Desetega novembra bo minilo točno 200 let od smrti slovenskega razsvetljenca, mecena, pisatelja, gospodarstvenika, humanista in naravoslovca Žige Zoisa. Velja za največjega mentorja in mecena vseh časov na Slovenskem, z velikim denarjem je podpiral razvoj slovenskega slovstva in znanosti.
Kot Sigismundus Zois, baron Edelstein, se je rodil 23. novembra 1747 v Trstu očetu Michelangelu, Italijanu, in slovenski materi Ivani Kappus. Ko je bil star dve leti, se je družina preselila v Ljubljano, v palačo na Bregu ob Ljubljanici. Že kot mladeniča so ga doma poučevali zdravnik in naravoslovec Baltazar Hacquet, jezuit in graditelj prekopa ob Ljubljanici Gabrijel Gruber, matematik Jožef Maffei in nekaj časa tudi matematik Jurij Vega. Ko mu je bilo 14 let, ga je oče poslal na plemiško akademijo v italijansko mesto Reggio Emilia. Po štirih letih se je vrnil domov in svojo izobrazbo izpopolnjeval z branjem in potovanji. Poleg italijanščine, slovenščine in nemščine, ki se jih je naučil doma, je znal še vrsto drugih jezikov.

Zoisov krožek

Od leta 1780 so se v njegovi hiši na Bregu v Ljubljani zbirali napredni slovenski razsvetljenci. V Zoisov krožek so spadali Jurij Japelj, Blaž Kumerdej, Jernej Kopitar, Anton Tomaž Linhart, Valentin Vodnik, Feliks Anton Dev in drugi. Zois je bil njihov mecen, materialno jih je podpiral, spodbujal in usmerjal. Iz njegove obširne korespondence je razvidno, da se je zavzemal za ideale izobrazbe in vzgoje, ki sta glavni pogoj za materialni in duhovni napredek. Ukvarjal se je s široko paleto humanističnih in naravoslovnih dejavnosti.
Zoisov krog, njegovi člani so se sami imenovali Zoisovo omizje, ker so se shajali ob njegovi gostoljubni mizi in v bogati knjižnici, je bil nosilec takratnih teženj po prenovi slovenskega jezika kot bistva narodne identitete. Delovanje kroga je bilo usmerjeno v izobraževanje takrat pretežno neizobraženega ljudstva ter v splošni in gospodarski napredek slovenskih dežel. V široki zasnovi preporoda slovenskega ljudstva je Zois na prvo mesto postavil ureditev našega knjižnega jezika; pripravili naj bi pravilno slovensko slovnico in izčrpen slovensko-nemški slovar. Prvo nalogo je uresničil Jernej Kopitar, drugo pa precej kasneje Cigale in Pleteršnik.
Kot razsvetljeni človekoljub je čutil potrebo po poučnem berivu za ljudstvo, ki ga je ponudila Velika pratika, na Zoisovo pobudo jo je začel izdajati Valentin Vodnik leta 1795. Temu namenu naj bi bil služil tudi slovenski časnik, zato je Zois podpiral Vodnikove Ljubljanske novice, prvi slovenski časnik, ki je izhajal med letoma 1797 in 1800. V širšem krogu Zoisovega krožka so bili še številni drugi razumniki, ki so uživali njegovo duhovno in materialno podporo.

Slovanska knjižnica

Žiga Zois je bil lastnik ene največjih in najbolje založenih zasebnih knjižnic na Kranjskem. Knjige je nabiral in kupoval na potovanjih po tujini. Na zapuščinskih dražbah je kupoval ali reševal pomembne in redke izdaje. Tako sistematično zbrana in dopolnjevana knjižnica je bila izredno pomembna. Obiskovali so jo vsi, ki so se na Kranjskem zanimali za mineralogijo, botaniko, zgodovino, jezikoslovje, slavistiko ipd. Knjižnico je vodil njegov tajnik Jernej Kopitar, ki je kasneje postal največji slovenski jezikoslovec tedanje dobe in začetnik slavistike. Prav Zois mu je omogočil študij na Dunaju in na svoje stroške je izdal Kopitarjevo znamenito Slovnico slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem.
Po tem, ko se je Zois opredelil za sodelovanje v gibanju slovenskega preporoda, je načrtno dokupoval tisto literaturo, ki je omogočala študij slovanskih jezikov in književnosti. V času Ilirskih provinc je bilo kupovanje knjig zunaj meja prepovedano, pri nakupih pa ga je oviralo ga je tudi oslabljeno finančno stanje. Ko si je gospodarsko opomogel, je do smrti nadaljeval nakupovanje knjig. Po Zoisovi smrti je knjižnico leta 1823 za 7000 goldinarjev odkupila država za licejsko knjižnico v Ljubljani in jo s tem ohranila na slovenskem ozemlju.