Eden star partizan, drugi mlad direktor brez partijske izkaznice, sta skoraj vedno zajadrala na polje politike. Vodila sta neke vrste generacijsko bitko znotraj sistema, katerega je prvi gradil, drugi pa se mu je upiral. Morda pa je bila to samo njuna dinamika, preko katere sta si izkazovala naklonjenost, ki je drugače nista zmogla ali znala izraziti.
Po žolčni razpravi je oče povedal kak vic, seveda politično nekorekten. Ta katarzični del, ki je običajno sledil resni debati, je napovedal s stavkom: "To je za dve leti aresta." Tako sem skozi vice počasi izluščila družbenopolitično stvarnost nekega obdobja, skozi smešenje glavnih protagonistov pa prepoznavala anomalije političnega vodstva in države, ki je dvajset let kasneje itak razpadla.
Politični vic v vsakem obdobju nezmotljivo nastavlja ogledalo trenutni politični oblasti, ki se nanj bolj ali manj subtilno odziva, tisti dve leti aresta, kot v našem govornem okolju pravimo zaporu, pa ni bila zgolj retorična figura. Pred časom sem brala o novinarki Ženi Lebl, židinji iz Beograda, bivši interniranki koncentracijskega taborišča, ki je kot dvaindvajsetletna novinarka časopisa Politika najprej izgubila službo, nato pa dve leti prebila v petih zaporih, vključno z Golim otokom. Njen izvorni greh je bil politični vic, ki ga je pripovedovala kolegom v službi, in Udbi, tedanji Upravi državne varnosti, ni izdala sodelavca, od katerega je vic slišala.
Ob petindvajsetem maju je nekdanja Jugoslavija z velikimi paradami in manifestacijami slavila rojstni dan maršala Tita. Posvečale so se mu skladbe, med njimi tudi Druže Tito ljubičice bijela. Vic je šel nekako takole: Jugoslavija je zmagala na mednarodnem tekmovanju rož, ker je vzgojila belo vijolico (ljubičico), težko sto kilogramov. Vic, ki je namigoval na pesem o Titu, je bil pet let po koncu druge svetovne vojne torej dovolj, da je bila uničena kariera mlade intelektualke, njeno življenje pa razsuto v trpljenje. Ženi Lebl je po razpadu Jugoslavije grozote političnega zapora na Golem otoku opisala v knjigi Bela vijolica.
Ko se izgubi občutek za humor, hudič vzame šalo
Danes za politični vic ne dobimo dve leti aresta! Po letih intenzivnega boja proti totalitarizmom smo končno zaživeli v demokraciji, svobodi; vsak lahko iz vsakega poka vice in mu pod nos riše brke. Še več; kupimo si lahko kavo, banane, ali barvice Jolly za risanje eksotičnega sadja pri spoznavanju narave po ekranu. Vsak si lahko kupi tudi avto in se z njim odpelje na morje, če le niso meje zaprte ali ne krši policijske ure. Mi imamo take dobre vice, da se nam smejejo tudi zunaj matične domovine. In ko se nam ne smejejo več, jih preprosto izklopimo. Ker, prosim lepo, ko se izgubi občutek za humor, hudič vzame šalo in od nekod se kot slab zadah priplazi zlovešče vprašanje: Kaj pa, če je vse res?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
