Barbara Gavez Volčjak
Nedaleč od slovensko-hrvaške meje blizu Podčetrtka, čisto na zahodu Hrvaškega Zagorja, se na zelenem gričku na nebo zarisuje silhueta gradu Veliki Tabor. Bela barva njegovega obzidja ne daje slutiti, da utrdba hrani mračno skrivnost.
Pred približno šeststo leti je po nekaterih legendah v vasi Desinić blizu Velikega Tabora živela lepa svetlolasa deklica. Vanjo se je zaljubil mogočen plemič in se želel z njo poročiti, a žal je že bil poročen. Oblastiželjni in častihlepni oče mu je dal na izbiro: bodisi opustiš misel na mlado lepotico in se vrneš k ženi bodisi vaju oba z ljubico dam zapreti v samico, seveda ločeno. Plemič se je vdal in se na velikem plesu, ki ga je priredil njegov oče, na videz pobotal s svojo soprogo iz prav tako močnega plemiškega rodu. Obe rodbini sta bili zadovoljni, a naslednje jutro so ženo našli v postelji zabodeno z dolgim nožem. Njeni sorodniki so okrivili moža, ta pa je pobegnil, vzel s seboj ljubico in se z njo skril v enem od svojih gradov. Ko ju je njegov oče izsledil, je sina zaprl v ječo, dekle pa dal umoriti.
Taka je zelo skrajšano in poenostavljeno zgodba o Veroniki Deseniški in Frideriku II. Celjskem, ki že dvesto let, od nastanka drame Ulrich Graf Zellsky leta 1817, navdihuje pesnike, pisatelje in skladatelje. Še leta 2016 je Ivan Sivec po teh motivih napisal roman Samotna divja roža, Leon Firšt in Janez Usenik pa sta na celjskem Starem gradu uprizorila muzikal. Legenda pa ne navdihuje le umetnikov, ampak je tudi hvaležen material za turistične delavce v Sloveniji in na Hrvaškem. Zgodbe namreč pritegnejo, sploh napete in pustolovske.
Prvi čarovniški proces na Slovenskem
A vrnimo se k Veroniki in Frideriku. Kot je značilno za legende in ljudske pripovedke, ima njuna zgodba veliko različic, le malo dejstev iz tistega časa je neizpodbitnih. Grofje Celjski so Veliki Tabor posedovali od leta 1397 do leta 1456, ko so v Beogradu ubili zadnjega moškega potomca družine, Friderikovega sina Ulrika II., in so posesti Celjskih podedovali Habsburžani. Iz listin je znano tudi to, da se je Friderik II. na željo svojega očeta Hermana II. Celjskega leta 1405 ali 1406 poročil z Elizabeto, hčerjo hrvaškega plemiča Stjepana Modruškega iz rodbine Frankopanov, ki so imeli v lasti otok Krk in velik del severnega Jadrana. Zaroko je Herman uredil že leta 1388, ko je imel Friderik šele devet let, Elizabeta pa petnajst. Z Elizabetino doto so Celjski pridobili skoraj polovico otoka Krka ter pristanišča Bakar, Bribir in Trsat, z njimi pa izhod na morje.
Med mitom in resničnostjo
Poleg tega, da ni natančno znano, kdaj in kje je bila Veronika rojena, se ne ve niti za leto in kraj njene smrti.
Danes večinoma velja, da je bila Veronika meščanka, starejši viri pa navajajo, da je bila iz vrst nižjega plemstva.
Čeprav so Frankopani za Elizabetino smrt takoj okrivili Friderika, zgodovinarji za to trditev nikoli niso našli dokazov.
Zgodbe o Veroniki in Frideriku večinoma govorijo o "mladih ljubimcih", toda vsaj Friderik je imel že ob poroki z Elizabeto 35 ali 36 let, Veroniko pa naj bi bil spoznal še nekaj let kasneje.
Kljub temu da Celjske večinoma imenujemo grofje, so pred Ulrikovo smrtjo nosili naziv knezi, kar pomeni, da niso bili odvisni od Habsburžanov.
Skupna zgodovina
Ljudska domišljija seveda nima meja in najlaže je napihniti govorice, ki nimajo dokazljive podlage. Okoli dejstev se je zato v dolgih stoletjih spletlo nešteto legend, Veronikine zgodbe pa ne opisujemo le Slovenci in Hrvati, pač pa tudi Nemci, Italijani in Čehi. Ni natančno znano, ali je bila kmečkega stanu ali je pripadala nižjemu plemstvu, prav tako se pojavljajo različni kraji njene smrti: po Slovenskem biografskem leksikonu jo je dal Herman zapreti v grad Ojstrica nad Taborom v Savinjski dolini, kjer so jo utopili in pokopali v Braslovčah, medtem ko v hrvaškem izročilu velja, da je dal Herman njeno utopljeno truplo vzidati v steno Velikega Tabora. Menda okoliški prebivalci v vetrovnih nočeh slišijo Veronikin jok in krike, sklene svojo zgodbo vodič Tomica.
Grof Herman je Friderika zaprl v ječo, Veroniko pa dal umoriti
Vino namesto vode
Veliki Tabor je dobil to ime šele v 16. stoletju, medtem ko se je peterokotna utrdba z lesenim obzidjem, ki so jo sredi 15. stoletja postavili grofje Celjski za obrambo pred vpadi z vzhoda, imenovala Vingrad. Vodič Tomica Forko pojasni, da so vino tukaj začeli pridelovati konec srednjega veka, ko je kraje prizadela kuga. Ker naj bi bili verjeli, da se bodo z vodo okužili, z vinom pa ne, so zasadili obsežne vinograde. Tudi če zgodba ni resnična, ima neko logiko, saj ima v Hrvaškem Zagorju še danes skoraj vsak prebivalec zasajenih vsaj nekaj trsov.
Po letu 1502 so v gradu živeli grofje Rattkay, po rodu iz Madžarske. Okoli peterokotnega stanovanjskega stolpa so zgradili štiri polkrožne obrambne stolpe in jih namesto lesenega povezali z utrjenim kamnitim obzidjem. Potem ko je rodbina leta 1793 izumrla, je grad zamenjal številne lastnike in vedno bolj propadal. V začetku 90. let so ga prevzeli Muzeji Hrvaškega Zagorja, ga obnovili in namenili muzejski in pedagoški dejavnosti. Danes je ena osrednjih turističnih znamenitosti te najbolj zahodne hrvaške regije.
