Še nikoli nisem videl kaj tako lepega in depresivnega hkrati. Če bi oddajo Evropa, prižgimo luč! predvajali v času vrhunca pandemije koronavirusa, bi me to še isti večer pahnilo v globok alkoholizem. Evrovizija je doktorirala iz ustvarjanja drame, a že dolgo nisem videl kaj tako srhljivega. Na najlepši možni način. Smiselno? Najbrž ne, tako kot marsikaj te dni. Rotterdam 2020 je odnesel virus, nadomestno prireditev so pripravili v Hilversumu. Prazna dvorana. Nobenega aplavza. Trije voditelji, ki bi ta isti večer morali voditi finale Pesmi Evrovizije. Pa ga niso. Odvrteli so posnetke izvajalcev, ki bi ta večer morali zastopati svoje države. Pa jih niso. In nekateri jih najbrž tudi nikoli ne bodo. Andrej Hofer, ki bi ta večer moral komentirati pravo Evrovizijo. Pa je ni. Še nikoli se v življenju nisem počutil bolj poraženega, do trenutka, ko so predvajali veličastno lep kolaž prižiganja luči v praznih prestolnicah vseh držav, ki bi letos morale sodelovale. Takrat sem se poraženega počutil še bolj. Čeravno je šlo za dobronamerni simbolni poklon nezlomljivemu evropskemu upanju, ki je prestalo tudi že mnogo hujše čase. Če nas vse skupaj še ni ubilo, so za to poskrbeli noro lepo posneti nastopi nekdanjih evrovizijskih zmagovalcev. Izbrali so skladbe, ki so hkrati bile tudi molitev. Mravljice je sprožil posnetek Gali Atari, ki je legendarno izraelsko zmagovalno skladbo Hallelujah odpela v praznem Jeruzalemu, iz katerega so se nato v nebo dvignili svetleči baloni. Pa nastop Marije Šerifović s pesmijo Molitva sredi povsem praznega Beograda. Kot bi se vmes zgodil konec sveta, na najbolj estetski možni način, mi pa smo izginili. Večer je simbolno odprl Johnny Logan s povedno skladbo What's another year. Kaj pa je eno leto? Veliko. Zelo veliko. Prireditev, ki bi se mirno lahko imenovala tudi Klic dobrote, je dopolnila Nicole z Ein Bisschen Frieden. Če bi Gianni Rijavec istočasno v nebo spustil še belega goloba, čustvene dramaturgije sveta, ki je pokleknil pred višjo silo, skoraj ne bi bilo mogoče nadgraditi.
Prireditev Evropa, prižgimo luč! je svojo nalogo opravila. Za en večer je spet povezala Evropo, nas spomnila na to, da nič ni samoumevno, a me hkrati napolnila z globoko žalostjo in jezo. Nad vsem. Nad virusom, nad ukrepi, nad tem, da virus ponekod niti ni glavni problem. Jasno, sveta ne bo konec, ker Evrovizije enkrat ni bilo, a je bolj kot kadar koli jasno, da jo potrebujemo. Potrebujemo ta luksuz, da se lahko vsaj za en večer ukvarjamo z nečim tako nenujnim, prismuknjenim in pomembnim hkrati. Ker je življenje več, kot le perspektivna epidemiološka slika. Lahko noč, Evropa in hvala za večer luči.
