Televizijske limonade: S frufrujem je težko izgledati zlobno

Ljudje se delimo na dve skupini. Na tiste, ki jočejo ob ljubezenskih prizorih v telenovelah, in na tiste, ki smo si želeli, da bi Fatima na koncu vendarle nekako fentala Esmeraldo. Kar pomnim, so me v televizijskih limonadah bolj navduševali negativni liki. Toliko bolj domiselno so zasnovani in običajno tudi boljše oblečeni. Ker zloba in nečimrnost na področju bebavih klišejev, s katerimi ustvarjalci teh serij hranijo gledalce, očitno pač gresta skupaj. Edino s pričeskami so ga v devetdesetih nekajkrat pihnili mimo. S frufrujem je res težko izgledati zlobno.
​Kakorkoli se že kremžim, telenovelam sem se v življenju pustil zapeljati kar nekajkrat. Grenko-sladko prostovoljno suženjstvo, ki te prisili, da vsak dan eno uro presediš pred televizorjem ob naivni zgodbi, ki te intelektualno ponižuje, a hkrati ob tem na vso moč uživaš. Nenavaden mazohizem. A še vedno bolje od gledanj večernih poročil z že petstotim prispevkom o tem, kako Slovenci koristimo turistične vavčerje.
Zadnje mesece že tretjič v življenju gledam Esmeraldo in zavijam z očmi vsakič, ko mi poskušajo zgodbo o domnevno posiljeni slepi ženski, ki jo je nosečo zapustil mož, predstaviti kot nekaj romantičnega. Zadnja zares velika televizijska serija, ki me je iz vseh napačnih razlogov posrkala vase, je bila turška Moja boš. Prizor, ko je eden najlepših Turkov v zadnjem delu stopil na mino in se spremenil v kebab, ostaja nepozaben. Še v koščkih se je gledalkam zdel bolj atraktiven od večine slovenskih moških. To je karizma. In še en dokaz, kako okrutne znajo biti televizijske limonade. Dinastije nisem nikoli zares pozorno spremljal, bil sem še premlad, sem pa ob zori slovenske samostojnosti s celotno družino brodil po Santa Barbari, seriji, ki je trajala desetletje, v njej pa se je zgodilo le kakšno leto. Moja najljubša iz tistih časov obstaja avstralska Vrnitev v Paradiž. Spomnim se, kako sem kot otrok navdušeno ploskal, ko sem mislil, da so Stephanie Harper v resnici požrli krokodili. Pa se je vrnila. Najprej krepko zabrazgotinjena, nato pa se je čez noč s pomočjo lepotnega kirurga, s katerim je hkrati začela tudi šmirati, vrnila kot uspešna poslovna ženska in lastnica modne agencije. Polna realnosti je bila tudi brazilska serija Klon, v katerem se je maroška muslimanka Jade zaljubila v kloniranega tipa iz Brazilije. Nekaj časa, tik po Esmeraldi, je naokoli razsajala serija o Cassandri, lepi in očarljivi Rominji. Najbrž edini trenutek v zgodovini, ko so si jo celo najbolj ksenofobni Slovenci želeli za sosedo.
Gorski zdravnik me je pustil povsem hladnega. Zgodba o vampastem jodlarju, ki sredi pelargonij rešuje največje zdravstvene zagonetke tega sveta in hkrati velja za novodobni seks simbol, me nekako ni prepričala. Kot me ni večina slovenskih serij.
Ob Usodnem vinu sem trdil, da bi bilo vse skupaj bolj naravno in prepričljivo, če bi zgodbo odigrale naprstne lutke, v Reki ljubezni pa sem vse svoje frustracije uperil proti glavni junakinji Ireni, ki je sicer bila mišljena kot čustven in izrazito pozitiven lik, meni pa se je zdela zgolj bebasta, čeravno jo je odigrala lepa Lara Komar. Bila je to zgodba o dveh bratih, mizarjih, ki sta živela od tega, da sta tu in tam izrezljala kakšnega lesenega ptička, vmes pa se v glavnem ukvarjala z nerazrešenim ojdipovim kompleksom. Aktualna Popova serija Najini mostovi mi je všeč. V glavnem zaradi izvirnosti, ki jo čutimo že v imenu serije.