerantni do alkoholizma, zelo tolerantni do vseh posledic, tolerantni celo do tega, da se kot družba trudimo, da tistim, ki jim je bil odvzet izpit zaradi vožnje pod vplivom alkohola, tega čim prej vrnemo. To, da je sramota, če nekomu rečeš, naj gre na zdravljenje, in ga po drugi strani raje deset let gledaš, kako propada, je nemoralno."
Kakšne posledice vidimo pri otrocih, ki so odraščali v družini z alkoholikom?
"Ko taki ljudje odrastejo, so zelo nesamozavestni, pogosto se ne počutijo vredni, so anksiozni in imajo različne strahove. Pogosto se ne znajo umestiti v družbo. Zastrašujoče je, da so na koncu zaradi dejanj svojih staršev stigmatizirani oni. Kot otroci niso bili zaščiteni, in četudi se starš kasneje ozdravi, je otrok v pomembnem obdobju dobival zelo negativne izkušnje o sebi in družbi nasploh."
Zamere otrok do teh staršev so pogosto velike. Večkrat so celo večje do tistega starša, ki ni ukrepal, kot pa do tistega, ki se je opijal.
"Mnoge matere otroke v takih družinah znajo zaščititi in so pogosto edino dobro, kar otrok v tej družini doživi. Taki otroci so zelo odvisni od teh mater, znajo se tudi identificirati z njihovo nemočjo in trpljenjem. Pogosto se zaradi tega v življenju ne znajo postaviti zase. Materam, ki pa res ne znajo zaščititi otrok in jih prepustijo agresiji, tem pa otroci nikoli ne morejo oprostiti."
Kam se sicer lahko obrnejo družine, kjer je prisoten alkoholizem?
"V prvi vrsti je to osebni zdravnik, ki jih zna usmeriti naprej. Obrnejo se lahko tudi na vsako psihiatrično ambulanto ali ustanovo, kjer lahko pridejo zelo hitro na vrsto. V urgentnih ambulantah celo takoj. Problem nastane, če se oseba ne želi zdraviti, ker zdravljenje pod prisilo nima nobene koristi. To je največji problem in takrat smo še vedno nemočni. Če se zraven alkohola dogaja tudi nasilje, ga lahko družina prijavi, a pogosto se po umiku ta nasilnež vrne domov in situacija nemalokrat postane še hujša. Če zaznate težave z alkoholom v kakšni drugi družini, pa je na voljo anonimna prijava v centrih za socialno delo. Ta sistem kar dobro deluje, a se ga premalo poslužujemo. Ljudje se še vedno ne želijo vtikati v življenja drugih, čeprav bi to pogosto lahko predvsem za otroke v tej družini pomenilo pomembno odrešitev."
OD ENA DO PET
Kakšen je vaš odnos do alkohola? Ga spijete kdaj kakšen kozarček?
"Zelo redko."
Kako sami zavrnete alkohol, ko vam ga nekdo ponudi ali vam ga celo vsiljuje?
"Rečem 'ne hvala' in ne debatiram naprej. Na vseh slavjih večinoma zavrnem ves alkohol, ker sem vedno prostovoljni voznik. Pitje alkohola me enostavno ne privlači."
Vaše delo je intenzivno, veliko je tudi težkih zgodb. Kako jih predelate? Kako se sprostite, odklopite?
"Moram reči, da tako kot vsako delo z ljudmi tudi delo z odvisniki zahteva izurjeno in izobraženo osebo. Zraven psihologije in specializacije klinične psihologije sem zaključila tudi izobraževanje iz psihoterapije. S pomočjo tega sem spoznala tudi samo sebe in se naučila, da nisem v obrambnem položaju. Ne do sebe, ne do drugih. Naučila sem se, kaj so moje vsebine in kaj so tuje vsebine. Tuje vsebine me zato ne preplavijo do te mere, da bi postala nefunkcionalna. Seveda to ne pomeni, da sem brezčutna, a ostajam racionalna. Marsikaj in marsikatera zgodba me sicer pretrese, a zelo mi pomaga ekipa, s katero vse te stresne situacije predebatiramo. Res smo si vsi na oddelku v veliko oporo. Našli smo se ljudje, ki imamo za izhodišče pri delu ljubezen in spoštovanje do sočloveka, zato nam ni težko spoštovati ljudi, ki so se odločili spremeniti svoje življenje."
Ali vseeno izvajate kakšne posebne prakse sproščanja? Imate kakšno rutino, kot so joga, tek, pisanje dnevnika?
"Meni je dovolj, da se postavim pred okno in pogledam v naravo. To mi je povsem dovolj, da se sprostim. Nekih posebnih aktivnosti ne potrebujem. Seveda grem rada v naravo, rada rišem, berem, grem na koncerte in počnem vse tisto, kar radi počnejo tudi drugi ljudje. A da začutim mir pri sebi, mi je zadostuje pogled skozi okno. In imam srečo, da vsa okna v ormoški bolnišnici gledajo v naravo."
Berete knjige za samopomoč in osebnostno rast? Kakšno je vaše mnenje o njih?
"Ne, tega ne berem. Mislim, da te knjige v osnovi najbolj pomagajo avtorju in tistim, ki naše pomoči ne potrebujejo. Na terapiji sem že imela ljudi, ki so prebrali ogromno takih knjig in so mislili, da bodo s tem prišli do razsvetljenja. Ampak tisto, kar zares zdravi, je človeški odnos. Preko odnosa se mora tudi ta teorija ponuditi, sicer ne deluje."
Medtem ko redno, čeprav še vedno premalo opozarjamo na negativne posledice alkohola, pa naši poslanci debatirajo o možnosti uporabe alkohola v šolskih prostorih. Kako ste spremljali te razprave?
"Moram reči, da je to zastrašujoče. Že da samo razpravljamo o možnostih, da bi alkohol dovolili na šolskih igriščih, daje sporočilo, da je alkohol nekaj, kar je v redu, kar je sprejemljivo. Za marsikaterega otroka je šola še edino varno mesto, kjer alkohola ni, zdaj bi ga še tja pripeljali."
Ali alkohol ostaja glavna zasvojenost v naši družbi ali v ospredje prihajajo tudi kakšne druge?
"Nekoč so ljudje bili čisti alkoholiki. Bili so odvisni od alkohola in pika. Sedaj kombinirajo alkohol z vsem mogočim. Najbolj pogosta kombinacija je alkohol, marihuana in kokain. To so zelo problematične kombinacije. V porastu pa so tudi nekemične zasvojenosti, predvsem od telefona in interneta. Mi sicer nimamo ločenega programa za te odvisnosti, a jim zraven zdravljenja od alkohola ponudimo tudi možnost zdravljenja od pametnih naprav, kockanja ..."
Kaj pa alkohol in mladi? Opažate tukaj kakšne spremembe? Že nekaj časa se omenja, da se nove generacije manj družijo in so več doma. Ali to pomeni, da tudi manj pijejo?
"Tako pri fantih kot pri dekletih opažamo upad rabe alkohola. Izjema so srednješolci in srednješolke. Tukaj ne zaznavamo sprememb in zato bi bilo še toliko bolj pomembno, da se začnemo bolj ukvarjati s to populacijo. Kot družba lahko naredimo veliko, a težava je, da zakone še vedno pripravljajo tisti, ki so odraščali v družbi, ki je bila zelo tolerantna do alkohola. Ti ljudje zato marsikaterega problema sploh ne opazijo, zato je še toliko bolj pomembna vloga stroke, ki mora predlagati spremembe. Ne glede na vse se te že dogajajo. Če samo pogledamo v Nemčijo, ki je izrazito pivska družba, že vidimo velike spremembe pri navadah potrošnikov. Tam prodajo že skoraj toliko brezalkoholnega piva kot alkoholnega. Predvsem mladi bistveno manj posegajo po alkoholu kot nekoč."
