Mednarodna komisija za demenco znanstvene revije The Lancet v svojem novem poročilu navaja, da se približno 36 odstotkov ljudi z demenco ne zaveda, da imajo to bolezen. Komisija hkrati zdravnikom in drugim zdravstvenim delavcem svetuje, kako lahko prepoznajo zgodnje znake demence. In kaj lahko storite, če menite, da ima vaš partner to bolezen? Kako se boste z njim pogovorili o tem? Če vas skrbi, da ima vaš partner demenco, vam Kate Irving, profesorica zdravstvene nege z Univerze v Dublinu, ponuja nekaj koristnih informacij.
Demenca je izraz za več bolezni (ena od njih je denimo Alzheimerjeva bolezen), ki se razvijajo mesece in leta. Povzročajo težave s spominom, razmišljanjem in komuniciranjem ter spremembe osebnosti. Hkrati se zaradi njih zmanjša posameznikova sposobnost opravljanja vsakodnevnih opravil, kot so nakupovanje, umivanje, plačevanje računov ali kuhanje. Demenca se lahko pri prizadetih kaže zelo različno, zato je ključnega pomena, da veste, kakšno vedenje in ravnanje sta običajna za vašega partnerja. Človek, ki je bil vedno vesten in skrben, postopoma peša na vseh področjih. Postaja vedno bolj raztresen, vendar je ta njegova raztresenost drugačna od običajne raztresenosti. Žalost in stres lahko vplivata na spomin, vendar še ne pomenita začetka demence.
Najbolje je, da smo s partnerjem, ki ima težave s spominom, iskreni.
S staranjem so povezane tudi spremembe kognitivnih funkcij. Starejši ko smo, več časa potrebujemo, da se naučimo nečesa novega. Toda enkraten dogodek - ne glede na to, kako dramatičen je - še ne pomeni, da ima nekdo demenco. Gre za to, da spremljamo vzorec kognitivnega pešanja. Če se te spremembe zgodijo v kratkem času (v nekaj dneh ali tednih), je malo verjetno, da gre za demenco. Ker bi lahko šlo za kakšno resnejše stanje, bi morali takoj obiskati zdravnika.
Najhujši strah
Demenca je ena od bolezni, ki ljudem danes vliva največ strahu. Zgroženi zaradi tega, da utegne njihov partner izgubiti samega sebe, se z njim o tem ne želijo pogovarjati ali to počnejo na neustrezen način (partnerja na primer kritizirajo ali nehote ponižujejo). Velikokrat se o situaciji pogovarjajo z drugimi sorodniki, ne pa s človekom, pri katerem opažajo spremembe. Sčasoma se lahko zaradi tega skrha medsebojno zaupanje. Najbolje je, da se s človekom odkrito pogovorite takoj, ko pri njem nastopijo težave s spominom ali ko sam izrazi zaskrbljenost. Seveda je za to potreben pogum, saj se tedaj soočimo tudi z lastno ranljivostjo.
Včasih človek težave s spominom zanika ali jih ne razume (kar je lahko simptom demence, vendar ne vedno). Če nekdo izrazi zaskrbljenost zaradi težav s spominom, tega nikar ne omalovažujte, saj je moral zbrati precej poguma, da se vam je zaupal. Moja mama je imela demenco. Nekoč sem slišala, kako ji je neki sorodnik, rekel: "Oh, ti si samo pozabila odstraniti lonec s štedilnika, jaz pa sem pred dnevi pozabil, kje v garažni hiši sem parkiral avto." Sorodnik seveda ni imel demence.
Veliko težje je, če prizadeti vztrajno trdi, da nima nobenih težav. V tem primeru mu lahko denimo rečete: "Vem, da ti nisi zaskrbljen, jaz pa sem. Zakaj torej ne bi obiskal zdravnika, da me ne bo več skrbelo?" Lahko mu tudi pojasnite, da je mogoče vzroke za nekatere težave s spominom vsaj do določene mere odpraviti in da je pomembno obiskati zdravnika, da bo te vzroke lahko izključil. Človeku lahko rečete: "Ali ne bi hotel vedeti, če se bodo tvoje težave s spominom sčasoma še poslabšale?" Večina ljudi na to vprašanje odgovori pritrdilno.
Obisk pri zdravniku
Če se vaš partner strinja z obiskom pri družinskem zdravniku, se lahko nanj pripravite tako, da teden dni pred terminom pišete dnevnik. V njem navedite, kakšne težave (s spominom ali čim drugim) je imel, kaj se je takrat dogajalo in kakšne so bile posledice teh težav. Dnevnik nato posredujte družinskemu zdravniku, da bo ta lažje razumel težave.
Ljudje že ob omembi besede demenca postanejo negotovi in se začnejo spraševati, kaj jih čaka, kaj bodo izgubili, kaj bodo lahko sploh še počeli in kje bodo končali. Te skrbi pogosto delijo z drugimi družinskimi člani. Toda raziskave so pokazale, da pozitivni vidiki pravočasno postavljene diagnoze sčasoma prevladajo nad strahovi. Hkrati so prizadeti pogosto pod stresom, predvsem zaradi težav s spominom in zmedenosti. Zaradi tega lahko postane vsakdanje življenje precej težko, velikokrat trpijo družinski odnosi in ljudje se težko medsebojno podpirajo.
Najbolje je, da ste iskreni. Človeku povejte, da sta v tem skupaj, da bi mu radi pomagali, da se boste skupaj z njim soočili z vsem, kar se bo zgodilo. Če se bo človek še naprej upiral, je morda bolje, da mu pomaga kateri drugi družinski član.
