Za to, da se pri nas in tudi v svetu zadnje čase več piše in govori o slovenskih dosežkih na tekmovanjih v preskakovanju ovir s konjem, je poskrbel 47-letni Urh Bauman. Mariborčan, stanujoč v Dogošah, je letos blestel na mednarodnih tekmovanjih, kjer se je izstrelil med najboljše v Evropi.

Urh Bauman je že kot otrok spoznaval konje. "V Dogošah je nekdo imel bosansko kobilo, ki smo jo jahali domala vsi tamkajšnji otroci. Toda to je bilo posebno jahanje, kajti ko se je kobila spomnila, da gre domov, je šla domov, ko je hotela leči, se je z jahačem vred zvalila v blato. Smešnih trenutkov je bilo v izobilju. To je bil začetek mojega prijateljevanja s konji. Ko mi je oče kupil prvega konja, lipicanca, sem imel šestnajst let, jahal sem ga po bližnjih travnikih, z njim tudi preskakoval doma narejene ovire in začel nastopati na tekmovanjih. Ker konj ni bil ustrezen za skakanje, mi je oče kupil mladega, leto in pol starega hanoveranca, s katerim sem, ko je bil dovolj star, domala vsak dan preskakoval ovire, nato pa začel zahajati v konjeniški klub Maribor v Kamnici. Leta 1991 sem tam tudi prvič tekmoval, a se je tekmovanje končalo klavrno, konj se je namreč ustavil že pred prvo oviro in bil sem izključen," se spomni Urh Bauman.

Najmlajši, a najboljši klub v Sloveniji

Ponesrečen prvi nastop Baumanu ni vzel veselja do konjeniškega športa. Še bolj trdo je treniral, starši so mu tudi kupili novega mladega konja, ustreznejšega za tekmovanje. Konja je vzgajal in se na tekmovanjih prebijal v ospredje, zlagoma je postal eden najboljših slovenskih tekmovalcev v preskakovanju ovir. Uspešno je nastopal in tekmoval po Sloveniji in v tujini. "Za preboj med najboljše moraš biti dober jahač, imeti moraš tudi dobrega konja, saj če na tekmovanjih konj ni hiter in pazljiv, vidnejša uvrstitev ni mogoča. Vedno, ko sem odjahal parkur brez napak, sem bil zelo vesel," razloži Bauman. "Državni prvak sem bil večkrat, prvič pred približno desetimi leti. Tekmoval sem za KK Maribor, ko je ta razpadel, za KK Velenje, kjer so najboljšim tudi materialno pomagali, saj je bil sponzor kluba tamkajšnji rudnik. Pred petimi leti sem na prigovarjanje soproge Tine začel razmišljati o svojem klubu in tekmovališču, moji starši so v Dogošah blizu čistilne naprave in dupleškega mostu kupili zemljišče, ki smo ga ob njihovi in Tinini pomoči preuredili v tekmovališče in ustanovili Konjeniški klub Urh Bauman. Tina ima izredne organizacijske sposobnosti, ki jih v klubu s pridom uveljavlja, poleg tega je tudi velika ljubiteljica konj, inštruktorica jahanja in uspešna tekmovalka. Glede na to, da ima svoje podjetje, ji zaradi dela včasih zmanjka časa, zato nastopa na amaterskih tekmovanjih, jaz pa na profesionalnih, saj živim od vzreje in vzgoje konj, zadnje leto delno tudi od nagrad za dosežke na tekmovanjih. Naš klub je eden manjših, po dosežkih pa najboljši v Sloveniji, imamo blizu 50 članov, med njimi je osem tekmovalcev," pojasni Bauman.

Prva slovenska velika nagrada

Ves prosti čas preživi s konji. Za njim so trdi treningi, ki pa so se mu obrestovali. Na svetovnem prvenstvu za mlade konje, stare od pet do sedem let, pred nekaj leti v Belgiji se je kot edini Slovenec doslej uvrstil v finale in na koncu s konjem Corianom Chartagom osvojil štirinajsto mesto. Letošnji dosežki Urha pa so osupljivi, osupnili so tudi slovenske poznavalce tega športa. Izstrelili so ga v sam vrh evropske in svetovne piramide. "Februarja letos sem nastopil na tekmovanju za veliko nagrado Vilamoura na Portugalskem in premagal vse tekmece. To je bil velik dan zame in mislim, da tudi za ves slovenski šport in našo prepoznavnost v svetu. Z zmago sem postal prvi slovenski tekmovalec, ki je osvojil veliko nagrado," razloži Bauman, ki je maja dosegel še en izjemen rezultat na tekmovanju za veliko nagrado v slovaškem Šamorinu, kjer je tekma veljala tudi za svetovni pokal. "To tekmovanje je bilo v času mojih priprav za nastop na evropskem prvenstvu, ki bo konec avgusta v Nemčiji in na katerem bo nastopila vsa evropska smetana. Želel sem preveriti trenutno pripravljenost. Na krilih konja holštajnske pasme Larisala sem v izjemno zahtevnem parkurju z nastopom v baražu dokazal, da sodim v sam vrh tega športa, saj sem pokoril vse tekmece. To je bil vrhunski nastop, postal sem prvi in edini Slovenec, ki se lahko pohvali z zmago na tekmovanju za svetovni pokal," ponosno pove Bauman. "Letos sem zmagal še na tekmi za veliko nagrado v madžarskem Szilvasvaradu, kar je bila tretja zmaga na tekmovanjih te ravni, poleg tega pa sem na tekmovanjih za veliko nagrado osvojil še po eno drugo, tretje, četrto, peto, sedmo in osmo mesto. Z Larisalom sva kar tri tekme končala brez napak, torej z nič kazenskimi točkami, kar pomeni, da nekaj veljam v svetu. Aprila prihodnje leto imam zagotovljen nastop v finalu svetovnega pokala v Leipzigu, kar bo zame velik izziv," pojasni Urh.

Imel slovenske in tuje trenerje

Pozorno je spremljal dogajanje v preskakovanju ovir s konjem na olimpijskih igrah v Tokiu, kjer so se za kolajne potegovali tudi njegovi tekmeci z mednarodnih tekmovanj, nekatere med njimi je tudi že premagoval. A ni veliko manjkalo, da bi bil Bauman prvi Slovenec, ki bi v tem športu nastopil na olimpijadi. "V letu 2020 sem bil na vrhu lestvice najboljših tekmovalcev na eni od evropskih lig (Southern Sub-League) in s tem sem imel zagotovljen nastop v Tokiu, toda mednarodna konjeniška zveza se je odločila, da bo na igre odpotoval drugouvrščeni z lestvice za leto 2019, saj je bilo v lanski sezoni zaradi koronavirusa manj tekmovanj. Na tej lestvici sem še vedno na vrhu, trudil se bom, da na vrhu ostanem še naprej. Prihodnje leto me čaka nastop na svetovnem prvenstvu, po njem pa bom na mednarodnih tekmovanjih začel zbirati točke za uvrstitev na olimpijske igre v Parizu. Verjamem, da lahko uspem," je optimist Bauman, ki je hvaležen svojim nekdanjim trenerjem Jožetu Štiftarju, Matjažu Čiku in Tomažu Lauferju. "Vsi so pomembno prispevali k uspehom na moji tekmovalni poti, bili so tudi izjemni tekmovalci," spoštljivo o trenerjih, ki so tlakovali njegovo tekmovalno pot, govori Bauman, ob tem pa ne pozabi omeniti dragocene pomoči in truda soproge Tine, ki ga je namenjala Larisalovi jahljivosti in poslušnosti.

Nastop v Parizu je njegov življenjski cilj

Urh Bauman se najbolj sproščeno počuti v družbi konj. Ti mu izpolnjujejo dneve. "Pred leti sem kupoval mlade konje, stare tri leta, jih ujahal in vzgajal v tekmovalne konje. Gre za večletno trdo delo. Konje sem nato prodajal. Posebej sem ponosen na to, da sem vzgojil Larisala. Ima devet let, kupil sem ga v Holsteinu na severu Nemčija, ga nato šolal za tekmovanja in z njim žanjem izjemne uspehe. Za vzgojo Larisala sem namenil veliko truda, ko sva začela tekmovati, so nastajali vedno večji stroški, kajti konjeniški šport je drag. Z uspehi, ki jih dosegava, se denar počasi vrača. Pot do tega, da na tekmovanjih posegava po najvišjih uvrstitvah, je bila zahtevna, a mi za vložen trud in denar niti v enem trenutku ni žal. Larisal je v letih, ko lahko dosega vrhunske rezultate, če se bova uvrstila na olimpijske igre v Parizu, bi te bile krona najinega skupnega dela. Larisal je v svetu zelo cenjen konj, zanj so mi pred kratkim ponujali pravo bogastvo, a ga ne dam iz rok. Z njim želim izpolniti življenjski cilj - nastopiti na olimpijskih igrah," je odločen Bauman, ki je pred dnevi na svojem tekmovališču pripravil mednarodno tekmovanje. "Nastopilo je več kot 200 konj, tudi dosežki so bilo dobri, tako da že razmišljam o tekmovanju v letu 2022," zre v prihodnost odlični športnik.

Upa, da bo vsaj en otrok šel po njegovi poti

Urh Bauman ima tri otroke, Gajo, Nušo in Urha. "Gaja obožuje glasbo in jezike, Nuša je nadarjena balerina, Urh je še zelo majhen. Vsem bom v življenju pomagal in jih podpiral po svojih najboljših močeh. Mogoče se bo kateri od njih našel tudi v svetu konjev, kar bi me zelo veselilo. Glede na to, da konjeniški šport terja dosti časa in veliko predanost človeka, ki se z njim ukvarja, mnogi obupajo in se odločijo za druge izzive. Konji so način življenja," pojasni Bauman. "Spodbudno je, da je za preskakovanje ovir s konjem pri nas ogretih veliko mladih, to nam daje upanje za prihodnost. Med njimi je več deklet," dodaja sogovornik. "Dokler tekmujejo doma, so stroški in čas bolj ali manj obvladljivi, saj gre za amaterske tekmovalce, ko pa se je treba podati na tekme v tujino, pa je treba narediti korak k profesionalizmu. Marsikdo si takrat premisli, uspejo le potrpežljivi, neučakanost ne vodi nikamor. V klubu se trudimo, da z znanjem in izkušnjami, ki jih imava s Tino, vzgajamo uspešne in dobre jahače, vrata našega kluba so vedno odprta za tiste, ki so željni učenja."