"Pogoji so bili izjemni, bogovi so bili na naši strani. Tudi vetra ni bilo, ta nas je prejšnje dni ves čas spremljal. Niti tokov ni bilo, skratka bili so idealni pogoji za veliko stvar in uspelo mi je. Vse je šlo po načrtih, na koncu sem imela še rezerve, zato sem izjemno vesela. To je izjemna popotnica za naprej," je dejala po uspehu.

Alenka Artnik, Koprčanka, ki večino leta preživi v krajih s toplim - in dovolj globokim - morjem, je svetovna rekorderka tudi v kategoriji potopov z dvema plavutkama, septembra lani se je v grški Kalamati spustila 94 metrov globoko.

Potapljanje na vdih je potapljanje, kjer potapljač namesto avtonomne podvodne dihalne naprave uporablja tehniko zadrževanja diha. Najbolj znane dejavnosti, ki vključujejo potapljanje na vdih, so: podvodni ribolov, podvodno fotografiranje, sinhrono plavanje, podvodni nogomet, podvodni hokej, podvodno ciljanje na tarčo ter snorkljanje. Je pa potapljanje na vdih tudi tekmovalni šport, ki poteka v različnih kategorijah, brez plavuti ali z njimi, tekmovalci pa se merijo glede na največjo globino, najdaljši čas ali najdaljšo razdaljo, preplavano z enim samim vdihom.

Iz kajaka v globine

Leta 1981 rojena Alenka Artnik je bila vedno povezana z vodo. A najprej je izbrala kajak. Od svojega devetega leta je resno trenirala, v dvojcu je veslala s Špelo Ponomarenko, kasneje poročeno Janić. V mladinski konkurenci sta nastopali tudi na velikih tekmovanjih, sanjali o olimpijskih medaljah.

Toda zasukalo se je drugače. Preden je Alenka spoznala, da je njen element globina, je minilo še kar nekaj let. Potapljanje je spoznala po naključju, ko se je pri treningu pridružila podvodnemu ribiču in takoj ugotovila, da se lahko brez težav potopi globlje kot drugi. A resno je začela trenirati šele pri 34 letih. "Morda sem čutila, da se moram v športu še dokazati. To je bila na začetku največja motivacija. Pozneje sem ugotovila, da potapljanje zame ni le šport, ampak tudi življenjski slog," je dejala.

Pri njenih potapljaških začetkih ji je veliko pomagal Jure Daić, vrhunski potapljač iz Maribora, kasneje pa je spoznala Natalijo Molčanovo, ki velja za doslej najboljšo prosto potapljačico. Leta 2015 je sodelovala na njenih treningih na Visu. "Kljub letom je bila še vedno vrhunska, a v glavi je imela stvari 'pospravljene' in se ni gnala za dosežki. V tem športu je imela posebno močno vlogo - imela je 53 let, bila je kot mama in tako so jo Rusi tudi klicali. Njen pristop k potapljanju mi je bil zelo všeč," je kasneje pripovedovala Artnikova. Molčanovo je srečala, le nekaj dni preden je karizmatična Rusinja nedaleč od Ibize izginila med rekreativnim potopom in je nikoli niso našli. "Udeleženci delavnice na Visu smo bili med zadnjimi, ki smo imeli priložnost preživljati čas z njo. Takrat si nisem mogla niti predstavljati, da se mi bodo po tem stvari tako odprle v športnem in v duhovnem smislu," je o tem srečanju kasneje dejala Alenka.

Čutiš samo vodo

Prosto potapljanje z eno plavutjo poteka tako, da se potapljač spušča v globino, pripet na vrv. Če uporablja dodatno obtežitev, mora to v celoti prinesti tudi nazaj na površje. Alenka je ne uporablja, tudi maske ne, le ščipalko za nos. Nekaj deset metrov se elegantno poganja s plavutjo vedno globlje, v določeni globini pa začne telo prosto padati. "Na tej točki se popolnoma umiriš, sprostiš in samo toneš s hitrostjo meter na sekundo. Padaš vertikalno, postaja vedno bolj temno in na obrazu čutiš samo vodo, ki je povsod okoli tebe. Popolnoma se predaš temu padcu in počutiš se, kot da bi šel v vesolje."

Pri tokratnem rekordnem potopu, o katerem so poročali vsi svetovni mediji, podrobno so ga opisali tudi v New York Timesu, je bila ta točka pri 79 metrih. V tej globini je Alenka zaprla oči in se popolnoma prepustila. Vedela je, da je najbolje misliti na nič, saj tudi misli porabljajo kisik. Ko se je spuščala globlje in je bil pritisk vse večji, je čutila, da jo ocean močno objema. "V tistem trenutku sem čutila, da spadam tja. Počutila sem se tako dobro," je dejala.

Alarm na njeni potapljaški uri se je oglasil pri 109 metrih, pet metrov nad ciljno globino, ki jo mora potapljač napovedati pred potopom. Do takrat je bila pod vodo že skoraj dve minuti. Odprla je oči, in ko je bila na 114 metrih, je s tam postavljene boje odtrgala enega od dokaznih listkov. Obrnila se je proti površju in se začela poganjati s plavutjo. Pot navzgor je precej težja kot navzdol, boriti se je treba s težo vode, občutek je, kot da plavaš proti močnemu toku. Nekje visoko zgoraj je bilo slutiti šibak žarek svetlobe, a do tja - in do ponovnega vdiha - je imela še skoraj dve minuti.

Od globine 35 metrov navzgor so jo spremljali varnostni potapljači, a Alenka njihove pomoči ni potrebovala. Tudi ko je prišla na površje, ni hlastnila za zrakom, vdihnila je povsem normalno, kot da bi bila za le nekaj sekund potopila obraz v vodo. "I'm OK, dobro sem," je dejala, kot to zahteva protokol in visoko dvignila dokazni listič z globine 114 metrov. Šele potem je zakričala od veselja. Svetovni rekord!

Narejeni smo za globine

Za Alenko pravijo, da ima izjemno sposobnost izenačevanja pritiska pri potapljanju, kar je ena ključnih sposobnosti vrhunskih potapljačev. "Nekateri skušajo to leta in leta usvojiti, pa jim ne uspeva. Pri meni je to, poleg športne konstitucije, naravna danost," pravi sama. A seveda ni vse samo v prirojenem talentu, za vrhunske dosežke so potrebni garaški treningi, železna disciplina in popolna osredotočenost. "Če se greš potapljat, moraš biti res dobro pripravljen. Predvsem mentalno. Voda je lahko zelo mehka, če pa nisi sproščen, je kot beton," je slikovita potapljačica.

Njena prednost je tudi popolna sproščenost. "Veliko stvari delam intuitivno. Ena od njih je, da se med potopom znam povsem prepustiti vodi. V bistvu me to ne preseneča, ker me je življenje nekako prisililo, da sem spustila nadzor in se prepustila, to pa je za globinske potope izjemno pomembno. Voda je očitno moj element."

Ko se človek potopi, začne delovati potapljaški refleks. Tako ga je Alenka Artnik pojasnila za portal Obalaplus. "To je pravzaprav fiziološka reakcija telesa na potapljanje, na zadrževanje zraka in na vodo. Močnejši je ta refleks, bolje je zate. Potapljaški refleks dokazuje, da človek prihaja iz vode in da se je potapljal. Ko smo v vodi in zadržujemo zrak, imamo na obrazu receptorje, ki povzročijo, da začnemo varčevati s kisikom. Zniža se srčni utrip, pade na 20 do 30 utripov na minuto, kar se lahko zgodi v globoki meditaciji. Istočasno se kri iz okončin premakne v vitalno pomembne organe, možgane, srce in pljuča, ki kisik vedno potrebujejo. Vranica se skrči, proizvaja več krvnih teles in več je kisika v obtoku. Vse to naredi telo samo. Avtomatično se zgodi tudi to, da telo samo varuje pljuča, iz katerih ne moreš iztisniti zraka, so pa ovita s plazmo, ki amortizira pljuča in preprečuje sesedanje pljuč. To je potapljaški refleks. Bolj si prisoten v vodi, hitrejši je ta refleks. Narejeni smo za globine."

Zrelost in preudarnost

Pri svojih potopih je Alenka zelo previdna. Vedno kot ciljno globino napove nekaj metrov manj kot ve, da je sposobna doseči. "To je moj način potapljanja. Ne glede na to, da se ukvarjam z ekstremnim športom, ne grem v ekstreme. Tega se lotim previdno, to je moje pravilo. Vedno si pustim rezervo, pri vseh globokih potopih naredim analizo in ugotovim, ali sem sposobna iti še globlje."

Trdi pa, da je pri tekmovalnem potapljanju za varnost dobro poskrbljeno. Nesreče se po njenih besedah dogajajo predvsem rekreativnim potapljačem in podvodnim ribičem. Športni potapljači imajo tudi na treningih ob sebi varnostne potapljače, na tekmovanjih pa so na vrv, ob kateri se potapljajo, pripeti. Pri vračanju na površje jih potapljači spremljajo zadnjih 35 metrov, ki so najbolj nevarni, da nastopi tako imenovani black out oziroma nezavest. Če potapljači opazijo, da tekmovalec izgublja zavest, ga takoj potegnejo na površino. Pod globino 35 metrov so tekmovalci sicer sami, a spremljevalci na gladini budno spremljajo, kaj se dogaja z vrvjo, na katero so pripeti. "Ta vrv je kot tehtnica, na drugem koncu je utež. Na tekmi imamo tudi kamero in sondo, spremljajo te, kje si, ali se še premikaš, si se ustavil, v tem primeru sprožijo protiutež. In v nekaj sekundah si na vrhu," razlaga Alenka.

Kljub 39 letom ne razmišlja o koncu športne poti. "Leta s pravim pristopom niso ovira. V vseh ekstremnih športih je zrelost zelo dobrodošla. Vidim razliko med tekmovalci svoje starosti in tistimi mlajšimi, ki morda želijo preveč na silo doseči dobre izide. Preudarnost je morda celo ključna v našem športu. Pri dekletih je po navadi tako, da nehajo, ko dosežejo vse, ali pa se odločijo za družino, sama zdaj še nisem tu, zato ne vidim razloga, da ne bi nadaljevala še vrsto let." Morda vse do olimpijskih iger leta 2028, ko naj bi globinsko potapljanje končno postalo tudi olimpijska disciplina.