Zmago Gomzi
Če v finalni tekmi ne bi bili srbski odbojkarji tako razigrani, bi zlata kolajna romala v Slovenijo. Po pariškem nedeljskem porazu z rezultatom 1:3 je med našimi odbojkarji zavladalo razočaranje, a ko so se njihove glave ohladile in misli zbistrile, so skupaj s strokovnim vodstvom dojeli, da je srebrna kolajne vendarle izjemen dosežek. Eden izmed tistih, ki so poskrbeli za to, da so bili naši odbojkarji odlično pripravljeni za evropsko prvenstvo, je bil nekdanji odlični odbojkar in reprezentant, v zadnjih letih pa uspešni trener, 45-letni Sebastijan Škorc.
"Ko je Slobodan Kovač leta 2017 prevzel našo moško reprezentanco, me je povabil, da bi bil njegov pomočnik. Bil sem počaščen, povabilo sem prevzel z veseljem, a tudi z veliko odgovornostjo. Po zamenjavi Kovača letos spomladi z Italijanom Albertom Giulianijem sem ostal v reprezentanci kot njegov prvi pomočnik. Vedel sem, kakšni izzivi so pred našimi odbojkarji, veselil sem se jih, hkrati pa se zavedal, da bom kot pomočnik selektorja tudi trenersko zorel," se spominja Škorc.
Tokio še vabi
Pred našo reprezentanco so bili letos trije pomembni izzivi; prvi je bil kvalifikacijski turnir za uvrstitev v ligo narodov, elitno tekmovanje 16 najboljših reprezentanc na svetu, drugi kvalifikacije za uvrstitev na olimpijske igre v Tokiu in tretji evropsko prvenstvo v Ljubljani. "Priprave na izjemno pomembno in zahtevno sezono smo začeli 15. maja v Kranjski Gori. Prvi zrelostni izpit, kvalifikacijski turnir za uvrstitev v ligo narodov, smo v Stožicah opravili z odliko, saj smo premagali vse tekmece; drugi, kvalifikacije v Gdansku za nastop na olimpijskih igrah, nam ni prinesel veselja; tretji, prvenstvo stare celine v Ljubljani s finalom v Parizu, pa se je končal z imenitnim dosežkom. Spodletele kvalifikacije za uvrstitev na olimpijski turnir na našo srečo niso bile usodne, kajti januarja prihodnje leto nas čaka popravni izpit. V konkurenci še sedmih reprezentanc si moramo priigrati prvo mesto, ki edino vodi na olimpijske igre. Uvrstitev v polfinale v skupini A, kjer bodo poleg nas igrali še odbojkarji Nemčije, Češke in Belgije, se nam ne bi smela izmuzniti iz rok, iz druge skupine, v kateri bodo igrale Francija, Srbija, Nizozemska in Bolgarija, pa v polfinalu pričakujem Srbe ali Francoze. Boj za prvo mesto bo zelo trd in negotov," pravi Škorc o izzivih.
Eno samo garanje
Odbojkarji so bili na skupnih pripravah več kot štiri mesece, kar se jim je obrestovalo z osvojitvijo srebrne kolajne, s katero je bil poplačan ves njihov trud. Velik delež k njej so na tekmah v Stožicah prispevali fenomenalni navijači: "Vodstvo odbojkarske zveze je z organizacijo evropskega prvenstva naredilo odlično potezo za še večjo prepoznavnost odbojke pri nas," je prepričan Škorc, ki se ozre tudi na naporne priprave, brez katerih ne bi bilo kolajne.
"24 ur na dan je skoraj premalo za življenje, predano odbojki"
Dan se začne in konča z odbojko
Škorc je bil soigralec nekaterih sedanjih reprezentantov. "Moji soigralci v reprezentanci so bili Tine Urnaut, Klemen Čebulj, Mitja Gasparini, Alen Pajenk, Gregor Ropret, Jani Kovačič. Razvili so se v sijajne odbojkarje. Ne glede na to, da smo nekoč igrali skupaj, smo vzpostavili spoštljiv odnos eden do drugega," pojasni pomočnik selektorja, ki v minulih mesecih ni zanemaril klubskih obveznosti. "Vsak dan sem bil v stikih s sodelavci v OK Maribor, ki so ob moji odsotnosti odbojkarje pripravljali na začetek tekmovalne sezone, tu in tam sem se kak prosti dan tudi zapeljal tja. Ponedeljkov sprejem v Ljubljani, denimo, se je zame končal ob 19. uri, ko sem sedel v avto, se odpeljal v Maribor in se ob 20.30 pridružil treningu odbojkarjev v dvorani Tabor. Moj dan se začne in konča z odbojko. Ob dveh treningih na dan, pripravah na treninge in tekme in še ob nekaterih drugih aktivnostih, povezanih z odbojko, se 24 ur hitro izteče, a odbojka je moje življenje. Da se ji lahko razdajam, gredo zasluge soprogi Jani, ki me močno podpira, velikega podpornika pa imam tudi v desetletnem sinu Maju, ki je najprej igral nogomet, sedaj pa je vnet odbojkar."
Brez klubov ni reprezentantov
V zadnjih letih je slovenska odbojka doživela razcvet, ki se zrcali v sijajnih dosežkih. "Največja zasluga, da imamo odbojkarje, ki so nosilci igre v uveljavljenih in uglednih tujih klubih, gre našim klubom, v katerih so fantje začeli svojo odbojkarsko pot. Po mednarodnih uspehih ACH Volleyja so se številnim našim odbojkarjem odprla vrata v tujini. Ni naključje, da domala vsi reprezentanti igrajo v tujini, da so vsi tudi igralsko dozoreli, in žal mi bo, če jim ne bo uspela uvrstitev na olimpijske igre," razloži Škorc.
"Če si iz Hoč in nisi odbojkar, je nekaj narobe," nam je že v enem prejšnjih razgovorov dejal Sebastijan Škorc. To tezo je spet potrdil in na kratko opisal mladostne dni, ki so ga priklenili na odbojko. "Odbojka je od nekdaj hoški šport številka ena, zato ni čudno, da se mladi v tem kraju v občini Hoče - Slivnica ogrejejo zanj. Stanoval sem tik ob odbojkarskem igrišču, tam, kjer je sedaj trgovina Mercator. Odbojko sem začel igrati z osmimi leti, vsak prosti trenutek sem preživel na igrišču. Od leta 1987 do 1989 sem igral za selekcijo starejših dečkov Maribora, ki je bila sestavljena iz odbojkarjev hoškega in mariborskega kluba; na neuradnem jugoslovanskem prvenstvu v Osijeku smo osvojili drugo mesto, mene pa so izbrali za najboljšega igralca prvenstva," se Škorc spomni let, ko si je začel utirati izjemno odbojkarsko pot.
Odbojka v Mariboru se vzpenja
Škorc se je leta 2011 vrnil iz tujine in v OK Maribor prevzel vlogo igralca in trenerja in njemu gre največ zaslug, da se je mariborski klub obdržal med prvoligaši. Jeseni leta 2015 se je, tudi zaradi "nevzdržnega stanja v OK Maribor" in nemoči, da sestavi ekipo, ki se bo potegovala za mesto v zgornjem delu lestvice, odločil, da sprejme ponudbo za vodenje odbojkaric Nove KBM Branika. "Prvič sem kot trener vodil dekleta, znašel sem se še kar dobro. Po polovici sezone sem se zaradi zdravstvenih težav s klubom sporazumno razšel. Ko sem okreval, sem jeseni leta 2016 oblekel dres novega prvoligaša Hoče, zanj igral v prvem delu sezone, nato pa v prvih mesecih leta 2017 spet prevzel treniranje Maribora, kjer so sedaj moji najtesnejši sodelavci Alen Kranjc, Peter Možič, Mitja Hlastec, Matjaž Kramberger. Direktor kluba je odbojkarski zanesenjak Matjaž Strdin. V dveh letih smo naredili veliko, organizacijsko in finančno smo stabilizirali klub, v državnem prvenstvu igramo pomembno vlogo, saj se dobro kosamo z denarno bogatejšimi klubi in prepričan sem, da lahko tudi v tej sezoni posežemo po visokih mestih."
Reprezentant trinajst let
Škorčeva reprezentančna pot se je začela leta 1998, končala pa 2012., na njej se je uveljavil kot eden najboljših prostih igralcev v Evropi. "Ko sem imel 30 let, sem prvič odšel na tuje, prestopil sem v francoskega drugoligaša Saint Brieuc. V prvi sezoni sem bil izbran za najboljšega libera lige, nastopil sem tudi na tekmi zvezd in ponudbe za nadaljevanje odbojkarske poti so kar deževale. Prestopil sem v Paris Volley, večkratnega francoskega prvaka, večkratnega udeleženca lige prvakov in tudi zmagovalca tega klubskega tekmovanja. Zame je bila velika čast, da sem zaigral za tako ugleden, uspešen in urejen klub. S Parižani sem osvojil tretje mesto v evropskem pokalu CEV, superpokal in prvenstvo Francije. Na sklepnem turnirju pokala CEV sem bil izbran za najboljšega libera," ponosno pove Škorc, ki je iz Paris Volleyja, da bi bil bliže domu in družini, soprogi Jani in sinu Maju, prestopil v Autocommerce Bled, sedaj ACH Volley Ljubljana.
"Za ACH sem igral tri leta, z njim osvojil domače naslove in tudi evropski pokal Top Teams, na sklepnem turnirju pa sem bil izbran za najboljšega libera. Leta 2009 sem se vrnil v Paris Volley in zanj igral leto dni, nato sem postal član Budvanske Rivijere, z njo osvojil naslov črnogorskega državnega in pokalnega prvaka ter po Paris Volleyju in ACH Volleyju v ligi prvakov zaigral za že tretji klub," ponosno razloži Škorc.
