Naše telo je sestavljeno iz celic, ki v sebi in okoli sebe potrebujejo kemične snovi, denimo sol, da lahko pravilno delujejo. In vse morajo biti v ravnovesju. Če v telo ne vnesemo dovolj soli, veliko naših celic ne more pravilno delovati. Prav tako ni dobro, če zaužijemo preveč soli. Poleg tega moramo čez dan popiti dovolj vode, saj pomaga raztapljati sol v našem telesu. Ledvice ves čas iz krvi odstranjujejo odvečno vodo in odpadne snovi, med drugim odvečno sol. Odpadne snovi in odvečna voda se nato z urinom izločijo iz telesa.
Živali, ki živijo v morju, različno prenašajo morsko vodo, odvisno od tega, koliko soli lahko prenese njihovo telo. Nekatere, denimo steklene kozice (Palaemonetes paludosus), lahko zaužijejo velike količine soli, pa v telesu vseeno ohranjajo ravnovesje, podobno tistemu v vodi, ki jih obdaja. To jim uspeva tudi v vodi, ki je bolj slana od morske vode. Živalim, ki imajo to sposobnost, pravimo osmokonformatorji. Celice v njihovem telesu se lahko namreč prilagajajo tudi zelo velikim spremembam koncentracije soli. Pri tem sploh ni nujno, da morsko vodo pijejo, saj lahko voda in sol v njihovo telo prehajata tudi skozi kožo, in sicer po zaslugi osmoze in difuzije. Mnogi nevretenčarji (živali brez hrbtenice, kot je na primer meduza) lahko preživijo v slani vodi. Prilagodijo se tudi takim koncentracijam soli, ki so lahko za ljudi nevarne. A tudi te živali ne morejo prenesti vsega. Če se koncentracija soli v njihovih telesih preveč poveča, se morajo preseliti v manj slano vodo, sicer poginejo. Ribe in nekateri nevretenčarji, denimo nekatere vrste morskih polžev, morajo v telesu vzdrževati koncentracijo soli, ki je nižja od tiste v morski vodi.
Koncentracija soli v telesu rib običajno znaša tretjino koncentracije soli v morski vodi. Ribe so se prilagodile svojemu življenjskemu okolju in razvile načine za uravnavanje količine soli v svojih telesih, zaradi česar jim pravimo osmoregulatorji. Ko riba popije morsko vodo, njene ledvice (tako kot naše) iz krvi odstranijo odvečno sol in se je znebijo z urinom. Soli se lahko ribe znebijo tudi skozi škrge in kožo. Toda različne vrste rib lahko prenesejo različne koncentracije soli. Nekatere vrste morskih rib poginejo, če zaidejo v bolj slano vodo. Druge lahko preživijo tudi v precej bolj slani vodi, vendar prav tako poginejo, če se znajdejo v vodi, ki je izredno slana.
Ribe, ki živijo v sladki vodi, imajo nasprotno težavo. Njihova telesa vsebujejo višje ravni soli, kot jo vsebuje voda okoli njih. Te ribe so morale razviti način, na katerega preprečujejo uhajanje soli iz njihovih teles v vodo. To počnejo tako, da jedo hrano, ki vsebuje sol, ter pijejo veliko vode. Ves čas se trudijo v telesu ohraniti čim več soli. Hkrati skozi škrge in kožo aktivno absorbirajo majhne količine soli iz vode, v kateri živijo. Toda če bi te sladkovodne ribe premestili v ocean, bi hudo zbolele in poginile.
Kaj pa morske ptice in želve? Tudi morske ptice in želve morajo odstranjevati sol iz svojih teles. Pri tem jim pomagajo posebne žleze v glavi. Če natančneje pogledate morske ptice, lahko vidite, da izločajo vodo skozi nosnice na kljunu. Ta voda je zelo slana. Želve izločajo odvečno sol skozi oči in včasih so pri tem videti, kakor da jočejo. Morske ptice in želve sol iz telesa izločajo tudi z ledvicami, enako kot ribe. Morske živali ne zbolijo, če pijejo morsko vodo, tudi zato, ker že zelo dolgo živijo v morski vodi in so se prilagodile razmeram v tem okolju.
