Prvih pet izvedb ambiciozno zastavljenega salona sauvignonov je potekalo v zgodovinskem okolju ptujskega dominikanskega samostana z degustacijskimi mizami v krožnem hodniku ter gostinsko, glasbeno in drugo umetniško spremljavo bodisi na osrednjem dvorišču bodisi v parku. Lani, v navideznem premoru med obema valoma epidemije covida-19, so morali prireditev izvesti v za spoštovanje epidemioloških ukrepov primernejšem minoritskem samostanu z velikim dvoriščem, obdanim z arkadami ter dodatnim zadnjim dvoriščem.

Sprehod med gručami stojnic

Letos, prvo junijsko soboto (v bolj normalnih časih so ga imeli navado pripraviti prej, v maju), je sedmi salon potekal kot sprehod med stojnicami pri zgodovinskih stavbah in kulturnih ustanovah ter s kulinarično ponudbo (tudi za nemesojede ljubitelje vin je bilo, kot že vsa leta doslej, spodobno poskrbljeno) povezanih gostinskih lokalih po raznih koncih najstarejšega slovenskega mesta. To - po mnenju mnogih tudi eno najlepših, o čemer so se obiskovalci od drugod (ki pa jih letos vendarle ni bilo toliko kot prejšnja leta) po sili razmer bili tako rekoč primorani prepričati - k sreči ponuja dovolj ambientov tudi za povezavo vinske in kulinarične s splošno kulturo in umetnostjo, kar je prav tako že od vsega začetka stalnica Salona Sauvignon. Je pa razpršenost precej okrnila druženje med vinarji z raznih koncev, pa tudi sproščeno družabno vzdušje med obiskovalci. A vsaj število zelo raznolikih vzorcev, ki so jih predstavili vinarji iz vseh treh slovenskih vinorodnih dežel pa tudi nekaj malega iz tujine, je bilo letos rekordno.

Po središčih vinorodnih dežel in okolišev poteka kar nekaj bolj ali manj rednih in bolj ali manj specializiranih salonov ter drugih čutno nazornih predstavitev vrhunskega vinarstva. Na širšem ptujskem območju uspevajo zelo različne, predvsem bele sorte (zadnje čase - malce tudi kot posledica pred nekaj desetletji trendovskega tako imenovanega francoskega paradoksa, še bolj pa morda obujanja skoraj pozabljenih starih tradicij - so sicer spet bolj zastopane tudi rdeče). Sauvignon morda ne zavzema največjega ali celo prevladujočega deleža med njimi, a je zasajen na kar nekaj legah, ki veljajo za ene najboljših na svetu prav za to izvorno francosko sorto, po kateri sicer globalno najbolj slovi Nova Zelandija. Na Štajerskem je prisoten in priljubljen že kar dolgo, čeprav so ga v teh krajih včasih imenovali drugače - po nemškem in avstrijskem vzoru muškatni silvanec. Tudi zato ne preseneča odločitev ptujskih promotorjev kulturnega uživanja žlahtne kapljice, da svojo osrednjo vinsko prireditev posvetijo prav tej sorti.

Vse izrazitejša raznolikost

Sorto sicer poznamo predvsem po svežih in pitnih suhih vinih z dovolj izrazito kislino, največkrat tekočega letnika, posebej primernih kot harmonična spremljava k špargljem, ribam, belemu mesu ... A sorta omogoča tudi precej drugačne sloge. Dosegajo jih z bolj ali manj izrazito maceracijo, krajšim ali daljšim zorenjem v novem ali starem lesu različnih vrst dreves, seveda tudi z različnim časom obiranja pa še s čim, kar omogoča vse bolj sofisticirana in s poglobljenim znanjem povezana sodobna enologija ... In sploh ne drži predsodek, da sauvignon ni kaj prida primeren za daljše arhiviranje. Če je pripravljen na pravi način, se še kako obnese. To je - kot je na ptujskem salonu že v navadi - nazorno demonstrirala Ptujska klet z najstarejšim vinskim arhivom pri nas. Tokrat je predstavila polsuhi sauvignon letnika 1971, ki vsaj pri štajerskih belih sortah velja za enega veličastnejših.

Da so tovrstne vinske predstavitve letos še posebno pomembne predvsem za manjše vinarje, seveda ne preseneča. Če je država velikim kletem še nekako pomagala z ukrepi, kot so subvencije za uničevanje zalog vina z destilacijo v špirit, skladiščenje in zelene trgatve, so manjši, tako rekoč butični vinarji, ki večino pridelka prodajo neposredno na lastnem dvorišču in posameznim gostincem, bolj kot ne izviseli. Še posebno jih je prizadela dolga prepoved delovanja gostinskih lokalov in turističnih kapacitet, pa tudi omejitve gibanja ljudi po državi, kaj šele čez državne meje.

Poleti je pričakovati sproščanje ukrepov in tudi nasploh bolj sproščeno vzdušje, ki se tako dobro poda k življenjskim radostim, povezanim z dobro hrano in ujemajočo se vinsko spremljavo. Se pa mnogi bojijo, da se utegne jeseni - povečevanju precepljenosti prebivalstva navkljub - do neke mere ponoviti lanski scenarij ponovnega širjenja epidemije. V normalnih sezonah je tako običajno, da so večje in tudi manjše lokalne prireditve, posvečene vinu in kulinaričnim posebnostim, dokaj enakomerno razpršene praktično čez vse leto. Krajevna razpršenost seveda ostaja, so se pa prireditve v poletnih mesecih časovno zgostile skorajda čez mejo obvladljivosti. To pa utegne biti kontraproduktivno medsebojno odžiranje zaslužene javne pozornosti. Le dan po Salonu Sauvignon je v Vodolah nad Malečnikom, kjer domuje nekaj najboljših vinarjev širšega mariborskega območja, potekal tradicionalni dan odprtih kleti, ki ga v normalnejših razmerah sicer pripravijo maja. Na zelo bližnjo prihodnost - večinoma že pred vrhuncem poletne turistične sezone - pa so svoje prireditve prestavili še mnogi vinorodni kraji in okoliši širom po Sloveniji. Lahko jim le zaželimo čim več sreče, čeprav pretiran optimizem morda ni najbolj utemeljen ...