Turistična regija Bad Radkersburg je pač v letu 2019 ustvarila šeststo petdeset tisoč prenočitev in živi od zdraviliškega, gastronomskega in trajnostnega turizma. Avstrijci so turizem speglali do zadnje gube in na jugovzhodnem Štajerskem se zavedajo, da je turizem panoga, ki jih drži nad vodo; tudi njihovi mladi se namreč izseljujejo v velika mesta.

Te podatke sva neki dan premetavala ob kavi s prijateljem iz čisto posebnega razloga. Razmišljala sva, koliko bi morala zaslužiti, če bi se hotela izseliti iz Gornje Radgone čez Most prijateljstva v avstrijsko Radgono. Predpostavila sva, da bi se selitev zgodila tako rekoč čez noč, v ilegali, zato bi morala vzeti, kar bi bilo takrat na trgu. Iskala sva vsak svoje stanovanje; on potrebuje nekoliko več kvadrature in luksuza, ker je mlad in nemiren, meni je dovolj garsonjera z integrirano kopalnico; Radkersburg je staro zgodovinsko mesto, zna biti, da so kje še skupni toaletni prostori, ogrevajo pa z lončenimi pečmi; kaj pa vem, predsodki že ne nastajajo brez razloga, kajne? Glede hrane ne bi komplicirala, včasih so izdelki v Höferju cenejši kot pri nas, pa menda so boljše kvalitete, ker niso delani za vzhodni trg, kamor baje, trgovinsko gledano, spada moja tridesetletnica. Ne vem, tako pravijo. Storitve so resda dražje, te bi še vedno koristila v Sloveniji, v ordinacijah pa ni čakalnih vrst; morda tudi zato, ker ti vsak obisk in vsako zdravilo zaračunajo. V glavnem, strinjala sva se, da so plusi in minusi, a bi se dalo preživeti, pod pogojem seveda, da bi meje ostale vsaj tako pretočne kot v času pandemije in bi lahko prehajala po dozo kulture v materinščini. Tudi domače ljubljenčke bi obdržala v domovini, ker oni pač v tem trenutku niso bili prežeti s strahom, ki je naju, zavedna Štajerca, napeljal na prebeg čez mejo. Namreč, razloga za najin migrantski manever sta bila dva.

Sama, promotorka slovenstva v tujini in vojna veteranka brez priznanja, sem sita dvojne obdavčitve, on pa je … bister, razgledan, mlad podjetnik, z nabritim in primerno sarkastičnim smislom za realnost in … gej. In ravno tisti dan je naša šopingersko usmerjena soseda, naš spiritus agens razvoja politične filozofije, naš vzor in idol vodenja države, potrdila predlog zakona, ki prepoveduje promoviranje homoseksualnosti v šolah. Povedano poenostavljeno: vsi mladi bodo po zakonu heteroseksualci, ker bo homoseksualnost postala prepovedana beseda. Moj mladi prijatelj, svobodoljub, se je ustrašil, da bi tak primer dobre prakse kaj hitro lahko pljusknil čez skrajno vzhodno mejo pri Lendavi/Lendvi in se nato kot sluzast pljunek zalepil na glasovalne gumbe slovenskih parlamentarcev. In postalo ga je strah; iskreno, globoko, nezaigrano. Še celo njegov vselej prisotni sarkazem se je za trenutek zavil v vprašanje o tem, kako daleč lahko greš, preden padeš v prepad. In dokler v moji domovini, ki slavi trideset kilavih let, kar je mnogo premalo za delovanje zdrave demokracije in občutno preveč za vse dolgoprstneže, ki so se stegovali in se stegujejo po njenem bleščečem kurjem perju, mlad človek razmišlja o selitvi v tujino, ker nekdo tematizira njegovo spolno usmerjenost, tako dolgo moja domovina nima pravice reči zase, da je enakopravna in pravična mati vsem. In si ne zasluži, da ji zborčki v pozdrav pojejo narodne pesmi.