Piščancem prijazna reja (PPR) me vsakič nasmeji in napelje na misel o morilcu prijazni giljotini. Prvi v vsakem primeru končajo na krožniku, drugi v mlaki krvi. Kaj pomagajo piščancu več svetlobe, izhod na prosto in za 25 odstotkov več prostora, če je bil že včeraj mrtev pečen.
Koliko perutničk si prinesel iz mesarije, me je radovedno vprašala hči: "Mislim, da je zanje padlo kakšnih petnajst glav." Uf, glede na zasoljene cene sem pretiraval, ker niti nisem pogledal v vrečko. Tisti dan smo spekli 16 perutničk, torej je življenje za skromen družinski piknik darovalo osem piščancev, razen če kateri med njimi ni mutiral vmes. Ampak PPR me je prepričal, da jem zdravo, neoporečno, biološko, naše. Piščanci imajo res dober PR (odnose z javnostmi). Naše nam paše.
Brezmejna je pesniška ustvarjalnost, ko gre za mesarije in trgovine, sploh ko gre za žar. Žar se rima na dar, dar se rima - v času sproščanja ukrepov sploh - na bar, bar se sicer ne rima na pivo, a če druge v gostilni ni, boš danes dobra tudi ti ...​ No, raje se vrnimo k ponudbi mesa, ki nas vabi z jumbo plakatov. Lanska kruta surova bedra in krvave kotlete so letos zamenjali s sočnim pečenjem in bolj subtilnimi slogani, ki sem jih z očmi vpijal po dvomesečnem postu (od vožnje v službo).
"Vemo, da dobro jemo." Še bolj vemo, da brez dela ni jela.
"Najboljši par: meso in žar." Zame kot 55-letnika itak. V mladosti mi je bolj teknil Perotov refren "mi trije smo najboljši par".
"Žarimo od sreče." A res? V našem kraju smo dva meseca žareli od nesreče. Pecimo vsi, sosed in ti. In kaj smo družno ugotovili, ko smo se med grilanjem, z varne razdalje, pogovarjali čez plot? Da je najtežje pripraviti piščančje perutničke: oglje ne sme tleti ne premočno, da jih ne prežge, ne prešibko, da ne ostanejo krvave pod kožo. Počasi se pri perutničkah daleč pride. In nikar se nas ne bojte, piščanci, tudi pri nas doma imamo PPR (piščancem prijazen raženj).