Normalnost? Odletiš, a paziš, da tvoj PCR od prvega leta ni starejši od 72 ur, vmes zmoliš, da v New Yorku ne zamudiš ozkega grla prestopa, kjer morebiti obtičiš in obenem biješ bitko, zakaj je utegnil tvoj PCR preteči, preden si zajel naslednjo jekleno ptico proti jugu … Kakorkoli, mimo je. Uspešno. Vstop na veliki Edge, vnovičen PCR, kot z neba prva igla Pfizerja in karantena naslednjih štirinajst dni, po kateri te čaka še drugi pik. Kot prva križarska barkača v ameriških vodah se vrnemo k normalnosti še v tem mesecu. God bless …
In vreme? En sam golaž sonca, evropsko poletnih tridesetih obrazov, koprenastih oblakov, vetrov, valov, znova pripeke in obenem idile na bližnjem obzorju. Prej povratek k novi normalnosti … Morda bo najbolje, če zapišem o kančku svežine, lahkotnosti, a tudi kompleksnosti še na vinskem obzorju.
Severna Amerika je raj za vrhunske modre pinote, bodisi jih iščemo v Washingtonu bodisi v Oregonu. Sadni, kislinsko bogati, tisti ta zreli že nekoliko meseni, povečini obdani z okovi lesa, katerega vanilin utegne biti ravno pravi. Četudi se v obeh deželah bohoti pinot noir, ne smemo mimo dejstva, da ti delujejo zelo eksperimentalno, od povsem mladega, sadnega, kislinsko prefinjenega pa vse do burgundskega stila "ta pravih" fantov.
Severna Amerika je raj za vrhunske modre pinote
Domovina modrega pinota je vsekakor Burgundija, ki skozi zob časa bije bitko za prestižni vinski prestol v Franciji. Ne govorimo o mišičnjaku z borbenim pedigrejem, priljubljenim predvsem med vinoljubci zelo ekstraktnih rdečih vin, temveč o uglajenem in ne globoko obarvanem šarmerju, ki s svojo pronicljivostjo, inteligenco, nežnostjo, izredno paleto arom osvaja najbolj zahtevne hedoniste v svetu vin. V nasprotju z bordojskim mogotcem, ki v vinogradu poleg odličnih tal potrebuje veliko sonca, je gospodič Modri v tem segmentu skromnejši, sicer je tudi dobro znano, da govorimo o sorti, ki hitreje dozori. Ustreza mu hladnejša in suha klima, s katero ohranja širok kolaž edinstvene sadnosti, ne tiste, ki nas ob večji količini sonca spominja na babičino marmelado, temveč na pristno subtilno zaznavo, podkrepljeno s slastno izraženo kislino. Je pa modri burgundec, kot mu tudi rečemo, zelo muhast v vinogradu in obenem zelo občutljiv za vremenske razmere. Grozdi so zbiti in njihova kožica je zelo tanka, kar nakazuje na ranljivost in seveda na bistveno manjšo vsebnost taninov. Morda ni ravno daleč od resnice zbadljivo besedičenje kalifornijskega vinskega protagonista Tchelistcheffa, da je verjetno bog ustvaril cabernet sauvignon in hudič modri pinot. V svetu je trenutno posajenih okrog 120.000 hektarjev vinogradov, kar ga uvršča v deseterico najbolj priljubljenih svetovnih sort.
Njegova življenjska pot ima dolgo brado, saj je na njegov obstoj že v prvem stoletju nakazoval najpomembnejši rimski pisec o poljedelstvu Columella. Danes poznamo tudi mutacije, ki so nastale, in sicer nam najbližji sta beli in sivi pinot, ne pozabimo pa še na člana udarnega trojčka v Champagni, pinot meunier. Razpreden je široko po svetovnem zemljevidu, a največjo slavo in ceno žanjejo burgundski grand cruji v Cote d'Oru, še natančneje vinogradi nad vasicami Gevrey Chambertin, Vougeot, Corton in seveda nepozabno Vosne Romanee, kamor sodijo razvpiti Romanee Conti, La Tache in Richebourg.
V Washingtonu je zanimiva noirovska zgodba Abeya, Adams Bench in Alexander the Grape, a nekoliko bolj me je v tem kontekstu prevzel južnejši Oregon, predvsem WiIllamette Valley in Columbia Valley. Ne pozabimo legendarnega Davida Letta in Eyrie. V Oregonu najdemo zanimiv nabor, nekoliko bolj pisan na kožo ravno našemu hedonistu … Prav veselim se nove zgodbe pod imenom Oregon wine tasting, s katero v kratkem pričnem vinske delavnice za novo normalnost.
Poleg modrega pinota, ki seveda razumno dominira, so vinogradi dom raznolikim sortam, ki jih poznamo doma in drugod po svetu. Sangiovese, nebiollo (grozdje slavnega Barola), Syrah, pinot gris, traminec …, modri pinot. V svetu ga poleg Burgundije oziroma Francije ponosno pridelujejo še v Nemčiji, Avstriji, Švici, skoraj po celem Balkanu, ne pozabimo na Romunijo in Moldavijo, kjer najdemo izredno zanimive primere. Če skočimo čez lužo, so onkraj Atlantika poleg Oregona izredno zanimivi Carneros, Russian River Valley, Sonoma, celo v Kanadi ga najdemo. V Južni Ameriki nas razveselijo določena območja v Argentini in Čilu, v Južni Afriki, ki je sicer prevroča, se najde kakšen odličen primer v nekoliko znosnejših legah.
Oceanija nas v prvi meri pozdravi z Novo Zelandijo, predvsem v Martinboroughu, Marlboroughu in Waipari. Avstralija je sicer zelo vroča, a imajo Viktorijo in z njo Yarra Valley, tudi Tasmanija postaja izredno konkurenčna.
Še nekaj kulinaričnih sugestij, če ta konec tedna ostanemo pri modrem pinotu. Nesmrtni vinski eleganci gospodiča Modrega bodo vselej prijale nesmrtna temačnost, obskurnost in izredna domišljija, recimo v stilu naših gozdov, saj v svoji globini pod masko skriva dekadenco, nam pa jo razodene v nekoliko hinavski obliki nežnosti, sadnosti, igrive kisline, otipa vanilije, skratka kliče po še, ko goltamo domiselno kulinarično stvaritev.
Konfirana lička divjega pujsa, flambirane brinove jagode in telečji jus ter puhasti orehovi žličniki?
Vsaka zgodba ima svoje pero.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
