Še preden smo ga videli, kaj šele spoznali, smo njegovi srednješolski vrstniki iz Maribora v začetku prejšnjega desetletja vedeli - tam nekje za Pohorjem, višje ob Dravi, obstaja dečko, ki noro dobro tolče po žogi. Neki Korošec, talent, kakršnega Slovenija bojda še ni imela. In če smo te besede plezalnega učitelja v šoli v naravi nekje nad Libeličami drugogimnazijci, okrepljeni s cvetoberom odbojkarjev iz hoškega bazena, še jemali z rezervo, nam je kmalu postalo jasno, da nekaj vendarle je na tem. Slavili smo sosošolca, Nejca Zemljaka, ki je postal mladinski svetovni prvak v odbojki na mivki. A, jasno, ne sam, temveč s tistim norim talentom iz Koroške - Tinetom Urnautom. "Brez njega gotovo ne bi bil prvak," je iskreno priznaval Zemljak. Zaradi Urnauta so nato na Ravnah celo zgradili igrišče za odbojko na mivki.
Bil je še to čas, ko je bil google v povojih, tudi wikipedia, in nisi mogel v sekundi preveriti, kdo za vraga je ta mladi as. Pa sem se sam hitro prepričal na lastne oči. ŠKL je bil takrat šolsko košarkarsko tekmovanje v polnem razmahu, kmalu se je priključila še odbojka. In na zaključnem turnirju v tem športu je, kakor bogokletno se to pač za moštvene športe sliši, Urnaut zmagal malodane sam. Še zadnji nejeverni Tomaži so se porazgubili - to je bil res čudežni deček! Deček, ki je deška leta skorajda izpustil. Pri šestnajstih je vstopil v svet ne le članske odbojke, ampak kar članske reprezentančne odbojke. Si predstavljate? Pri šestnajstih, ko je lahko izpit za avto le sanjal.
Kri ni voda
Nič čudnega; če je bilo kateremu športniku že v zibelki usojeno, kam ga bo vodila življenjska pot, je bilo to prav najmlajšemu članu dinastije Urnaut, ki so mu, sodeč po zgodbah, žogo tudi dobesedno položili v zibelko. Oče Adi Urnaut, najboljši napadalec svetovnega prvenstva leta 1962, je v odbojko usmeril že svoja sinova Andreja in Matjaža iz prvega zakona, in tudi za Tineta iz drugega zakona ni moglo biti nič drugače.
Odbojkarska dinastija Urnaut
Oče, starešina najbolj odbojkarske družine Urnaut je Adolf, za prijatelje Adi, eden najboljših jugoslovanskih odbojkarjev vseh časov. Za reprezentanco je zbral 320 nastopov, znan pa je bil po tem, da je igral bos. Kasneje je bil trener doma in v tujini, za ves prispevek odbojki pa si je prislužil Bloudkovo nagrado. A s tem se njegov prispevek k temu športu ni zaključil.
V prvem zakonu sta se mu rodila sinova Andrej in Matjaž. Prvi je bil jugoslovanski in slovenski reprezentant, njegov vnuk Aljoša pa posebne uspehe dosega v odbojki na mivki. Matjaž Urnaut je dolga leta igral v Franciji, kjer si je ustvaril družino, in tudi njegova sinova že osvajata veščine družinskega športa.
Na drugi strani je Tine plod Adijevega drugega zakona z doktorico psihologije Anito Goltnik Urnaut, prav tako nekdanjo odbojkarico, ki pa je klasično zvrst tega športa zamenjala za sedečo. Bolj odbojkarskega družinskega drevesa na tem svetu najbrž ni.
